Naselji na Banjški planoti sestavlja dvajset zaselkov
Zgodbefebruar '25Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – LEVPA-SENIŠKI BREG
Razloženi sosednji vasi ležita v severozahodnem delu Banjške planote in od leta 1994 spadata med 34 naselij občine Kanal ob Soči. Tvorita eno od njenih osmih krajevnih skupnosti, ki jo na zahodu omejuje Soška dolina, na jugu grapa potoka Avščka, na vzhodu vzpetina Kalski breg (693 m) in na severu dolina potoka Vogrščka, levega pritoka reke Soče. »Tako kot marsikje drugje po Sloveniji je tudi v Levpi in Seniškem Bregu oziroma v KS Levpa pereč problem upadanje števila prebivalstva. Medtem ko je v začetku preteklega stoletja po uradnih podatkih v obeh vaseh živelo 930 ljudi, je po prvi svetovni vojni njihovo število padlo na 871, po drugi na 601, ob osamosvojitvi na 383 in lani na 285. To pomeni, da se je v dobrih sto letih število Levpljanov in Seničanov zmanjšalo za več kot trikrat,« pravi 68-letni upokojeni gospodarski inženir in predsednik KS Levpa Ivan Humar, doma iz Seniškega Brega.
Preteklost kraja je najbolj zaznamoval župnik Peter Pavel Glavar
Zgodbejanuar '25Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – KOMENDA
Razpotegnjeno naselje leži severno od glavne ceste Mengeš–Kranj, ob sotočju reke Pšate in potokov Reka in Kneža, ki občasno poplavljajo in so leta 2023 povzročili veliko škode. »Staro jedro je obsegalo le zgradbe, ki so predstavljene na zgornjem delu sto dvajset let stare razglednice založnika, domačina Andreja Mejača: župnijsko cerkev sv. Petra z župniščem in kaplanijo, Šmidovo graščino, šolo ter Glavarjev špital in njegovo beneficijsko hišo s knjižnico. Na prostoru, kjer so danes mrliške vežice, pa je nekdaj stal društveni dom, nakar so leta 1938 pod hribom Štiftenga zgradili nov mogočni dom, v katerem je od leta 1999 tudi sedež občine Komenda s šestnajstimi naselji in več kot 6700 prebivalci,« nam je za uvod dejal 73-letni upokojeni univ. dipl. teolog in publicist Jožef Pavlič, ki se je rodil v Nasovčah, zdaj živi v Suhadolah.
Število Brezovičanov se je povečalo za več kot sedemkrat
Zgodbedecember '24Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – BREZOVICA PRI LJUBLJANI
Razpotegnjeno primestno naselje leži ob severozahodnem robu Ljubljanskega barja, pet kilometrov jugozahodno od slovenske prestolnice, ob stari glavni cesti in primorski avtocesti A1 ter železniški progi proti Trstu. Starejše kmečko jedro se je izoblikovalo ob vznožju Brezoviškega (496 m) in Debelega hriba (541 m), po zgraditvi železniške proge s postajo in avtoceste z izvozom pa se je težišče naselja premaknilo na ravnino. Brezovico pri Ljubljani sestavljajo zaselki Bičevje (ob cesti proti Podpeči), Komarija (ob bivši vrhniški železniški progi), Mala vas (ob glavni cesti in okrog župnijske cerkve sv. Antona Puščavnika), Postaja (ob cesti proti kolodvoru) in Radna (v dolini potoka Radenščica). V kraju je veliko obrtnikov, podjetij, ki se ukvarjajo s storitvenimi dejavnostmi, trgovin in gostiln. Med zadnjimi je tudi gostilna Pr' Kopač, iz katere izhaja naš tokratni sogovornik Avgust Pleško, 86-letni upokojeni gostilničar.
Za Kreka je bil Šentjanž puš'lc Dolenjske
ODSTRTE PODOBE – BRINJE-BIRNA VAS-ŠENTJANŽ
Ob koncu 19. stoletja je čevljarski mojster in kmet Jožef Repše z Glinka hodil čez grič Brinje v pet kilometrov oddaljeno Kamenško v vas k bodoči nevesti Ceciliji. Ko sta se vzela, sta se odločila, da si prav na tem griču postavita novo domovanje. »Moj stari ata je najprej izsekal brinje, s katerim je bil močno poraščen ta hrib, in se nato lotil gradnje, ki je bila zaključena leta 1901. Tedaj sta se z ženo in štirimi otroki vselila v novo hišo v Brinju, ki jo vidimo na malce obledeli fotografiji, nastali po prvi svetovni vojni. Tu se jima je nato rodilo še pet otrok, od katerih je bil najmlajši moj oče Stanko, ki je ostal na kmetiji in imel z ženo Ivanko dvanajst otrok. Kot prvorojenec sem se rodil leta 1940,« pravi 84-letni upokojeni zdravnik, abdominalni kirurg prof. dr. Stane Repše in doda, da je v Brinju pri Šentjanžu še vedno le njihova domačija, ki kot zaselek Birne vasi spada v občino Sevnica. Tu zdaj v novi hiši živi njegov brat Andrej z družino.
Naselje zaznamujeta tolminski punt in reka Soča
Zgodbeoktober '24Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – TOLMIN
Mestno naselje stoji na približno petindvajset metrov visokem pomolu iz morenskih in ledeniško-rečnih usedlin nad sotočjem rek Soče in Tolminke. Strateški pomen mu dajejo križišče pomembnih starih cest proti Goriški, Zgornjemu Posočju, Notranjski in Gorenjski ter njegova nekdanja in sedanja obmejna lega na stičišču visokogorskega, hribovitega predalpskega in dinarskega sveta. »Tolmin se ponaša z res lepim okoljem: čudovitimi hribi in čistimi vodami, rekami Sočo, Tolminko, Idrijco, Bačo ter mnogimi naravnimi in zgodovinskimi zanimivostmi. Če k temu dodamo še primerno cestno povezavo z Ljubljano, Goriško in Italijo, so s tem dani vsi pogoji za nadaljnji razvoj turizma,« pravi 93-letni upokojeni višji upravni delavec in udeleženec NOB Stanko Kovačič. Kljub mnogim pomembnim vlogam, ki jih je Tolmin imel v preteklosti, je mesto postal šele leta 1952.
Prvi naseljenci so naredili čudovit vaški trg
Zgodbeseptember '24Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – DOVJE
Vas s tisočletno tradicijo leži v Zgornjesavski dolini na vršaju, ki so ga nasuli potoki Presušnik, Mlinca in Sedučnikov potok izpod karavanške Kepe (2139 m). Eno od desetih naselij v občini Kranjska Gora se je izoblikovalo nad levim bregom reke Save Dolinke in nad cesto Jesenice–Kranjska Gora. K Dovjemu spadata zaselka Mlinca (na vzhodu ob istoimenskem potoku) in Vatiš (na zahodu pri nekdanji železniški postaji). »Starejša razglednica (iz okrog leta 1900) prikazuje središče vasi, kjer si z leve proti desni sledijo Bvaščeva, Mitharjeva, Brencetova in Blažejeva domačija ter ob desnem robu fotografije kovačnica, ki so jo tu verjetno imeli že prvi naseljenci. Na nekoliko mlajšem panoramskem posnetku pa vidimo na levi strani župnijsko cerkev sv. Mihaela ter v ozadju karavanške vrhove z najvišjo Kepo ter desno od nje Dovško Malo Kepo, Gubno in Plevevnico,« nam je pojasnil 76-letni domačin France Voga.
Nekdanja božja pot je zdaj priljubljena izletniška točka pohodnikov
Zgodbejulij '24Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – SVETI JOŠT NAD KRANJEM
Naselje je vrh istoimenskega hriba, visokega 847 metrov, ki je del dolgega slemena med Kranjem in Škofjo Loko. Ker se osamljeno dviguje proti osrčju severnega dela Ljubljanske kotline, so z njega čudoviti razgledi na Škofjeloško hribovje, Karavanke ter Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe. V času nastanka objavljenih razglednic v začetku 20. stoletja je na Sv. Joštu (kot se je vasica imenovala do leta 1955, zatem Jošt nad Kranjem, po letu 1990 pa ima zdajšnje ime) živelo osem, ob popisu leta 1931 pa deset stalnih prebivalcev (največ), od leta 1981 pa ni nobenega več. Trislikovno barvno razglednico, ki poleg podružnične baročne cerkve sv. Jošta prikazuje še kapelico pri Studencu in farno cerkev sv. Martina v Šmartinu pri Kranju (današnjem Stražišču), je okrog leta 1900 založil tedanji joštarski gostilničar Franc Benedik, dedek 73-letnega upokojenega zdravnika internista nefrologa Mihe Benedika.
Vas, ki »tiči kakor bel cvet sredi zelenih senožeti«
Zgodbejunij '24Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – LUČINE
Precej strnjena vas ob cesti Polhov Gradec–Gorenja vas leži na nadmorski višini 639 metrov sredi zakraselega sveta na razvodju potokov Brebovščica in Mala voda oziroma »tiči kakor bel cvet sredi zelenih senožeti«, kot je Ivan Tavčar zapisal v povesti V Zali (1894). Medtem ko so se Lučinčani v preteklosti ukvarjali predvsem z živinorejo in gozdarjenjem, se zdaj večina vaščanov vozi na delo v Škofjo Loko in Ljubljano. Lučine z okrog 180 prebivalci so eno od 73 naselij v občini Gorenja vas - Poljane. »Predstavljajo središčno vas na Lučinskem, zemljepisnem območju, sestavljenem iz krajev, ki spadajo v istoimensko župnijo: Brebovnica, Dolge Njive, Goli Vrh (z zaselkom Suhi Dol), Lučine, Prelesje, Zadobje,« nam je najprej pojasnil 87-letni upokojeni zdravnik, rodoslovec in domoznanec Tone Košir.
Protiturški obrambni stolp je nekakšen zaščitni znak vasi
ODSTRTE PODOBE – LOKEV
Obmejno, večinoma urbanizirano naselje leži na kraškem Lokavskem polju ob cesti Divača–Bazovica, štiri kilometre od mejnega prehoda Lipica. Vas je sestavljena iz dveh večjih delov: Gornje vasi ali Britofa, strnjenega okoli župnijske cerkve sv. Mihaela, ter Dulanje vasi ob cesti proti občinskemu središču Sežana. Krajevno ime izvira iz lokve ali lokvice, kot so domačini poimenovali ograjen prostor, kamor so hodili po vodo. »Lokev je po številu prebivalcev, ki jih je bilo v začetku preteklega stoletja, ko sta nastali razglednica in fotografija, nekaj čez tisoč, zdaj pa jih je okrog 850, največja vas na Primorskem. Dokazi o njenem obstoju pa segajo v prazgodovino in rimsko dobo,« pravi 57-letni lastnik lokavskega Vojaškega muzeja Tabor, interpretator kulturne dediščine Srečko Rože.
Potres leta 1895 botroval nastanku novega naselja
Zgodbeapril '24Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – ROŽNA DOLINA, LJUBLJANA
Ljubljanska četrt Rožna dolina leži zahodno od ožjega središča mesta, med železniško progo Ljubljana–Sežana in Rožnikom ter parkom Tivoli in potokom Glinščica. Poleg prevladujočih individualnih stanovanjskih hiš so tu tudi študentsko naselje, Vila Podrožnik, protokolarni objekt Vlade RS, in nekaj drugih vil, Biotehniška fakulteta ter več diplomatskih rezidenc. Ceste so označene z rimskimi številkami: tiste, ki tečejo vzporedno z železnico, z II do XII, od železnice proti Rožniku pa z I do XXI. »Ob zadnji rožnodolski cesti so moji starši – oba sta bila zaposlena pri železnici – hišo (dvojčka) gradili v okviru Zadruge za izgradnjo stanovanjskih hiš Železničar, vanjo pa smo se vselili leta 1963,« je dejal 71-letni Andrej Golob, upokojeni referent za izvajanje pokojninskega zavarovanja na OE Ljubljana ZPIZ Slovenije.
