Vasi pod Stolom se ponašajo z izjemno kulturno dediščino
ODSTRTE PODOBE – ŽIROVNICA
Gručasto naselje v Deželi leži deloma na rečno-ledeniškem produ najsevernejšega dela Ljubljanske kotline, ki tu prehaja v ozko Zgornjesavsko dolino, deloma pa na pobočnem grušču grebena Reber, ki ga na severu dolina potoka Završnica loči od Stola (2236 m). »Na dobrih 120 let stari razglednici je risarski samouk Franc Rojec, ki je tedaj kot davčni izvrševalec služboval v Radovljici, na osrednji risbi upodobil staro jedro kraja, prvič omenjenega leta 1253. Na njej si z leve proti desni sledijo: Svetinova, Muhovčeva, Keržišnikova, Osenkova, Grosova, Strahova, Tonejčkova, Pogorevova in Bohinčeva hiša,« nam je najprej pojasnil 61-letni Žirovničan Brane Horvat, upokojeni elektromonter za merilne naprave.
Prikupna vasica pod previsnimi stenami Krna
ODSTRTE PODOBE – DREŽNICA
Slikovito gručasto naselje, ki je šest kilometrov oddaljeno od občinskega središča Kobarida, leži 550 metrov nad morjem na plodni terasi v amfiteatrsko oblikovanem svetu pod previsnimi stenami Krna. Vas z vzhoda proti zahodu obdajajo visoki hribi: Planica (1376 m), Kožljak (1587 m), Krn (2244 m), Srednji vrh (2134 m), Krnčica (2142 m), Lopatnik (2012 m), Oblo brdo (1957 m), Vršič (1897 m), Morizna s Krasjim vrhom (1773 m), Velikim vrhom (1764 m) in Pirhovcem (1660 m). Na zahod se terasasta dolina odpira proti kobariškemu Stolu (1673 m) onkraj reke Soče, na jugu pa sta nižja Ozben (795 m) in Ladrski vrh (650 m).
Temeljna značilnost gostilne na Slovenskem je gostoljubnost
ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (gostilni Gorjanc in Kovač)
»Že srednjeveški popotniki so naše kraje in predvsem ljudi omenjali tudi v zvezi z gostoljubnostjo, ki naj bi bila posebna lastnost njihovega značaja. Povezovali so jo z dobrodošlicami, prenočevanjem in prehranjevanjem domačinov in tujcev, ki so potovali po naših krajih. Vse tri navedene sestavine gostoljubnosti združuje gostilna in prav zato jo uvrščam tudi med slovenske posebnosti, kakršne so na primer kozolec, panjske končnice, potica in še nekaj drugih,« poudarja 73-letni dr. Janez Bogataj, ugledni slovenski etnolog, upokojeni redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
Največja vas v tišinski občini prvič omenjena že leta 1229
ODSTRTE PODOBE – PETANJCI
Razpotegnjeno, približno tri kilometre dolgo naselje ob reki Muri na Ravenskem leži ob cesti Maribor–Murska Sobota. Petanjci so s 608 prebivalci največja vas v tišinski občini in obsegajo Dolnje, Srednje in Gornje Petanjce. Kraj ob umetno speljanem potoku Kučnica, ki so ga nekoč imenovali Jelšnica, na zahodu meji z Avstrijo, na severu ga od sosednje Tišine loči potok Rdjajca, pritok potoka Mokoša, na jugu pa zajema še ozek pas sveta na desni strani Mure. Leta 1972 so ob levem bregu reke Mure dogradili obrambni nasip in z njim zavarovali ravninski del pred dotlej pogostimi poplavami.
Otvoritev železniške proge leta 1906 pospešila turistični razvoj Bohinja
ODSTRTE PODOBE – BOHINJSKA BISTRICA
Največje naselje in gospodarsko središče Bohinja, ki leži na desnem bregu reke Save Bohinjke, kjer se vanjo ločeno izlivata potoka Bistrica in Belica, je po besedah 80-letnega Miša Serajnika, upokojenega učitelja zgodovine in krajevnega kronista, na sedanjem mestu nastalo v zgodnjem srednjem veku. »Sestavljeno je iz dveh delov: Spodnje in Zgornje vasi. Spodnja vas leži v ravninskem delu in je osončena dalj časa tudi pozimi, hiše pa so stisnjene v gručasto naselbino, saj so bili travniki in polja predragoceni, da bi jih pozidali. Zgornja ali kajžarska vas pa se je pomaknila že v brežino Rebra, kjer sonce pozimi že ob 14. uri zaide za gori Črna prst in Lisec.«
Najlepši turistični kraj v zgornji Mežiški dolini
ODSTRTE PODOBE – ČRNA NA KOROŠKEM
Slikovito urbanizirano središčno naselje v zgornji Mežiški dolini, ki je v pisnih virih prvič omenjeno leta 1137, leži ob sotočju reke Meže in Javorskega potoka, kjer je več ravnega sveta. »Kakor v skalnem kotlu ga oklepajo strme apnenčaste pečine Navršnikovega, Šumahovega in Matvozovega vrha ter z gozdovi poraščeni hrbti Ludranskega in Oraževega vrha. Okolica kraja je samosvoja in razgibana, zato je še posebej privlačna za ljubitelje narave. Črno na Koroškem namreč obkrožajo štiri lepe alpske doline: Koprivna, Bistra, Topla in Podpeca,« je začel nekdanji rudarski in železarski, danes pa najlepši turistični kraj v zgornji Mežiški dolini opisovati Mirko Osojnik, 71-letni upokojeni strokovni sodelavec v Koroškem pokrajinskem muzeju – Muzeju Ravne na Koroškem.
Nekdanje središče notranje slovenske Istre
ODSTRTE PODOBE – PODGRAD
Večje središčno naselje leži v jugovzhodnem delu Podgrajsko-Matarskega podolja na meji med Brkini in Čičarijo. Sestavljata ga gosteje pozidani del na pobočjih flišnih vzpetin Grmade (677 m) in Starega gradu (675 m) z razvalinami Novega gradu iz 13. stoletja ter nižje ležeči del ob glavni cesti Trst–Reka. V okolici so opuščeni pašniki in mlad mešan gozd, pod naseljem pa je obsežna zakrasela suha dolina. Podgrad je bil ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, iz katerega izvirata stari razglednici, upravno središče notranje slovenske Istre z okrajnim sodiščem, davkarijo in sedežem občine ter pomembno krajevno žarišče slovenske kulture.
Prikupna suhokrajinska vasica omenjana že leta 1167
ODSTRTE PODOBE - KITNI VRH
Gručasta vas na razgibanem kraškem svetu v severozahodnem delu Suhe krajine stoji vrh istoimenskega griča nad reko Krko, približno 360 metrov nad morjem. K naselju spada tudi zaselek Kobiljek z nekaj hišami nad kraškim dolom Korita na vzhodnem robu. Na zahodni strani je gozdnat hrib Golobovec (437 m), na severni pa planotast Kremenjek (460 m). Kitni Vrh je ena od šestnajstih vasi krajevne skupnosti Zagradec, do katere je s Fužin skozi Gabrovko pri Zagradcu speljana rahlo vzpenjajoča se cesta, dolga dva kilometra in pol.
Najljubši kraj na svetu ljudske pesnice Terezine Skočir
ODSTRTE PODOBE – ŽABČE
Majhno gručasto naselje na severovzhodnem robu tolminske kotlinice leži ob vznožju zahodnega pobočja Žabijskega vrha oziroma Šenpavla (772 m), kot mu pravijo domačini. Nekdanje nadstropne zidane primorske hiše z latniki vinske trte, zgrajene na morenskem grušču nad levim bregom reke Tolminke, so danes večinoma obnovljene in posodobljene. Med njimi je v zgornjem delu vasi tudi Mešeletova hiša, iz katere je doma 85-letna upokojena vzgojiteljica Marija Dvorščak, ki pravi, da so se v času njene mladosti Žabčani v glavnem preživljali s kmetovanjem. »Največ s planšarsko živinorejo, pri čemer so govedo pasli predvsem na planinah Polog in Lašca blizu izvirov Tolminke, medtem ko so na njivah na terasah pod vasjo pridelovali koruzo in krompir.«
Usnjarna je bila gonilo razvoja kraja
ODSTRTE PODOBE – ŠOŠTANJ
Mestno naselje na zahodnem robu Šaleške doline leži na rečnih naplavinah med regulirano Pako in strmimi vzpetinami na jugu, visokimi do šesto metrov, medtem ko ga z vseh drugih strani obkroža ugrezninsko območje velenjskega premogovnika. Pred vstopom reke Pake v sotesko Penk se v bližini naselja vanjo izlivajo potoki Velunja, Bečovnica, Toplica in Šentflorjanščica. Krajevno ime izvira iz nemške besede Schönstein (lepi kamen), kakor se je imenoval stari šoštanjski oziroma današnji Pusti grad iz 12. stoletja, od katerega se je na strmem griču ohranil le večnadstropni obrambni stolp. Ob nastanku obeh razglednic pred dobrimi sto leti je bil Šoštanj, kot pravi 82-letni Joco Žnidaršič, domačin in eden najuglednejših slovenskih reporterskih in umetniških fotografov, cvetoče trško središče z eno največjih usnjarn v avstro-ogrski monarhiji, ki je bila v lasti družine Vošnjak in je odločilno prispevala h gospodarskemu razmahu kraja.
