Iz rod v rod

Kmetija Rožej leži v idiličnem okolju malce pod vasjo Turje v občini Dol pri Hrastniku. Ko je dolina še v megli, so oni že v soncu. Družinske člane druži glasba, poleg tega so ponosni, da pomagajo ohranjati pasmo bosanskih planinskih konj. 

Kmetija, ki jo je Ivanka Rožej podedovala po starših, obsega 20 hektarjev; namesto nekdanjih njiv in vinogradov so zdaj tam veliki sadovnjaki in travniki. Pridelujejo več sort jabolk, kot so gaia, rubelit, fuijon, opal in najbolj znana sorta topaz, in češenj. Sadje pridelujejo s smernicami za izbrano kakovost, za svoje izdelke so prejeli številna najvišja priznanja pri nas in v Avstriji ter Italiji. Prav tako prodajajo predelano sadje – od sokov do jabolčnega čipsa. Tam je tudi raj za konje, ki jim je vsa družina zelo predana, drugih domačih živali pa nimajo: »Ko sva se z možem začela ukvarjati s sadjarstvom in dopolnilno dejavnostjo, ni bilo časa za živali, ohranila sem le kokoši. Bile so v velikem ograjenem prostoru, toda tudi ograda ni zadržala lisic in kun, ki so jih zdesetkale. Tako jajca in meso kupujemo,« pripoveduje Ivanka.

Aktualno

Pomagati osamljenim, se z njimi pogovarjati, prisluhniti njihovim spominom, se z njimi sprehajati, jim kaj malega postoriti, se z njimi poveseliti in življenje pogledati s sončne strani; vse to zajema družabništvo, ki se postopno razvija tudi pri nas. Družabništvo bogati življenje starejših, družabnike pa osrečuje njihovo zadovoljstvo.

O družabništvu starejšim se premalo piše in govori, meni Ana Višnikar, ustanoviteljica Družabnika, saj si marsikdo ne predstavlja, kaj to sploh je. Če na kratko povzamemo, bi družabništvo lahko opisali kot pomembno obliko pomoči starejšim, ki s pogovori in pomočjo pri določenih opravilih predstavlja čustveno podporo starejšim, dviga motivacijo in kakovost njihovega bivanja, pomaga vzdrževati vitalnost, hkrati pa je tudi pomoč njihovim svojcem. Vsekakor mora biti družabnik zaupanja vreden in odgovoren človek, ki premore veliko mero empatije,...

Iz roda v rod

Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec je zdravnica z doktoratom z interdisciplinarnih področij socialne medicine in zgodovine medicine, med študenti medicine že več generacij najbolj priljubljena profesorica, med kolegi zdravniki in znanstveniki pa najplodovitejša pisateljica in publicistka s kar 1700 objavami, zabeleženimi v Cobissovih bibliografijah raziskovalcev. Njeno monumentalno delo je enciklopedična zbirka petih knjig z naslovom Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem.

Zdravje

Bolečina je bio-psiho-socialni fenomen, je čutna in čustvena izkušnja, ki jo vsak človek doživlja po svoje. Akutne bolečine (glavoboli, bolečine po poškodbi, operaciji …) prej ali slej izginejo, trdovratne kronične bolečine, ki zaradi degenerativnih sprememb pogosto pestijo starejše, pa ne izginejo, vendar jih je mogoče blažiti.

O sprejemanju in obvladovanju bolečine smo se pogovarjali z anesteziologinjo prim. doc. dr. Neli Vintar,  zdravnico, raziskovalko in pisateljico. Zaposlena je v UKC Ljubljana na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok in deluje na dveh lokacijah, in sicer v glavni stavbi UKC in na Oddelku za terapijo bolečine v protibolečinski ambulanti v Bolnišnici dr. Petra Držaja. »V bolečino je vtkano celotno življenje posameznika – travme iz otroštva, slabe izkušnje v šoli, izguba ljubljene osebe, različni strahovi,...

Iz roda v rod

Prof. dr. Jadrana Lenarčiča poznamo predvsem kot mednarodno priznanega znanstvenika – robotika, nedavno upokojenega direktorja Instituta Jožefa Stefana (IJS) in tudi kot uveljavljenega slikarja. Z ženo Brigito, upokojeno zaslužno profesorico biokemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, imata hčerko in sina, vsi v družini pa so dosegli doktorski naziv.

Oba s tri leta mlajšo ženo Brigito sta se po zelo uspešnih karierah upokojila na isti dan v februarju 2022. Je pa Jadran še dejaven v nekaterih mednarodnih odborih, eno uro tedensko predava na Fakulteti za elektrotehniko, delno pa ostaja povezan tudi z IJS. Sicer je človek mnogih talentov, ki zase pravi, da se bolj kot z glavo odloča s srcem, kar je za znanstvenika presenetljiva izjava. Kdor pozna njegova slikarska dela, ve, koliko njegovega otroštva, preživetega v Kopru, je ujetega v slikah, ki jih stroka uvršča med kubizem in abstrakcijo.

Iz roda v rod

Območje Gadove peči, ki velja za zibelko cvička, leži na strmih pobočjih vzhodnega dela Gorjancev. Že Janez Trdina je zapisal, da je prav Gadova peč kraljica »vseh kranjskih goric«. Veliko poti vodi tja gori, tudi iz Brežic, Podbočja ali Cerkelj ob Krki, kjer je doma družina Komatar, ki ima na Stojanskem Vrhu veliko vinsko klet in vinograde. Imajo okoli 50 tisoč trt, glede na letino pa v povprečju pridelajo 80 tisoč litrov vina.

Fonzi Komatar pripoveduje: »Tukaj sta trte gojila že moj ded in oče Franc. In tudi Marjan, mož najine starejše hčerke Jožice, je imel tu blizu svoje vinograde, nekaj pa sva jih z ženo postopno še dokupila. Ohranila sva stari vinski hram in ob njem smo z uradnim certifikatom v dar dobili in zasadili žametno črnino, potomko najstarejše trte v Sloveniji. Postavila sva še velik kozolec, pod katerim gostiva razne prireditve in razne skupine.« Zanimivo je, da se je družina njegove mame Zdenke iz Primorske umaknila pred fašizmom v okolico Cerkelj ob Krki, stari oče po Komatarjevi strani pa se je v isto vas preselil iz Stahovice na Gorenjskem.

Iz roda v rod

Njihova blejska zgodba se je začela leta 1899, ko je Ivan Rus, praded Zdravka Rusa, ki mi je odgrinjal družinsko zgodovino, prišel na Bled in se leta 1891 poročil z domačinko Katarino Wester – Danejevo.  

Ivan Rus je odraščal na Bohinjski Beli pri stricu Ivanu Berliču, tamkajšnjem duhovniku. Izučil se je za krojača, stric pa mu je priskrbel delo na Bledu. Šival je za okoliško duhovščino, frake za hotelsko osebje, obleke za domačine, tudi platnene letne obleke za Riklijevo gospodo, ki je prihajala z vseh koncev Evrope. Ob tem je okoli leta 1896 od Steierja prevzel zastopstvo za prodajo koles in celo zgradil stezo, na kateri je kupce začel učiti vožnje s kolesom.

Aktualno

V glasbi delujejo skrite sile v najvišjem smislu, sega namreč tako visoko, da je razum ne more obseči, in iz nje prihaja učinek, ki vse obvladuje, a ga nihče ne zna razložiti, je zapisal Johann Wolfgang von Goethe. Ni čudno, da se glasbena terapija vse bolj uveljavlja kot ena od podpornih oblik zdravljenja v sodobni medicini.

Če usmerimo svojo pozornost v glasbo oziroma umetnost sploh, ta s svojo lepoto deluje na osrednje živčevje in nas harmonizira, sproži ustvarjalnost, nas razveseli, pravi Marko Zupan, nevrolog v celjski bolnišnici, ki je tudi violinist, koncertni mojster Celjskega godalnega orkestra in zunanji član zdravniškega orkestra Camerata medica. Pravi, da ob igranju violine tudi sam zazna, kako se spreminjajo njegovi občutki, čuti se bolj izpolnjenega, dobi več energije, ki ga dviga. Podobno deluje klasični koncert na poslušalca, samo prepustiti se mu mora, saj naj bi klasična glasba, še zlasti določena Vivaldijeva, Bachova in Mozartova dela, delovala bolj zdravilno. Na razpoloženje pa spodbudno vpliva vsaka glasba, ki je posamezniku blizu. To pa je odvisno od glasbenega okusa, okolja, v katerem je odraščal, tudi izobrazbe.

Zdravje 

Gozdna terapija je povsem naravna metoda, preprosta, a izjemno učinkovita. Lahko bi rekli, da je pravi odgovor za sodobnega, pogosto nevrotičnega človeka, ki išče ravnovesje telesa, uma in duha. Ta svetovni trend se vse bolj uveljavlja tudi pri nas.

Po svetu metodo najbolj množično prakticirajo na Japonskem in v Južni Koreji, v Evropi pa v Nemčiji in skandinavskih državah. Posebnost je Škotska, kjer lahko gozdno terapijo predpiše zdravnik, pravi certificirana gozdna terapevtka Ana Hribar Podkrajšek, s katero smo se pogovarjali v ljubljanskem Botaničnem vrtu. V Sloveniji ima že kar nekaj oseb (večinoma ženske) certifikat za gozdno terapijo, njeno bistvo pa je v tem, da je terapevt gozd, vodnice oziroma vodniki pa le odpirajo vrata vanj. Če mu le dovolimo, da se dotakne vseh naših čutov, je gozd lahko pot do nas samih.

Iz roda v rod

Zgodba družine Ivana Razborška je kljub pretresu, ki so ga doživeli z očetovim izbrisom, predvsem zgodba o ljubezni – o ljubeči medsebojni povezanosti, ljubezni do umetnosti in ljubezni do domovine. Vse to je zaznamovalo življenje Ivana in Marije Razboršek ter njunih hčera Eve in Maje.

Ivan se je rodil 26. februarja 1924 v Skopju, kamor je službena pot zanesla njegove starše. Oče je izhajal iz Zasavja, mama pa je bila iz okolice Sevnice. Kot otrok je imel stik z domovino in našim jezikom le prek staršev. Ko mu je oče prinesel slovensko čitanko, ki jo je ilustriral Maksim Gaspari, se je nad ilustracijami tako navdušil, da je začel zbirati vse, kar je bilo slovensko, in to je ostalo njegovo vodilo vse življenje. Družina se je nato preselila v Slavonsko Požego in nazadnje v Zagreb, kjer je Ivan sanjal, da bo po srednji šoli...