IZ RODA V ROD

Družino Kramberger povezujemo z Ivanom, dobrim človekom iz Negove. Vendar so zgodbe vseh članov te velike družine zelo zanimive. Otroci so podedovali očetovo nadarjenost in inovativnost ter razvili svoje talente in znanja. Tudi naš sogovornik, 88-letni Ludvik je v življenju doživel in dosegel marsikaj.

V času prve svetovne vojne je Jožefa Metljak (rojena 1899) prišla iz kraške vasi Gorjane pri Komnu na drugi konec Slovenije, v vas Ženjak v Slovenskih goricah, kjer je spoznala domačina Franca Krambergerja (letnik 1903). Bil je izučen kolar, poleg tega pa je obvladal še dvajset drugih rokodelskih poklicev! Igral je harmoniko, bil amaterski igralec, izdeloval lesene lutke, ki jim je dajal glas, bil je tudi gasilec in član več društev. Imel je svoj fotografski aparat in sam razvijal slike, kar je bila takrat redkost.

Iz roda v rod

Livartis je družinsko podjetje Kamškovih v Volavljah, znano po izdelavi umetniških del iz brona. Iz njihovega dolgega seznama omenimo le nekaj izjemnih del: kip Rudolfa Maistra na konju, vrata ljubljanske stolnice, makete več mest, tudi Splita in Pulja, ter lani postavljen kip Srečka Kosovela. Omeniti velja tudi sodelovanje z najbolj znano pariško umetnostno livarno Susse.

Danes 89-letni Andrej Kamšek si je kot mladenič zelo želel obiskovati srednjo umetnostno šolo, vendar za šolanje ni bilo denarja. Z očetom sta raziskovala različne poklice, a povsod so rekli: »Ko je pa tako majhen.« Mojster Marolt iz umetniške zadruge pa je v njegovi nižji postavi videl prednost, saj delo livarja v veliki meri poteka pri tleh. Tam se je veliko naučil, na primer postopka ulivanja na vosek, kar je bila takrat novost. Kasneje je delal pri Božu Mostarju v Kranju.

Iz roda v rod

Nekoč so bile kmetije izključno v moških rokah, zadnje čase pa njihovo vodenje prevzema vse več žensk. Med njimi je tudi Jožica Mehak, inženirka kmetijstva, ki z drugimi člani vodi uspešno družinsko ekološko kmetijo v Gorenjih Dolah pri Škocjanu.

Jožica je po osnovnem poklicu vzgojiteljica, a se je nato zaposlila v gospodarstvu. Imela je smolo, saj sta obe podjetji, v katerih je bila zaposlena, končali v stečaju. »Dvakrat sem šla noseča na zavod za zaposlovanje, zato sem si rekla, da je tega zdaj dovolj.« Odločila se je za kmetovanje in se začela izobraževati: »Ko sta se starša odločila, da mi predata kmetijo, se je začela moja nova zgodba.« Uspešna, lahko rečemo. Sprva so pridelke in izdelke prodajali na specializiranih tržnicah, zdaj pa prodajajo prek internetne strani in naročeno blago dostavijo v večja slovenska mesta. Ob sobotah prodajajo na domu.

AKTUALNO

Hiša Sadeži družbe nosi pomenljivo ime, saj samo tisto drevo, ki ga negujemo in zanj skrbimo, rodi zdrave sadeže. V Črnomlju sadeži družbe nahranijo skupnost in dvigujejo kakovost tamkajšnjega življenja.

Hiša Sadeži družbe v Črnomlju je varen in odprt prostor za različne preventivne programe in dejavnosti na področju medgeneracijskega in medkulturnega povezovanja. Za vse dejavnosti skrbijo dve zaposleni pri Slovenski filantropiji, dva zaposlena prek javnih del in 65 prostovoljcev. Sicer pa je v Črnomlju ena od petih tovrstnih hiš, ki so še v Murski Soboti, Metliki, Žalcu in Logatcu. Ustanovila jih je Slovenska filantropija, ki skrbi za promocijo prostovoljstva in boljšo kakovost življenja vseh generacij v posameznem lokalnem okolju.

Iz roda v rod

Družina Žavbi iz Šmarij pri Kopru je v marsičem prav posebna. Marta in Fabio imata osem sinov, med njimi je po dve leti razlike. Trije nadaljujejo očetovo obrt in so že četrta generacija mizarjev. Vsa družina ima glasbo v krvi. Sinovi, ki igrajo tudi več inštrumentov, so se kot skupina Žavbi brothers v javnosti že uveljavili s svojim večglasnim petjem in spevnimi avtorskimi skladbami.

Tako kot mnogi Slovenci, ki so v povojnem času odhajali v Nemčijo s trebuhom za kruhom, si je tja želel tudi Jože Žavbi, priučeni mizar iz Tuhinjske doline. Pred odhodom se je zaposlil v tovarni Prenova v Izoli, misleč, da bo to le začasno. A je na morju spoznal Marijo, ki je izhajala iz mizarske družine, in Nemčija je bila hitro pozabljena. Poročila sta se in rodili so se jima trije sinovi; med njimi Fabio, naš sogovornik. Tako se je priimek Žavbi zasidral tudi v tem delu Slovenije.

Iz roda v rod

Vili Resnik pravi, da želi ljudi predvsem razveseljevati – kot pevec in kot človek. Čeprav je imel izjemno težko otroštvo in mladost, doživel veliko ponižanj, krivic, celo zlobe, je v sebi razvil prijaznost, optimizem, odpuščanje in si tako zdravil tudi svoje rane.

Kdo bi si mislil, da Vili, ki na odru poje, skače in poka od energije, nosi v sebi toliko grenkih izkušenj. Z bratom Branetom, ki je od Vilija eno leto mlajši, sta se rodila v nesrečno družino. Oče, ki je izhajal iz okolice Krškega, in mama, ki je bila doma iz Mirnske doline, sta skupaj zaživela v Ljubljani. Oba sta bila garača, težko delo in vsakdanje vprašanje preživetja pa človeka počasi ubijata. Oče je začel piti, mama je po najboljših močeh skrbela za otroka. »Včasih, ko je prišel pijan domov, je pel, večkrat pa razgrajal, da smo se morali umakniti,« se spominja Vili. Mama si je služila kruh z raznimi deli, tudi s pranjem, čiščenjem, in večkrat je bila premražena. Zato je sinovoma govorila: »Če bosta pridna in prišla do lepega poklica v pisarni, kjer bosta na toplem in varnem, bosta zmagovalca.«

Spoznajte jih

Tone Kotar z Mirne je izredno aktiven mož, srčno predan kraju in društvu upokojencev. O vsem, kar je počel ali še počne, tega pa je veliko, govori z navdušenjem in strastjo.

Najprej je predstavil Društvo upokojencev Mirna in mi pokazal brošuro, ki jo je napisal pred 12 leti, ko je društvo praznovalo 60. obletnico. »Napisal sem jo iz želje, da v spominu ohranimo vsaj najpomembnejše člane ter dogodke in da imamo dokument, s katerim se predstavimo.« V desetletju, ki je sledilo, pa je nastalo dogodkov za še eno brošuro ... Po upokojitvi je bil osem let v vodstvu Zveze društev upokojencev Slovenije, in sicer je deloval v komisiji za kulturo, štiri leta je bil tudi njen predsednik.

Iz roda v rod

V Žabji vasi je bilo nekoč 14 kmetij, ko pa se je začelo Novo mesto intenzivno širiti, so usihale kar po vrsti. Ostala je le še kmetija Kastelic. Kot amfiteater je narava oblikovala veliko travnato kotanjo, ki je varen rezervat za pašo njihovih krav.

Zanimalo me je, kako jim je uspelo, da so se ohranili tako rekoč sredi mesta. »Ko so sovaščani opuščali kmetovanje, sem želel to dejavnost ohraniti, zato sem moral marsikaj posodobiti, toda na občini nisem dobil dovoljenja za obnovo in delno širitev. To je bilo leta 1980. Razmišljal sem o selitvi, se umakniti v vas, v kateri je bilo več kmetij. Toda vaščani so začeli zbirati podpise proti postavitvi našega gospodarskega poslopja, čeprav je bilo načrtovano 300 metrov od zadnje kmetije ... Glede na nastalo situacijo mi je nato novomeška občina dovolila obnovo hiše in postavitev gospodarskega poslopja na obstoječi lokaciji in tako smo ostali v mestu,« razlaga 79-letni Martin Kastelic.

Iz roda v rod  

Tri sestre so zelo povezane, gotovo pa javnost najbolj pozna Mileno. V več kot štirih desetletjih umetniškega dela je ustvarila nepozabne like – od Mete v Cvetju v jeseni do gospe Josipine v dramatiziranem romanu Draga Jančarja To noč sem jo videl. Igrala je v bivši Jugoslaviji in tudi v Nemčiji, Franciji ter povsod prejemala najžlahtnejša priznanja in nagrade (med drugim veliko priznanje za igralske dosežke, ki ga je prevzela na pariški univerzi Sorbona iz rok predsedstva filmskega festivala SEE). Poleg najvišjih stanovskih ima tudi veliko družbenih priznanj.

KULTURA 

Ideja Vida Valiča, da upokojene zvezdnike naše humoristične scene Vinka Šimeka, Borisa Kobala, Francija Keka in Boštjana Megliča - Peško poveže v predstavi Penziči, je bila zmagovita. Občinstvu je prinesla 100 minut sprostitve in smeha, njim pa potrditev, da še vedno sijejo z vso močjo.

Mojstri humorja dobro vedo, da je smeh pol zdravja, smeh na svoj račun pa je tudi osvobajajoč, zato znajo in zmorejo na lahkoten način podati tudi travmatične vsebine in nasmejati gledalce v dvoranah v večjih in manjših krajih. Ko se smejemo njim, se smejemo tudi sami sebi. Penziči vsak v svojem narečju pripovedujejo svojo zgodbo, povezano z leti, spomini in staranjem. Dvajset minut je vsak sam na sceni, za krono predstave pa nastopajo še 20 minut skupaj in takrat streljajo po penzionistično na vse strani, da se kar iskri.