Sonja Porenta iz Medvod je ena redkih mojstric, ki izdeluje replike vezenih pokrival iz 19. stoletja, in to po starem, na roke. Sprva jih je izdelovala zase, da je izživela svojo ustvarjalno žilico, zdaj pa na tak način neguje oblačilno dediščino.

Čudovite izdelke poustvarja iz originalnih kosov. »Poustvarjanje pomeni, da je izdelek kar se da podoben originalu, zato skrbno izbiram materiale.« Te pa je pri nas zelo težko najti, občasno jih kupi v tujini s pomočjo prijateljev, je pa res, da so kar precej dragi. Tudi originalna oblačila je težko najti, večinoma so le še v muzejih ali jih hranijo zasebni zbiratelji. Če je le mogoče, si kakšnega izposodi, ga natančno premeri, temeljito pregleda z vseh strani in si zapiše vse podrobnosti, mož pa ga fotografira. Vsakega kosa se z zavedanjem, da so ga nekoč davno ustvarile neke pridne roke, dotika s spoštovanjem in v rokavicah.

Spoznajte jih 

Čeprav živi Rozalija Gazvoda oziroma Rozka, kot ji rečejo, pri hčeri v Medvodah, je na domačem Bregu pri Preddvoru niso pozabili. Ob stoletnici, ki jo je praznovala avgusta, so ji pred domačo hišo postavili mlaj, kar jo je neskončno razveselilo. Postavitev je spremljala kar po Viberju.

Rozalija se je rodila 13. avgusta 1922 na Bregu v družini Orehar. V šolo je hodila v Preddvoru, kjer se je pred dobrima dvema letoma še srečala s svojimi sošolci. Kot mlado dekle se je šla učit na Visoko k Vrtaču za »šuštarsko« šiviljo zgornjih delov za čevlje. Tam se je zagledala v mojstra Matevža Gazvodo. Na novoletni dan leta 1941 sta se poročila, a so moža že februarja poklicali v starojugoslovansko vojsko na orožne vaje, od koder se je vrnil šele po kapitulaciji.

»Kamen ne prenese grobosti. Z njim moraš delati nežno in počasi. Z vsakim udarcem mu dodajaš mehkobo in z obdelavo zaživi novo življenje,« pravita Novomeščana Jožica in Rudi Škof, ljubiteljska umetnika, ki zadnja leta veliko ustvarjata v kamnu. Predvsem iz dolenjskega apnenčastega kamna sta izklesala že veliko čudovitih skulptur, nekatere od njih lahko občudujemo po Novem mestu. Trenutno pa se skupaj z likovnimi ustvarjalci društva Skulpte predstavljata na razstavi Zgodbe vina v kamnu v Kulturnem centru Janeza Trdine.

Marta Vozlič, najstarejša občanka občine Prebold, je pri stotih letih nekaj posebnega med krajani, tako kot je poseben kamp Dolina, najstarejši zasebni turistični kamp v Sloveniji in najbrž tudi v nekdanji Jugoslaviji. V Dolenji vasi deluje že več kot 60 let.

Zasluge zanj imata že dolgo pokojni Ivo Vozlič in njegova žena Marta, saj je bilo njuno življenje vse od leta 1961 povezano s turisti, med katerimi je lepo število tistih, ki se vračajo leto za letom in so postali kar družinski prijatelji. Lani ob 60. obletnici kampa so imeli veselo praznovanje skupaj z nizozemskimi prijatelji, stalnimi gosti. Para iz Nizozemske pa sta se vrnila tudi ob Martininem stotem rojstnem dnevu, da sta ji lahko osebno čestitala za visoki jubilej.

Spoznajte jih

Leopold Tavčar iz Pristave nad Novo Gorico je svoji razgibani in bogati življenjski zgodbi dodal še dobrodelno noto. Ob praznovanju stotega rojstnega dne, ki ga je slavil 27. septembra, je prijazno odklonil darila v korist Gasilske enote Nova Gorica. Spomnimo, da je malo pred tem Kras zajel požar.

Njegova širokosrčnost pa se ne kaže samo v velikih dejanjih. V odgovor na komplimente številnih obiskovalcev ob njegovem prazniku je dejal, da je za marsikaj zaslužna žena Zorka, ki mu je vedno stala ob strani in brez nje ne bi dočakal take starosti. Spoznala sta se v Vipavi, kjer je on služboval kot oficir JLA, Zorka pa je delala kot administratorka. Poročila sta se leta 1948 in imata tri hčerke: Tatjano, Lidijo in Vlasto.

Prvošolci Osnovne šole Ljubo Šercer Ig so se z žal že pokojno učiteljico Tončko Rupert fotografirali na začetku šolskega leta 1973/74. Septembra 2022 pa so se ob 40. obletnici valete spet srečali, medse so povabili tudi učiteljico Mileno Gradišar, ki je učila tretji razred. Fotografiji je poslala Meta Hlupić.

Branka Krajnc iz Maribora hrani fotografije svoje prababice Marije (Mici) Aleš, ki je živela v Ljubljani. Med njimi sta tudi poročni fotografiji, ki sta ju sorodnici podarili v spomin prababici. Ivanka in Vinko (levo) sta se poročila septembra 1925, Mila in Mirko pa aprila 1927.

Kumrovi so že nekaj rodov znani kot izjemni zidarski mojstri, ki so v Šaleški dolini in širše pustili velik pečat, saj so poleg gradbenih veščin obvladali še kamnoseštvo, restavratorstvo in celo kiparjenje. O tem smo se pogovarjali z Milojkom Kumrom in njegovo hčerko Matejo, inženirko in magistrico arhitekture, ki je vse to znanje še nadgradila in oplemenitila. Spoznavali smo njihovo zanimivo rodbino, hkrati pa spoznali Šoštanj in njegovo bogato zgodovino.

Kumrovi so bili ugledni in močni gradbeniki. Milojko Kumer nam razlaga, kako je njegov praded Mihael poleti zidal, pozimi pa je polnil svojo zbiralnico ledu. Led je prodajal tudi v tujino in tako solidno preživljal svojo družino. Imel je dva sinova Martina in Marka. Marko je odšel po srečo v Ameriko, ki ga ni navdušila. Spoznal je, da ima Ameriko doma ob delavnem in sposobnem očetu in bratu. Martin, Milojkov ded, je za svojo družino v Šoštanju zgradil razkošno domovanje, saj je imel šest hčera in dva sinova.

Omemba Jezerskega je povezana z legendarnim Andrejem Karničarjem, dolgoletnim oskrbnikom Češke koče. Ko sta se z Anico leta 1952 poročila, si verjetno nista mislila, da bo njuna družina tako pomembno zaznamovala Slovenijo. Vseh njunih pet otrok je uspešno zastavilo svojo življenjsko pot in vsi so ostali na Jezerskem, prav tako tudi njihovi potomci.

Po domače so Andrejevi družini rekli pri Šuštarjevih, za čevljarja se je izučil njegov oče, prav tako tudi Andrej, ki pa je imel še mnogo drugih talentov in interesov. Bil je družbeno angažiran, saj je na Jezerskem organiziral športno in planinsko društvo ter gorsko reševalno službo. Glede na to, da so bili ti kraji zaradi slabe cestne povezave s Kranjem precej »pozabljeni«, so bila društva za Jezersko velikega pomena.

ODSTRTE PODOBE – ARJA VAS

Obcestno naselje sredi Spodnje Savinjske doline leži ob odcepu od glavne ceste Ljubljana–Celje proti Velenju, vzhodno od Žalca, občinskega središča, oddaljenega tri kilometre. »Ravninska vas, ki spada v Krajevno skupnost Petrovče, se od križišča širi proti severu do potoka Ložnice. Hiše se skoraj držijo druga druge. Nekdanje kmečko naselje je v zadnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja postajalo vse bolj delavsko. Arondacija in podružabljanje njiv (Lopata, Dolge njive, Brežnica in Gmajna) sta pospešila deagrarizacijo vasi. Ob velenjski cesti so delavci postavili nove hiše, na severu, na levem bregu Ložnice, pa je nastalo popolnoma novo naselje,« nam je pojasnil 77-letni upokojeni upravni delavec in ljubiteljski raziskovalec krajevne zgodovine Jožef Čeh.

Spoštovani bralci, škoda bi bilo, da zgodovina s starih fotografij ponikne v pozabo. Pobrskajte po starih albumih, predalih ali škatlah, pošljite nam fotografije in delite svoje spomine z drugimi bralci. Oddolžili se vam bomo z darilcem.

 Na fotografiji lahko občudujemo meščansko modo deklet iz naselja Žibrše pri Logatcu, verjetno iz začetka dvajsetega stoletja. Med dekleti, ki nosijo nedeljske obleke, je tudi teta Marije Verbič (rojene Kunc) iz Logatca, ki hrani fotografijo.

 Družino Kovač iz Vitanja je poleti leta 1952 fotografiral fotograf Vrisk. Sestrici in bratec so oblečeni v oblekice, ki jih je mama sešila iz svoje poročne obleke, ta pa je bila narejena iz padala. Fotografijo nam je v objavo poslala Alenka Slapnik, drugorojenka, ki živi v Slovenskih Konjicah.