Število prebivalcev se nenehno povečuje
Zgodbedecember '25Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – LOČE
Nekdanja pretežno živinorejska vas v srednjem delu Dravinjske doline leži jugovzhodno od občinskega središča Slovenskih Konjic in je danes že dodobra urbanizirano naselje z urejeno infrastrukturo. S širitvijo različnih dejavnosti se Loče uvrščajo med pomembnejša lokalna oskrbovalno-storitvena središča na tem območju. »Kraj se je razvil ob sotočju reke Dravinje in potoka Žičnice ter lokalni cesti Poljčane–Slovenske Konjice. Njegova prednost je tudi bližina priključka na avtocesto Ljubljana–Maribor v Tepanju, zato so vsi večji kraji hitro dosegljivi in se število prebivalcev stalno povečuje,« je najprej poudaril 67-letni upokojeni profesor športne vzgoje Viljem Kovačič iz Šolske ulice.
Kraj spada med najstarejša naselja v Sloveniji
ODSTRTE PODOBE – STARA LOKA
Današnje primestno naselje na levem bregu reke Selščice je, kot pravi 85-letni upokojeni geolog, zgodovinar in domoznanec Alojzij Pavel Florjančič, »starodavni kraj s predzgodovinsko poselitvijo in neolitskimi ostanki orodij, rimsko vilo rustico na mestu Strahlovega gradu in »Kapitolom« nad njim, kjer stoji mogočna cerkev sv. Jurija. Grad in cerkev izstopata tudi na sliki Stare Loke iz leta 1916. Desno od gradu teče obcestno naselje, v ozadju pa je božjepotna cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Ravninski svet Stare Loke, na Podnu, je danes do Sore gosto pozidan z domom slepih, slabovidnih in starejših, srednješolskim centrom, internatom, otroškim vrtcem, športno dvorano ter bazenom.«
Vas pod Slavnikom je zaznamovala železniška postaja
ODSTRTE PODOBE – PODGORJE
Istrska gručasta vas na Podgorskem krasu je – podobno kot še osem istoimenskih slovenskih naselij – ime dobila po svoji legi pod goro, saj leži na vznožju Slavnika (1028 m). Skozi Podgorje je speljana cesta, ki se nad Črnim Kalom odcepi od avtoceste Razdrto–Koper in se od leta 1929 nadaljuje v osrčje Čičarije proti Jelovicam na hrvaški strani in naprej do Reke. Ta je postala pomembna povezava tega območja s Trstom, potem ko je bil leta 1936 zgrajen podaljšek mimo Kastelca, Socerba in Doline pri Trstu.
Soseska zidanica že dobrih 250 let povezuje vaščane
ODSTRTE PODOBE – DRAŠIČI
Belokranjsko vinogradniško naselje z dvesto prebivalci leži na podolgovatem skalnem grebenu, ki se spušča proti vzhodu in je od občinskega središča Metlike oddaljeno šest kilometrov. Od tod vodijo ceste na sever proti obmejnim vasem Vidošiči, Kamenica in Železniki, na vzhod proti Krmačini ter na jug proti Rakovcu in Božakovem. Zahodno od Drašičev so brezovi steljniki, ki so v vsakem letnem času drugače obarvani. »Vsa okoliška prisojna pobočja so že naši predniki zasadili z vinsko trto, saj so tu odlični pogoji za vinogradništvo. Dobra lapornata prst in milo podnebje z zmernimi padavinami omogočata dobro dozorevanje grozdja, ki daje vinu prepoznavni značaj. Posebnost našega vinogradništva pa je sosesko vino. To nastane iz mošta vseh članov Soseske zidanice Drašiči, ki domuje v stavbi nasproti podružnične cerkve sv. Petra,« pravi njen predsednik, 69-letni vinogradnik s 4000 trtami Jože Stariha s Klobčaverjeve kmetije.
Na razvoj vasi je vplivala bližina fužine v Radovni
Zgodbejulij '25Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – KRNICA
Razloženo naselje z gručastim jedrom v kotanji pod strmim Kočevnikom (838 m) leži v Gorjanskem kotu v dolini rečice Radovne in nad njo, na križišču cest v Radovno, na Pokljuko in Mežakljo. Krnica je s 70,443 kvadratnega kilometra površinsko največja vas v gorjanski občini, ki jo sestavlja trinajst naselij. »H Krnici spada sedem večjih ali manjših zaselkov: Zabrezno, Postojna, Hotunje, Perniki, Zamost, Zakolovrat in Spodnja Radovna. Najlepši pogled na vas se pokaže, ko se povzpnemo na pol poti proti Zatrniku. Pod seboj vidimo Krnico in zaselke, jugovzhodno in zahodno od nje so na ravnicah ledeniških teras vaška polja in travniki. Pogled nas popelje naprej do Gorij z okolico, na radovljiško deželo, ki jo zaključujejo Karavanke in v daljavi Kamniške planine,« nam 86-letni upokojeni učitelj tehnike na OŠ Gorje Jože Kosmač, po domače Psjakov, opiše svoj rojstni kraj, o katerem je pred dvema letoma napisal imenitno krajepisno kronologijo.
V obeh vaseh prevladovala govedoreja in gozdarstvo
Zgodbejunij '25Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – STARA OSELICA, PODGORA
Sosednji razloženi vasi ležita v zgornjem delu Poljanske doline, nedaleč stran od nekdanje deželne meje med Kranjsko in Goriško. Sta na jugu Škofjeloškega hribovja med dolinama potokov Kopačnica in Hobovščica, levih pritokov reke Poljanska Sora. Spadata v občino Gorenja vas - Poljane in krajevno skupnost Trebija ter župnijo Stara Oselica. V vsaki od njiju živi nekaj več kot dvesto prebivalcev. »K naselju Stara Oselica spadajo zaselek Sv. Pavel pri župnijski cerkvi spreobrnitve sv. Pavla in domačije okrog Škrbinove kapelice, imenovane Podklop. Podgoro sestavlja več delov, pri čemer se osrednji del pod gozdnato vzpetino Hrastje imenuje Na vasi, ob bivši tovorni poti proti Trebiji, Stari Oselici in na Tolminsko je Pilovc, najstarejši del Košenije je potisnjen pod hrib Planina, največ hiš pa stoji v spodnjem delu vasi ob glavni cesti proti Hotavljam,« je dejal 84-letni upokojeni ekonomist Anton Bogataj, Pilovčan z Jákapove domačije s hišno številko 29.
Kraj slovi po flosarstvu in smučarskih skokih
ODSTRTE PODOBE – LJUBNO OB SAVINJI
Sklenjeno središčno gručasto naselje v Zgornji Savinjski dolini stoji na robu alpskega predgorja na prodnatih terasah ob sotočju potoka Ljubnica in reke Savinje, ki tu prehaja iz soteske v širšo dolino. Kraj se prvič omenja leta 1247, od leta 1442 pa kot trg s pravico do dveh letnih sejmov in nedeljskega tržnega dne. Razvil se je v lokalno središče hribovskega kmetijskega zaledja, kjer so se Ljubenci ukvarjali predvsem z govedorejo in gozdarstvom, od konca 16. do sredine 20. stoletja pa sta se razcvetela lesna trgovina in splavarjenje (flosarstvo). »Ljubno ob Savinji je bilo tako petsto let začetna savinjska flosarska postaja. Les, ki so ga kmetje posekali na strmih pobočjih, so po drčah spravili v dolino in nato po Ljubnici in Savinji splavili do Ljubnega. Tu so ga razžagali, sestavili flose in se ob primernem vodostaju z njimi odpravili na pot,« pripoveduje 74-letni upokojeni pek in slaščičar ter tudi zadnji ljubenski flosar Martin Juvan.
Prvotnemu delavskemu naselju so rekli tudi Žuljava vas
Zgodbeapril '25Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA-GALJEVICA
»Mestni predel Galjevica, ki spada v Četrtno skupnost Rudnik, leži na obrobju Ljubljanskega barja in na severu sega do dolenjske železnice, onkraj katere je Rakovnik, na jugu pa do Jurčkove ceste, kjer se začenja Ilovica. Znotraj tega območja je ob koncu dvajsetih let preteklega stoletja nastalo manjše istoimensko delavsko naselje,« pove 76-letni upokojeni ekonomist Janez Pavšek, ki je prvih 23 let živel v hiši na naslovu Galjevica 57. Začetek delavskega naselja je najtesneje povezan s stanovanjsko krizo v Ljubljani po prvi svetovni vojni, ko...
Kraj leži ob vznožju Storžiča med štirimi gradovi
Zgodbemarec '25Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – PREDDVOR
Gručasto naselje in od leta 1994 sedež istoimenske občine leži ob južnem vznožju Storžiča (2132 m), približno kilometer zahodno od ceste Kranj–Zgornje Jezersko in nad desnim bregom reke Kokre, ki tu priteče iz ozke alpske doline na Kranjsko polje. Glavnina kraja je ob potoku Suha. Občina s štirinajstimi naselji na severu sega v samo osrčje Kamniško-Savinjskih Alp, kamor so speljane številne planinske poti. »Preddvor se ponaša z izjemno gorsko panoramo, ki se, če sledimo zgornji sliki na razglednici z nekdanjim njegovim nemškim zemljepisnim imenom Höflein, na levi začne s Storžičem in nadaljuje s Kališčem, Malim Grintovcem, Srednjim vrhom ter onkraj Zaplate seže proti Grintovcem. Ugodno podnebje pa je kraju omogočilo, da je že pred drugo svetovno vojno veljal za znano klimatsko zdravilišče in letovišče,« pravi 68-letni upokojeni elektromehanik in krajevni kronist Slavko Prezelj.
Naselji na Banjški planoti sestavlja dvajset zaselkov
Zgodbefebruar '25Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – LEVPA-SENIŠKI BREG
Razloženi sosednji vasi ležita v severozahodnem delu Banjške planote in od leta 1994 spadata med 34 naselij občine Kanal ob Soči. Tvorita eno od njenih osmih krajevnih skupnosti, ki jo na zahodu omejuje Soška dolina, na jugu grapa potoka Avščka, na vzhodu vzpetina Kalski breg (693 m) in na severu dolina potoka Vogrščka, levega pritoka reke Soče. »Tako kot marsikje drugje po Sloveniji je tudi v Levpi in Seniškem Bregu oziroma v KS Levpa pereč problem upadanje števila prebivalstva. Medtem ko je v začetku preteklega stoletja po uradnih podatkih v obeh vaseh živelo 930 ljudi, je po prvi svetovni vojni njihovo število padlo na 871, po drugi na 601, ob osamosvojitvi na 383 in lani na 285. To pomeni, da se je v dobrih sto letih število Levpljanov in Seničanov zmanjšalo za več kot trikrat,« pravi 68-letni upokojeni gospodarski inženir in predsednik KS Levpa Ivan Humar, doma iz Seniškega Brega.
