Prvošolci Osnovne šole Ljubo Šercer Ig so se z žal že pokojno učiteljico Tončko Rupert fotografirali na začetku šolskega leta 1973/74. Septembra 2022 pa so se ob 40. obletnici valete spet srečali, medse so povabili tudi učiteljico Mileno Gradišar, ki je učila tretji razred. Fotografiji je poslala Meta Hlupić.

Branka Krajnc iz Maribora hrani fotografije svoje prababice Marije (Mici) Aleš, ki je živela v Ljubljani. Med njimi sta tudi poročni fotografiji, ki sta ju sorodnici podarili v spomin prababici. Ivanka in Vinko (levo) sta se poročila septembra 1925, Mila in Mirko pa aprila 1927.

Kumrovi so že nekaj rodov znani kot izjemni zidarski mojstri, ki so v Šaleški dolini in širše pustili velik pečat, saj so poleg gradbenih veščin obvladali še kamnoseštvo, restavratorstvo in celo kiparjenje. O tem smo se pogovarjali z Milojkom Kumrom in njegovo hčerko Matejo, inženirko in magistrico arhitekture, ki je vse to znanje še nadgradila in oplemenitila. Spoznavali smo njihovo zanimivo rodbino, hkrati pa spoznali Šoštanj in njegovo bogato zgodovino.

Kumrovi so bili ugledni in močni gradbeniki. Milojko Kumer nam razlaga, kako je njegov praded Mihael poleti zidal, pozimi pa je polnil svojo zbiralnico ledu. Led je prodajal tudi v tujino in tako solidno preživljal svojo družino. Imel je dva sinova Martina in Marka. Marko je odšel po srečo v Ameriko, ki ga ni navdušila. Spoznal je, da ima Ameriko doma ob delavnem in sposobnem očetu in bratu. Martin, Milojkov ded, je za svojo družino v Šoštanju zgradil razkošno domovanje, saj je imel šest hčera in dva sinova.

Omemba Jezerskega je povezana z legendarnim Andrejem Karničarjem, dolgoletnim oskrbnikom Češke koče. Ko sta se z Anico leta 1952 poročila, si verjetno nista mislila, da bo njuna družina tako pomembno zaznamovala Slovenijo. Vseh njunih pet otrok je uspešno zastavilo svojo življenjsko pot in vsi so ostali na Jezerskem, prav tako tudi njihovi potomci.

Po domače so Andrejevi družini rekli pri Šuštarjevih, za čevljarja se je izučil njegov oče, prav tako tudi Andrej, ki pa je imel še mnogo drugih talentov in interesov. Bil je družbeno angažiran, saj je na Jezerskem organiziral športno in planinsko društvo ter gorsko reševalno službo. Glede na to, da so bili ti kraji zaradi slabe cestne povezave s Kranjem precej »pozabljeni«, so bila društva za Jezersko velikega pomena.

ODSTRTE PODOBE – ARJA VAS

Obcestno naselje sredi Spodnje Savinjske doline leži ob odcepu od glavne ceste Ljubljana–Celje proti Velenju, vzhodno od Žalca, občinskega središča, oddaljenega tri kilometre. »Ravninska vas, ki spada v Krajevno skupnost Petrovče, se od križišča širi proti severu do potoka Ložnice. Hiše se skoraj držijo druga druge. Nekdanje kmečko naselje je v zadnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja postajalo vse bolj delavsko. Arondacija in podružabljanje njiv (Lopata, Dolge njive, Brežnica in Gmajna) sta pospešila deagrarizacijo vasi. Ob velenjski cesti so delavci postavili nove hiše, na severu, na levem bregu Ložnice, pa je nastalo popolnoma novo naselje,« nam je pojasnil 77-letni upokojeni upravni delavec in ljubiteljski raziskovalec krajevne zgodovine Jožef Čeh.

Spoštovani bralci, škoda bi bilo, da zgodovina s starih fotografij ponikne v pozabo. Pobrskajte po starih albumih, predalih ali škatlah, pošljite nam fotografije in delite svoje spomine z drugimi bralci. Oddolžili se vam bomo z darilcem.

 Na fotografiji lahko občudujemo meščansko modo deklet iz naselja Žibrše pri Logatcu, verjetno iz začetka dvajsetega stoletja. Med dekleti, ki nosijo nedeljske obleke, je tudi teta Marije Verbič (rojene Kunc) iz Logatca, ki hrani fotografijo.

 Družino Kovač iz Vitanja je poleti leta 1952 fotografiral fotograf Vrisk. Sestrici in bratec so oblečeni v oblekice, ki jih je mama sešila iz svoje poročne obleke, ta pa je bila narejena iz padala. Fotografijo nam je v objavo poslala Alenka Slapnik, drugorojenka, ki živi v Slovenskih Konjicah.

Nekoč smo imeli tovarne

Ob omembi Narta studia si starejše generacije v spomin še vedno prikličejo dva presežka iz druge polovice preteklega stoletja: najbolj znan in najsodobnejši promocijski center za nego las v nekdanji Jugoslaviji in eno najlepših in najmodernejših ljubljanskih stavb.

Narta studio podjetja Ilirija je imel namreč svoje prostore v rdeči hiši na križišču Tržaške in Šestove ulice v Ljubljani, ki je v drugi polovici preteklega stoletja pomenila tudi nov način gradnje in odpiranje države v svet novih arhitekturnih rešitev. Stavbo je zasnoval arhitekt Miloš Lapajne, navdihnjen s svojo ameriško izkušnjo. Zgrajena je iz jekla, stekla in asfaltne strehe, fasada pa je iz rdečih steklenih površin, ki spreminjajo barvo. V to moderno hišo so na izobraževanje hodili frizerski mojstri iz vse Jugoslavije, v njem so predstavljali in promovirali Ilirijine izdelke za nego in barvanje las. Objekt je od leta 2007 kot stavbna dediščina vpisan v register kulturne dediščine, v njem pa je danes diagnostični laboratorij. Narta studio pa se je po osamosvojitvi preimenoval v Studio Subrina in se leta 2002 preselil v Ilirijino poslovno stavbo ob Tržaški cesti, kjer še nadaljujejo tradicijo predstavljanja lasne kozmetike in frizerskih trendov.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Če je kje Bog, se mu zahvaljujem za lepo življenje, je iskren Jožef Drab iz Dobrunj, naselja na vzhodu ljubljanske mestne občine. Septembra je praznoval devetdeseti rojstni dan v dobri družbi in ob plesni glasbi, kar mu je bilo od nekdaj v veselje.  

Drabov rod izhaja iz Dolenjske, oče Anton se je v Novem mestu izučil za čevljarja. »Pripovedoval je, da so morali starši mojstru za plačilo vsako leto dati pitanega prašiča in nekaj mernikov žita. A po končanem vajeništvu ni dobil dela, zato je šel s trebuhom za kruhom. Najprej v Nemčijo, od tam pa v Holandijo v rudnik premoga. Mama je z bratom in sestro čez nekaj časa odšla za njim, tako sva se v mestu Heerlen na jugovzhodu Nizozemske rodila še midva z bratom,« se spominja.

Spoznajte jih

Jožefina Habjanič iz Metave v Malečniku, ki jo že od malega kličejo Fini, je 7. oktobra praznovala 102. rojstni dan. Pri svojih častitljivih letih je še vedno izjemno čila in zdrava, živi sama, vsak dan kuha in sama poskrbi zase.

Po očetu je Gorenjka, po mami pa Štajerka in rodili so se jima trije dekliči. Ker je bil oče železničar, se je družina nastanila v Slivnici pri Mariboru, kjer je Fini preživela otroštvo in obiskovala osnovno šolo. Bila je odličnjakinja, vendar so bili takrat slabi časi, zato je šla v uk za šiviljo, opravila mojstrski izpit in imela nekaj let svojo obrt. Leta 1952 si je ustvarila družino in se preselila v Maribor. Po poroki je ostala doma in skrbela za gospodinjstvo in vzgojo otrok – Cirile in kasneje še Vida. Včasih je na službenih dogodkih in potovanjih spremljala svojega moža Slavka, ki je bil profesor in ravnatelj takratnega Elektrogospodarskega šolskega centra Maribor. »Tudi v Ameriki sem bila leta 1972 – z letalom prvič in zadnjič. Celih šest mesecev sem preživela pri sorodnikih, a danes ni nikogar več, vsi so že pokojni,« pobrska po spominih izpred pol stoletja.

»Malo sem gluha, malo se pa naredim,« je prav priročen izgovor, da nam ni treba prisluhniti prav vsaki neumnosti. Ko pa se človek dejansko sreča z gluhoto, se znajde v povsem drugačnem in zelo oteženem svetu. Gluhota je ena težjih invalidnosti, ki smo ji šele v zadnjem obdobju znali bolje »prisluhniti«. In da je »glas tišine« prišel do slišečih, so se desetletja borili mnogi gluhi, med katerimi je siva eminenca, za mnoge pa kar mati njihove zveze 13 društev, ki delujejo po Sloveniji, Meri Möderndorfer.

SPOZNAJMO JIH

Julijana Turnšek Heij, med prijatelji bolj znana kot Janja, med svojimi učenci pa kot »Nemška«, kljub mnogim življenjskim izzivom živi polno življenje, skladno s svojo naravo in svetom okoli sebe.

Rodila se je leta 1956 v Velenju, kjer je končala osnovno šolo in gimnazijo. V osmem razredu osnovne šole je postala mladinska državna prvakinja v kotalkanju. Ko je trener zapustil klub, je nehala trenirati in tekmovati. Očeta je izgubila zelo zgodaj, mamo v času študija. V otroštvu je sanjala o tem, da bo postala slikarka, nato balerina in nazadnje igralka. Kljub pripravam ni opravila sprejemnega izpita na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, zato je po gimnaziji odšla študirat germanistiko na ljubljanski filozofski fakulteti in postala profesorica nemščine in angleščine. Je pa med študijem igrala v eksperimentalnem gledališču Nomenklatura. Po končanem študiju je nekaj časa učila v Velenju, nato se je odselila v Dragatuš, kjer je bilo na razpolago učiteljsko stanovanje. Proti koncu kariere je bila šest let tudi ravnateljica, vendar se je po koncu mandata z veseljem znova lotila poučevanja angleščine.