Na fotografiji iz leta 1935 je družina Krštinc z Božič Vrha pri Jugorju s sedmimi otroki ob odhodu najstarejšega sina Janeza v Argentino. Ko je prvič po 60 letih skupaj z ženo Ano spet obiskal domovino, so se sorojenci fotografirali pred rojstno hišo. Fotografijo hrani nečak Drago Krštinc.

ODSTRTE PODOBE – FRAM

Gručasto središčno naselje leži na jugovzhodnem vznožju Pohorja, v izteku doline Framskega potoka. Po okoliškem pretežno vinorodnem gričevju ga obdajajo razloženi zaselki Krčovine, Belina, Črešnjovec, Varta in Širboke. Na prisojnih pobočjih so vinogradi, proti vzhodu pa se ob novejšem delu naselja razprostirajo travniki in njive. »V času nastanka objavljenih razglednic ob koncu 19. stoletja in v obdobju med svetovnima vojnama se je Fram ponašal z živahno gospodarsko dejavnostjo. Poleg vinogradništva, poljedelstva in živinoreje so bili v vasi dobro razviti tudi žagarstvo, mlinarstvo, oljarstvo, kovaštvo in lesna trgovina,« je najprej poudaril Framčan, 68-letni upokojeni novinar Srečko Trglec.

Kam nas pelje

Dve veliki ljubezni spremljata Vladimirja Perkiča, rojenega leta 1949 v Ljubljani, a v Prekmurju povsem prilagojenega inženirja elektrotehnike, za prijatelje in znance Vlada oziroma Miša. To sta ljubezen do žene Albine in ljubezen do starodobnih avtomobilov oziroma starih telekomunikacijskih sprejemnikov in oddajnikov.

Njegov oče Vladimir Perkič iz Gornje Radgone je bil še študent medicine, mama Nada Accetto iz Ljubljane pa je ravno končala srednjo farmacevtsko šolo in se zaposlila v lekarni v Ljubljani, ko je sredi decembra prijokal na svet. Ko je bil Mišo star štiri leta, so se preselili najprej v Mursko Soboto, nato pa v Beltince, kjer je preživel vsa otroška in mladostniška leta. Oče zdravnik je želel sina čim prej uvesti v »medicinski svet«, a je sedemletniku ob pogledu na pacientovo odprto rano postalo slabo in je pobegnil iz ordinacije. Tako je družina za vse čase opustila misel na še enega zdravnika v hiši.

Iz zgodovine

Na Ptuju in v njegovi širši okolici je bilo nekoč pletenje z vrbovimi šibami, trstiko, rogozom in slamo priložnost za zaslužek zlasti revnejšega podeželskega prebivalstva, razvilo pa se je tudi v uspešno gospodarsko panogo. Za pletarstvo namreč ne potrebujemo posebnega prostora in tudi posebnega orodja ne, temveč le ročno spretnost.

Leta 1906 je bila na pobudo nadučitelja in šolskega upravitelja Antona Ogorelca in s privolitvijo dunajskega cesarsko-kraljevega ministrstva za uk in bogočastje v takratni občini Sv. Barbara, zdaj Cirkulane, ustanovljena enoletna pletarska šola. Z učenjem pletarstva je bil položen temelj domači obrtni dejavnosti predvsem za viničarje in kočarje. Leta 1909 je ministrstvo šolo preimenovalo v dveletno z nazivom Državna učna delavnica za pletarstvo, v šolo so bila prvič vpisana tudi dekleta. Uredili so tudi vrbov nasad.

Nekoč smo imeli

Almira Radovljica, Sukno Zapuže in Vezenine Bled so bili tri gorenjska tekstilna podjetja, ki še vedno živijo v spominu starejše in srednje generacije. In pri mnogih ženskah se v omari še vedno najdejo brezčasne Almirine pletenine, čudovite bluze blejskih Vezenin in tople odeje ter krila Sukna. Nobenega teh podjetij danes žal ni več.

V Mestnem muzeju Radovljica so lani izdali zbornik z naslovom Tovarne v vrtincu podob, v katerem so iz pozabe iztrgali nekdanje tukajšnje tovarne. Kustosinja Katja Kreutz Praprotnik se je posvetila nekdanjim tekstilnim tovarnam na širšem radovljiškem območju, kjer je imela tekstilna dejavnost dolgoletno tradicijo. Med drugim v prispevku preberemo, da je bilo konec 19. stoletja v Begunjah in njegovi okolici kar deset suknarn, večina je zaradi hude konkurence kmalu propadla.

Iz roda v rod 

Ko sta zakonca Leon in Marija Srblin leta 1996 v Selnici ob Dravi ustanovila podjetje Soven, si nista mogla misliti, da bodo danes njihove izdelke iz ovčje volne izvažali v kar 30 držav in da bodo povabljeni v Strasbourg, kjer so edini iz Slovenije predstavili svoj program v sklopu evropske naravne in umetne obrti. Do tako srečnega zaključka pa je bila dolga in naporna pot.

Marija in Leon sta zdaj že upokojena, podjetje pa uspešno vodi in razvija sin Žiga. Marija je bila rojena v družini s petimi otroki. Na veliki kmetiji v Koritnem pri Oplotnici je bilo vedno veliko dela, med otroki pa tudi veliko želje po znanju. Dva od sinov sta ostala na kmetiji, drugi pa so si kruh poiskali v različnih poklicih in vsi po vrsti so zelo uspešni. Marija, ki se je po srednji šoli zaposlila v Tovarni dušika Ruše, je že kot dijakinja razmišljala, da bo morda imela nekoč svoje podjetje. Pri tem je imela v mislih proizvodnjo, ne storitev, kar je za mlado dekle, ki je doštudirala ekonomijo, precej nenavadno. Kasneje je sicer na to idejo pozabila, toda kljub temu se ji je uresničila.

Spoznajte jih

»Če ne spoštujemo preteklosti, si tudi spokojne sedanjosti in prihodnosti ne zaslužimo. Zato je prav, da se spominjamo svojih prednikov, raziskujemo njihova življenja in izvemo čim več o njih,« je prepričana Vlasta Cah Žerovnik, ki je pred kratkim izdala medgeneracijski roman o svoji družini. Tudi zato, da bi prek svojih prednic še bolje spoznala sebe.

Oblikovalka, novinarka in publicistka, ki sodeluje tudi z Vzajemnostjo, je prepričana, da lahko iz izkušenj prednikov, ne glede na to, ali so bili dobri ali slabi, črpamo navdih za naš danes in jutri ter za jutri naših otrok. »Pri tem je treba upoštevati tudi negativne lastnosti, saj ni bilo kar vse idealno, še zdaleč ne. V rodbinah se dogaja marsikaj: spori, podtikanja, grde stvari. Sicer sem nepopravljiva optimistka, vendar ne maram govorjenja o tem, da moramo misliti samo pozitivno. Dajte no, v življenju se vendar zgodi marsikaj. Vsaka družina ima kako skrivnost, ki slej ko prej pride na dan. Prav je, da jih poznamo, da se iz njih česa naučimo.«

Spoznajte jih

KUD Pirniče je ljubiteljsko kulturno društvo, ki letos praznuje 90. obletnico obstoja. V domu krajanov imajo svoje prostore štiri gledališke in dve lutkovni sekciji, poleg teh pa še sekcija za uporabno umetnost ter multimedijska, glasbena, fotografska, literarna, filmska in likovna sekcija, ki ji bomo tokrat posvetili več pozornosti.

Deset članic in članov iz okolice Medvod se redno srečuje ob sredah, vsi so ljubiteljski slikarji, zadovoljni, ker so našli prijeten konjiček. Ker so vsi v tretjem življenjskem obdobju, so si nadeli ime Generacija+. Ustvarjajo pod mentorstvom Andreja Militarova, radi raziskujejo in se kaj novega naučijo, druženje jim krepi razpoloženje in zdravje. Pravijo, da slikajo za dušo, a na skupinskih ali individualnih razstavah ali ob drugih priložnostih svoja dela radi pokažejo tudi drugim. Tako že četrto leto urejajo Malo galerijo, kot so poimenovali priložnostno razstavišče v oknih na pročelju Doma krajanov v Zgornjih Pirničah. V izložbah namreč vsak mesec razstavljajo svoje izdelke oziroma jih okrasijo ob različnih praznikih – in tako dajejo tudi mimoidočim možnost, da si ogledajo in občudujejo njihove izdelke.

Kam nas pelje življenje

Ko se Ivan Breznik - Jani iz Škofje Loke pri 88 letih ozira nazaj, ima kaj videti. Za njim je sedemdeset let aktivnega dela v balinarskem športu, za kar je prejel več priznanj in nagrad, med drugim priznanje Balinarske zveze Slovenije, in to je bilo šele tretje takšno priznanje nasploh. Plaketa Olimpijskega komiteja Slovenije pa je šele druga plaketa, ki jo je kdaj dobil balinarski delavec.

Kaj mu pomenijo priznanja? »Ob vsakem priznanju, ki ga dobiš, vsaj nekaj časa igra duša. Dobiš neko potrditev in zahvalo za nazaj, ki ju morda v tistem času, ko bi to res potreboval, nisi bil deležen. Vendar nikdar ni prepozno,« je realen.

Konec lanskega leta je Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije podelila prestižna priznanja obrtnik in podjetnik leta 2022. Kot najstarejša obrtnica pri nas ga je prejela 76-letna frizerka Margit Grah iz občine Rogašovci na Goričkem. Dejavnost svojega salona Marjeta je pred dobrimi šestimi meseci obogatila še s kozmetično ponudbo, pedikuro ter manikiro.

Gospa Margit Grah, ki je sicer prejela že več priznanj in nagrad, za zadnje priznanje še vedno prejema čestitke in pohvale, a pravi, da tudi po 55 letih obrtništva ne namerava opustiti svoje dejavnosti, saj jo opravlja z veliko volje in strasti. Pravzaprav se kljub svojim letom, ki jih ji – roko na srce – nihče ne bi pripisal, podaja novim izzivom naproti. Pred pol leta je namreč za polovični delovni čas zaposlila še kozmetičarko in pedikerko, že več let pa pri njej dela frizerka, ki pravi, da sta s šefinjo uigran par.