V obsavski vasi se je v 120 letih število prebivalcev krepko povečalo
ODSTRTE PODOBE – DOLSKO
Razpotegnjena gručasta središčna vas na skrajnem vzhodnem delu Ljubljanskega polja je od leta 1994 eno od devetnajstih naselij v občini Dol pri Ljubljani. Leži južno od ceste Šentjakob ob Savi–Litija, nad ježo dva do tri metre visoke savske terase. Vzhodno od Dolskega reka Sava zapusti ravnino in vstopi v ozko dolino skozi Posavsko hribovje. Pred 120 leti, ko je bila objavljena dvoslikovna krajevna razglednica odposlana v Krško, je v Dolskem živelo 263 prebivalcev, lani pa jih je bilo 658. »V zadnjih desetletjih so se kmetijske površine zmanjševale, obenem pa se je povečalo število novogradenj. Vendar se njihovi lastniki, večinoma zaposleni v Ljubljani, radi vključujejo v družabno in kulturno življenje kraja,« ugotavlja 72-letni upokojeni kmet Tone Čič z domačije Pr' Krač.
V gručasti vasi pod Blegošem se je rodil podobar Luka Čeferin
ODSTRTE PODOBE – LESKOVICA
Razpotegnjena gručasta vas na zahodu Škofjeloškega hribovja leži približno osemsto metrov nad morjem na položni prisojni polici pod strmimi jugozahodnimi pobočji Blegoša (1562 m). Naselje s treh strani obdajajo Kovk (1203 m) na severu, Čelo (914 m) na vzhodu in Studor (752 m) na jugu. Kraj, katerega ime izvira iz besede leska, je v najstarejšem ohranjenem urbarju loškega gospostva prvič omenjen leta 1291. Leskovica je eno od triinsedemdesetih naselij v občini Gorenja vas - Poljane. »Na vzhodnem koncu jedra vasi stoji barokizirana župnijska cerkev sv. Urha iz 16. stoletja, pod vasjo pa so njive in travniki,« je začela pripoved o Leskovici upokojena prodajalka, ljubiteljska proučevalka lokalne zgodovine in rodoslovka Marica Čeferin.
Hitrejši razvoj kraja se je začel po drugi svetovni vojni
ODSTRTE PODOBE – NAZARJE
Gospodarsko, prometno, kulturno, upravno in zaposlitveno središče Zgornje Savinjske doline leži ob sotočju rek Savinje in Drete. Pred drugo svetovno vojno je bilo tu poleg večje žage in zabojarne le nekaj hiš, hitrejši razvoj pa se je začel po drugi svetovni vojni, ko so ob predelavi lesa (GLIN) odprli še druge industrijske obrate (Elkroj, MGA). S tem pa se je naglo povečevalo tudi število prebivalcev in leta 1994 so bili ustvarjeni pogoji za ustanovitev samostojne občine, v kateri v petnajstih naseljih zdaj živi okrog 2700 ljudi (od tega v Nazarjah 890). »Tak razplet je bil dokaj samoumeven, saj so bile Nazarje že v občini Mozirje središče industrijskega razvoja, pri čemer so tukajšnja podjetja uspešno osvajala zahtevne tuje trge,« je dejala 73-letna domačinka iz bližnjega Pustega Polja, upokojena univ. dipl. ekonomistka Vera Pečnik.
Bivše kmečko naselje postalo pretežno delavsko
ODSTRTE PODOBE – ARJA VAS
Obcestno naselje sredi Spodnje Savinjske doline leži ob odcepu od glavne ceste Ljubljana–Celje proti Velenju, vzhodno od Žalca, občinskega središča, oddaljenega tri kilometre. »Ravninska vas, ki spada v Krajevno skupnost Petrovče, se od križišča širi proti severu do potoka Ložnice. Hiše se skoraj držijo druga druge. Nekdanje kmečko naselje je v zadnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja postajalo vse bolj delavsko. Arondacija in podružabljanje njiv (Lopata, Dolge njive, Brežnica in Gmajna) sta pospešila deagrarizacijo vasi. Ob velenjski cesti so delavci postavili nove hiše, na severu, na levem bregu Ložnice, pa je nastalo popolnoma novo naselje,« nam je pojasnil 77-letni upokojeni upravni delavec in ljubiteljski raziskovalec krajevne zgodovine Jožef Čeh.
Gradnja karavanškega predora spremenila videz vasi
ODSTRTE PODOBE – HRUŠICA
Hrušica je razpotegnjeno naselje v Zgornjesavski dolini, ki leži nad levim bregom Save Dolinke in severozahodno od Jesenic. Onkraj reke se dviga Kisovec (1389 m) na severnem robu planote Mežaklje, severno nad krajem pa se vzpenjata Hruški vrh (1776 m) in Rožca (1587 m) v Karavankah. »Do začetka 20. stoletja je bila Hrušica pretežno kmečka vas, v kateri so se domačini ukvarjali predvsem z živinorejo in poljedelstvom, pri čemer so bili v dobršni meri odvisni od poletne paše na karavanških planinah, zaposlovali pa so se tudi v okoliških železarskih obratih. Njena podoba se je začela hitro spreminjati poleti leta 1900, ko so začeli graditi karavanški predor,« pravi 65-letni upokojeni profesor zgodovine in zbiratelj starih razglednic Maksimilijan Košir.
Razvoj kraja pospešila zdravilna voda
ODSTRTE PODOBE – ROGAŠKA SLATINA
Mestno naselje in središče istoimenske občine v severovzhodnem delu Zgornjesotelskega gričevja leži ob državni meji s Hrvaško v dolinah Ratanskega, Irskega in Imenskega potoka. Skozenj sta speljani železniška proga in cesta Celje–Rogatec. K njemu spadajo zaselki Imence, Sveti Križ in Takalce. Rogaška Slatina, v kateri je leta 1900 živelo 517 prebivalcev, zdaj pa jih živi 5094, je največje zaposlitveno in oskrbovalno središče zgornjega Posotelja. »Razvoj kraja je najtesneje povezan z izkoriščanjem izvirov zdravilne mineralne vode. To je dobilo pospešen zagon po letu 1803, ko so vrelce prevzeli štajerski deželni stanovi in začeli graditi objekte, ki v veliki meri še danes zaznamujejo prepoznavno podobo Zdravilišča Rogaška Slatina,« je začel pripoved o svojem rojstnem kraju 63-letni upokojenec Slovenskih železnic Marko Karlin.
Preteklost naselja pod Pohorjem zaznamovali cerkev, dvorec in šola
ODSTRTE PODOBE – SLIVNICA PRI MARIBORU
Gručasta vas leži pod obronki Slivniškega Pohorja na robu Dravskega polja na obeh straneh glavne ceste Slovenska Bistrica–Maribor. Od leta 1998 skupaj s še dvanajstimi naselji sestavlja občino Hoče - Slivnica. Večina od nekaj več kot šesto prebivalcev je zaposlena v devet kilometrov oddaljenem Mariboru. Naselje obdaja mokroten ilovnat svet ob Polanskem potoku, ki so ga izrabili za njive in travnike. Kmetijska zemljišča prečkata tudi železnica in avtocesta. »Za nastanek krajevnega imena Slivnica sta dve razlagi. Po eni je povezano z besedo zlivnica, saj se s severnih in južnih pobočij Pohorja v dolino zlivajo vode v Polanski potok. Druga pa se nanaša na številne slive, ki so nekoč rasle tukaj,« nam je pojasnil 67-letni domačin Anton Obreht, upokojeni profesor fizike.
Opazne sledi Josipa Doltarja v razvoju mesta
ODSTRTE PODOBE – ČRNOMELJ
Naselje s starim jedrom leži na ozkem pomolu ob sotočju rek Lahinje in Dobličice. Kraj je kot Schirnomel omenjen leta 1228, nakar je leta 1277 postal trg in leta 1407 mesto, v času turških vpadov pa je zaradi svoje strateške lege postal pomembno obrambno oporišče. V kasnejših stoletjih je Črnomelj precej nazadoval, saj je bil le manjše podeželsko središče s pretežno kmetijskim zaledjem. Šele izgradnja železnice leta 1914 je pospešila razvoj trgovine in prometa, po prvi svetovni vojni pa se je razmahnila tudi industrija. »Pri spreminjanju mesta v tem obdobju je imel opazno vlogo tudi moj stari ate, mlinar, žagar, livar in župan Josip Doltar,« pravi njegova vnukinja Danica Todorovski, 79-letna upokojena bančna uslužbenka, ki živi v črnomaljskem predelu Čardak.
Kraj je dolgo slovel po izdelovanju sit
ODSTRTE PODOBE – KRANJ (Stražišče)
Današnji del mesta Kranj je bil do leta 1957 samostojno naselje, ležeče nad desnim bregom reke Save, ob vznožju Šmarjetne gore (646 m) in Sv. Jošta (847 m) na severnem robu razsežnega Sorškega polja. Kraj je prvič pisno omenjen v listini, s katero je 24. novembra 1002 rimsko-nemški kralj Henrik II. loškemu gospostvu freisinških škofov podaril 'praedium Strasista' (posest Stražišče). Sprva so se tukajšnji prebivalci ukvarjali predvsem s poljedelstvom in živinorejo, ki so se jima kmalu pridružile tudi različne obrti. Med zadnjimi je bila po prepričanju 82-letnega upokojenega predmetnega učitelja slovenščine, prizadevnega zbiralca predmetov lokalne kulturne dediščine in krajevnega zgodovinarja Matevža Omana daleč najbolj prepoznavna sitarska obrt.
Iz prvotnih Jarš nastala ločena dela mesta
ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Jarše, Nove Jarše)
Na severovzhodnem koncu Ljubljane je leta 1438 v pisnih virih navedena vas Jarischach, kar je prva omemba kasnejšega podeželskega naselja Jarše ob cesti Tomačevo–Hrastje. Jarške kmetije so imele polja južno od vasi v smeri proti pokopališču Žale, kjer so se povsem približala strnjenemu delu mesta. Zato se je na dotedanjih kmetijskih površinah začela gradnja, s čimer je začelo nastajati novo naselje, ki se je imenovalo Nove Jarše. »To se je nadaljevalo tudi po letu 1945, tako da je na območju med Šmartinsko in Jarško cesto ter severno ljubljansko obvoznico postopoma nastal povsem urbaniziran del mesta,« pravi Jaršan Bojan Marincelj, 64-letni upokojeni gostilničar iz znane družinske gostilne Pri stričku na Kodrovi ulici.
