Opazne sledi Josipa Doltarja v razvoju mesta
ODSTRTE PODOBE – ČRNOMELJ
Naselje s starim jedrom leži na ozkem pomolu ob sotočju rek Lahinje in Dobličice. Kraj je kot Schirnomel omenjen leta 1228, nakar je leta 1277 postal trg in leta 1407 mesto, v času turških vpadov pa je zaradi svoje strateške lege postal pomembno obrambno oporišče. V kasnejših stoletjih je Črnomelj precej nazadoval, saj je bil le manjše podeželsko središče s pretežno kmetijskim zaledjem. Šele izgradnja železnice leta 1914 je pospešila razvoj trgovine in prometa, po prvi svetovni vojni pa se je razmahnila tudi industrija. »Pri spreminjanju mesta v tem obdobju je imel opazno vlogo tudi moj stari ate, mlinar, žagar, livar in župan Josip Doltar,« pravi njegova vnukinja Danica Todorovski, 79-letna upokojena bančna uslužbenka, ki živi v črnomaljskem predelu Čardak.
Kraj je dolgo slovel po izdelovanju sit
ODSTRTE PODOBE – KRANJ (Stražišče)
Današnji del mesta Kranj je bil do leta 1957 samostojno naselje, ležeče nad desnim bregom reke Save, ob vznožju Šmarjetne gore (646 m) in Sv. Jošta (847 m) na severnem robu razsežnega Sorškega polja. Kraj je prvič pisno omenjen v listini, s katero je 24. novembra 1002 rimsko-nemški kralj Henrik II. loškemu gospostvu freisinških škofov podaril 'praedium Strasista' (posest Stražišče). Sprva so se tukajšnji prebivalci ukvarjali predvsem s poljedelstvom in živinorejo, ki so se jima kmalu pridružile tudi različne obrti. Med zadnjimi je bila po prepričanju 82-letnega upokojenega predmetnega učitelja slovenščine, prizadevnega zbiralca predmetov lokalne kulturne dediščine in krajevnega zgodovinarja Matevža Omana daleč najbolj prepoznavna sitarska obrt.
Iz prvotnih Jarš nastala ločena dela mesta
ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Jarše, Nove Jarše)
Na severovzhodnem koncu Ljubljane je leta 1438 v pisnih virih navedena vas Jarischach, kar je prva omemba kasnejšega podeželskega naselja Jarše ob cesti Tomačevo–Hrastje. Jarške kmetije so imele polja južno od vasi v smeri proti pokopališču Žale, kjer so se povsem približala strnjenemu delu mesta. Zato se je na dotedanjih kmetijskih površinah začela gradnja, s čimer je začelo nastajati novo naselje, ki se je imenovalo Nove Jarše. »To se je nadaljevalo tudi po letu 1945, tako da je na območju med Šmartinsko in Jarško cesto ter severno ljubljansko obvoznico postopoma nastal povsem urbaniziran del mesta,« pravi Jaršan Bojan Marincelj, 64-letni upokojeni gostilničar iz znane družinske gostilne Pri stričku na Kodrovi ulici.
Prisojni vasici na fosilnem plazu
ODSTRTE PODOBE – DOLENJA IN GORENJA ŽETINA
Razloženi vasici z gručastima jedroma ležita v Škofjeloškem hribovju, na polici prisojnega južnega pobočja hriba Koprivnika (1393 m) nad Poljansko dolino v občini Gorenja vas - Poljane. Nekoliko položnejša Dolenja Žetina z 41 prebivalci se razprostira na površini 3,4 kvadratnega kilometra in 831 metrov nad morjem, medtem ko strmejša Gorenja Žetina z 59 prebivalci zajema površino 2,5 kvadratnega kilometra na nadmorski višini 930 metrov. »Posebnost obeh naselij pa je, da v celoti ležita na fosilnem plazu, ki je v davni preteklosti zdrsel s Koprivnika in katerega sledove srečujemo na vsakem koraku,« nam je povedal 65-letni upokojeni kipar in restavrator Jože Tavčar iz Dolenje Žetine.
Po 40 letih so kraju vrnili ime
ODSTRTE PODOBE – MALA NEDELJA
Razloženo slemensko naselje na vzhodu Slovenskih goric leži med potokoma Bukovnico in Turjo. Vas je strnjena okoli župnijske cerkve Sv. trojice in je prvič omenjena leta 1441. »Krajevno ime je nastalo po primerljivi večji in starejši Veliki Nedelji ter po tamkajšnji istoimenski cerkvi Sv. trojice. Leta 1951 so kraj zaradi nabožnega pomena preimenovali v Bučkovce, ob prvem krajevnem prazniku 15. septembra 1991 pa se je izločil del na hribu in postal novo samostojno naselje s prejšnjim imenom Mala Nedelja, medtem ko je v dolini Turje ostala vas Bučkovci,« pripoveduje 77-letni domačin Ludvik Rudolf, upokojeni kmet in ljubiteljski zgodovinar.
Kraj je slovel zaradi železarne
ODSTRTE PODOBE – DVOR
Središčno gručasto naselje leži pod gričem Gradcem (343 m) na terasah na levem bregu reke Krke, ki tu teče čez slikovite lehnjakove pragove. Dvor, v katerem živi okrog 400 prebivalcev, je drugi največji kraj v Suhi krajini. Vas je sedem kilometrov oddaljena od občinskega središča Žužemberka in je prvič omenjen leta 1383. Skozi naselje pelje cesta Novo mesto–Žužemberk, od katere se tu odcepi cesta proti Kočevju. Kraj je najverjetneje dobil ime po dvorcu, ki so ga dali zgraditi grofje Turjaški. »V preteklosti je bil Dvor pomemben zlasti zaradi železarne, ki je tu delovala v 19. stoletju in je bila takrat eden največjih tovrstnih industrijskih obratov na Slovenskem,« pravi domačin Slavko Mirtič, 61-letni upokojeni učitelj na lesarski šoli v Novem mestu.
Šentvid je bil včasih samostojna občina
ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA ŠENTVID
»Leta 1928, ko je ljubljanski fotograf Franc Kunc z jase Grček na robu Šentviškega hriba napravil objavljeni razgledniški panoramski posnetek, je bil St. Vid pri Ljubljani še samostojna občina. Ta se je leta 1961 priključila občini Ljubljana Šiška, po ukinitvi ljubljanskih petih občin leta 1994 je postal del mesta in leta 2001 tudi sedež Četrtne skupnosti Šentvid. Vanjo spadajo še naselja: Vižmarje, Brod, Gunclje, Stanežiče, Dvor, Medno, Podgora, Pržan, Trata in Poljane,« nam je začel svoj rojstni kraj opisovati 71-letni upokojeni grafičar in ljubiteljski raziskovalec krajevne zgodovine Jože Jager.
Prijazna vasica na obrobju Ljubljane
ODSTRTE PODOBE – MALI LIPOGLAV
Gručasto naselje v jugozahodnem delu Posavskega hribovja leži vrh slemena med dolinama Dolom in Slivnico ter je del četrtne skupnosti Sostro v Mestni občini Ljubljana. Območje Malega Lipoglava je bilo naseljeno že v prazgodovini, o čemer pričajo ostanki gradišča Mrdiž z obrambnim nasipom, nedaleč stran pa je tudi bolj znano arheološko najdišče Magdalenska gora. Tako Mali kot Veliki Lipoglav sta ime dobila po lipah, ki stojijo ob cesti v dolino. Zakaj je eden mali in drugi veliki, obstaja več razlag: Veliki Lipoglav ima s 532 metri za tri metre višjo nadmorsko višino; Veliki naj bi nastal prej kot Mali; na Velikem Lipoglavu naj bi lipe, ki so jih nekoč posadili v obeh vaseh, hitreje rasle.
Središče Spodnje Savinjske doline je prvič omenjeno leta 1182
ODSTRTE PODOBE – ŽALEC
»Panoramski posnetek v zgornjem levem delu štirislikovne krajevne razglednice iz leta 1916 prikazuje pogled na trško naselje s severne strani. V ozadju vidimo 1090 metrov visok hrib Gozdnik, levo pred njim je Bukovica (584 m), pod njo pa na razglednem Gradišču (341 m) v Migojnicah stoji griška podružnična cerkev Lurške Matere božje iz leta 1894, zato ga imenujejo tudi savinjski Lurd. Slika zajema pravzaprav celoten tedanji trg Žalec, katerega osrednji del predstavlja sklenjeno pozidano jedro ob pomembni cestni povezavi vzhod–zahod (Dunaj–Trst), ki ga obdajajo polja. Značilno kmečko okolje so v drugi polovici 19. stoletja spremenili nasadi hmelja, ki še danes dajejo pečat naši dolini – dolini zelenega zlata,« je začel žalske podobe odstirati 66-letni upokojeni grafičar in domoznanec Veni Ferant.
Sredi krajev, kjer so se rodili znameniti možje slovenske kulture
ODSTRTE PODOBE – VELIKE LAŠČE
Gručasto središčno naselje leži sredi obsežne zakrasele pokrajine na nižji vzpetini ob glavni cesti Škofljica–Kočevje. Tu se od nje odcepita cesti proti Podsmreki pri Velikih Laščah in Mali Slevici ter naprej proti številnim drugim vasicam na tem razmeroma gosto poseljenem območju. V okolici so manjši zaselki Kijani, Sela in Pod Kolodvorom. Dokler ni leta 1893 stekla železniška proga iz Ljubljane v Kočevje, so bile Velike Lašče pomembna furmanska postaja. Kraj je v listini oglejskega patriarha Peregrina kot villa Lasis prvič omenjen leta 1145, trške pravice pa je dobil leta 1912. Prvotna naselbina je nastala ob stari rimski cesti blizu današnje železniške postaje, kjer so stiški menihi kmalu po letu 1230 postavili leseno cerkvico.