Ljubiteljske dejavnosti za lažje prenašanje bremen
KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE
Dnevi skoraj 79-letnega prof. dr. Petra Praperja, specialista klinične psihologije, so še vedno zelo aktivni. Ob ponedeljkih ima trening odbojke z veteransko ekipo, za dušo pa so kitara in duet z bratom ter dravograjski upokojenski pevski zbor, ki neguje koroške ljudske pesmi. Še vedno pa se tudi posveča stroki.
Mama Petra Praperja je bila rojena na slovenski, oče pa na avstrijski strani Koroške. Rodili so se jima štirje sinovi, zaradi pogostih selitev vsak v drugem kraju; leta 1944 se je kot tretji po vrsti rodil Peter. Oče, ki je bil učitelj slovenščine in nemščine ter predan pevovodja, je zaradi zavzemanja za slovenski jezik doživljal pravo kalvarijo, še huje pa dedek, ki se je po plebiscitu izselil iz Pliberka v Mežico. V tistem času so koroški Slovenci med seboj govorili le slovensko, naslednja generacija je bila dvojezična, tretja pa večinoma govori le nemško. Eden od bratrancev našega sogovornika je na slovenski strani govoril slovensko, na avstrijski strani pa le nemško, verjetno predvsem zaradi položaja, ki ga je dosegel. Njegovi otroci slovensko več ne znajo.
Sto let rasti in lepote vezenja
Iz roda v rod
Majhne stvari delajo popolnost, popolnost pa ni majhna stvar, je menda dejal Michelangelo, in to bi lahko rekli tudi za dela, ki nastajajo v družinskem podjetju Vezenje Ercigoj iz Ljubljane. Zadnja generacija je vezenje, s katerim so se začeli ukvarjati pred sto leti, pripeljala do vrhunskih dosežkov. Z izdelki, ki so jih nadgrajevali korak za korakom, dokazujejo, da je vezenje mnogo več, kot si pod tem pojmom predstavljamo – je umetniško delo, vkomponirano je lahko celo v multimedijsko umetniško instalacijo ali pa je inovativna estetsko dovršena nadgradnja notranjega prostora.
Za družino Podlesnik je 13 srečna številka
Iz roda v rod
»... Naj bo en otrok vsako leto, glej, da dobro jih napraviš, pri trinajstih pa se lahko ustaviš ...« je v pesmi napisal Sandijev prijatelj in njegova priča na poroki. In »priporočilo« se je tudi uresničilo, namreč Sandi in Angelca Podlesnik imata trinajst otrok. Poleg tega ima ena najštevilčnejših slovenskih družin še bogato tradicijo obdelave lesa.
Ko sem pozvonila, me je opazila sedemletna Metka, se s kolesom zapeljala do vhoda in poklicala očeta. Nekaj glav je pokukalo skozi okna in kasneje sem izvedela, da so trije otroci, ki so še osnovnošolci, ravno mesili kruh. Odveč je razmišljati, kako pripraviti kosilo za vse ali pa flancate, ki jih imajo radi. Dovolj pove podatek, da je treba kar pogosto napolniti štiri zamrzovalne skrinje, pet hladilnikov, da so v določenem obdobju mesečno porabili 200 litrov mleka. Da ne govorimo o treh pralnih strojih, ki se venomer vrtijo, in še o marsičem ... Toda mamica Angelca, očka Sandi in njegova 83-letna mama Tončka se ne pritožujejo, nasprotno, videti so zadovoljni. Očitno je organizacija dela v njihovi veliki hiši na zahodnem robu Ljubljane odlična.
Ne le želje, potrebujemo dejanja za boljši svet
Naš pogovor
Branka Bukovec iz Novega mesta je slovenski sinonim za humanitarnost, prostovoljstvo, strpnost in medkulturni dialog. Je ena tistih redkih oseb, za katere ni nič nemogoče, ko gre za pomoč ljudem. Njeno izjemno delo se odraža še zlasti v organizaciji pomoči beguncem in v povezovanju slovenskih društev po svetu. Pomaga staršem slovenskih korenin, ki želijo, da njihovi otroci študirajo pri nas, zazna in se nemudoma odzove na različne stiske in potrebe.
Rojeni ste bili v družini z velikim posluhom za sočloveka, zato so begunci, ki so leta 1992 pribežali v Novo mesto, imeli srečo v nesreči, saj ste jim pomagali v najširšem pomenu besede.
-
V vsem, kar raste v naravi, pravzaprav najdemo nekaj zdravilnega, blažilnega ali krepilnega za zdravje in dobro počutje. Vendar je z »lekarno iz narave« treba ravnati previdno, pravilno in spoštljivo, pravi dr. Drago Smiljanić, dr. kiropraktike, bioenergetik in radiestezist ter terapevt alternativnih vej naravne medicine.
Zdraviteljski lok Draga Smiljanića seže od uradne medicine, ki jo je študiral na Reki, prek kiropraktike, bioenergije in tradicionalnih medicinskih sistemov, ki jih je proučeval v Indiji, Šrilanki in na Kitajskem, pa vse do naravnega zdravljenja. V zadnjem času, ko se je preselil v Sežano (dela pa tudi na Štajerskem), se posveča receptom iz »naravne lekarne«, od koder tudi farmacija črpa mnoge zdravilne snovi. »Veliko si lahko pomagamo sami – neposredno iz narave.
Od trdega železa do mehke čokolade
Iz roda v rod
Kropa z okolico slovi po železu. Po zaslugi družine Pogačnik pa zadnjih dvajset let tudi po čokoladi. Začel je oče Uroš, zdaj pa butično izdelavo čokoladnih pralinejev nadaljuje sin Maks, pri čemer mu z veseljem pomagajo drugi družinski člani.
Uroš Pogačnik iz Lipnice pri Kropi se je odločil za študij metalurgije in tako ostal zvest železu, ki je dajalo kruh že prednikom. Šel je po stopinjah očeta Jožeta, ki je bil v podjetju Plamen povezan z železom. Mama Vera, ki se je na Gorenjsko preselila iz Štajerske, pa je bila zaposlena v Iskri. Imela sta tri otroke, žal je ena deklica zgodaj umrla. Kljub bogati tradiciji je železarska dejavnost v Kropi in okolici počasi usihala. Zato si je bil Uroš primoran najti zaposlitev drugje. Našel jo je v podjetju Žito v Lescah.
Kombinacija svetovljanstva in ljubezni do kmetije
Iz roda v rod
Na Dolenjskem je priimek Šeruga dokaj redek, vendar kljub temu zelo prepoznan, in sicer po popotniku in novinarju Zvonetu Šerugi in po idilični turistični kmetiji. Na Selah pri Ratežu je ta kmetija »skrita« v skoraj pravljični dolini. Cvetje krasi okna in dvorišča vseh treh poslopij, čez kmetijo teče potok, ki je poln postrvi, človeka objame občutek miru in lepote. Od tod izhajajo bratje Šeruga – Slavko, Branko in Zvone, sestra Vida pa je žal že pokojna.
Domačija je prehajala iz roda v rod, mlin je bil tu že sredi 18. stoletja. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je iz Prekmurja prišel na Sela na počitnice postavni študent teologije Štefan Šeruga, ki se je zaljubil v domačo hčer Vido Luzar, in to je bilo dokončno slovo od teologije in začetek družine Šeruga na Dolenjskem.
Imeti vid in videti ni vedno isto
Aktualno
Društvo Svetloba združuje bolnike z redkimi genskimi boleznimi, ki prizadenejo mrežnico ali vidni živec. V Sloveniji je okoli tisoč bolnikov s tako gensko okvaro, vsak pa ima svojo zgodbo, s katerimi opozarjajo na specifike bolezni, ki za zdaj še niso ozdravljive in vodijo v slepoto. Ta lahko nastaja postopno ali naenkrat.
Deklica Mila, o kateri so letos posneli dokumentarni film, pa se je že rodila slepa. Ima Leberjevo kongenitalno amavrozo, s katero se je v Sloveniji rodilo približno 15 otrok. Kljub bolezni Mila uspešno nastopa in tekmuje s kljunasto flavto, poje v zboru, kleklja, smuča, se uči francoščino. Z ljubečo podporo družine zelo kakovostno živi običajno življenje, polno veselja, in z optimizmom zre v prihodnost. Skupaj z družino so navdih za vse. O njej in delu društva nam navdušeno pripoveduje Mihela Gorše.
Z ovčjo volno od tradicije do inovacij
Iz roda v rod
Ko sta zakonca Leon in Marija Srblin leta 1996 v Selnici ob Dravi ustanovila podjetje Soven, si nista mogla misliti, da bodo danes njihove izdelke iz ovčje volne izvažali v kar 30 držav in da bodo povabljeni v Strasbourg, kjer so edini iz Slovenije predstavili svoj program v sklopu evropske naravne in umetne obrti. Do tako srečnega zaključka pa je bila dolga in naporna pot.
Marija in Leon sta zdaj že upokojena, podjetje pa uspešno vodi in razvija sin Žiga. Marija je bila rojena v družini s petimi otroki. Na veliki kmetiji v Koritnem pri Oplotnici je bilo vedno veliko dela, med otroki pa tudi veliko želje po znanju. Dva od sinov sta ostala na kmetiji, drugi pa so si kruh poiskali v različnih poklicih in vsi po vrsti so zelo uspešni. Marija, ki se je po srednji šoli zaposlila v Tovarni dušika Ruše, je že kot dijakinja razmišljala, da bo morda imela nekoč svoje podjetje. Pri tem je imela v mislih proizvodnjo, ne storitev, kar je za mlado dekle, ki je doštudirala ekonomijo, precej nenavadno. Kasneje je sicer na to idejo pozabila, toda kljub temu se ji je uresničila.
Družina Šuster – živeti svoje poslanstvo
Iz roda v rod
Obisk hiše družine Šuster je kot obisk galerije likovnih del ali obisk zanimivih interjerjev ali obisk oblikovalcev notranjih prostorov. Vse pri njih kaže na to, da sta tu doma estetika in umetnost. Branko Šuster bi imel ob tem pomislek, ker meni, da »besede umetnost ne bi smeli uporabljati tako lahkotno, saj je celo veliki Plečnik dejal, da ni umetnik, ampak je v službi umetnosti«.
Branko in njegova žena Erika ter hči Darja s hčerko Oljo v šali pravijo, da živijo vsak v svojem nadstropju, vsak v svoji ustvarjalni svobodi. Oče in dedek Branko ima svoje kraljestvo v spodnjih prostorih, kjer ustvarja s keramiko, slika, piše; tam sta tudi bogata knjižnica in njegov muc. Ustvarjalni poligon za mamo Eriko je njuno stanovanje in okolica hiše, kjer kakšna zanimiva novost vedno pritegne občudovanje. Hči Darja, kozmetičarka z najvišjo mogočo izobrazbo, pa ustvarja v svojem salonu.