Kam nas pelje življenje 

Ljubljančana Mija in Tone Branc že od leta 1988 živita v Združenih državah Amerike. Predstavljata pomemben steber slovenske skupnosti v New Yorku in združujeta vse, ki v srcu dobro mislijo. 

Tone, diplomirani ekonomist, se je prek Gospodarske zbornice Slovenije v ZDA dodatno izobraževal na področju zunanje trgovine, nato pa je dobil službo na predstavništvu Slovenijalesa v New Yorku. Po končanem štiriletnem mandatu pa se je odločil, da ustanovi svoje podjetje in tam tudi ostane. Ko se je Mija pridružila možu, je bil njun najmlajši sin Matej še dojenček. V Sloveniji je bila zaposlena na Skladu obrtnikov in podjetnikov, v ZDA pa ob treh otrocih službe ni pogrešala.

Iz roda v rod

Gospa Olga Ogrin, ki bo 15. julija praznovala 104. rojstni dan, je znana kot legendarna menedžerka glasbene skupine Kameleoni in tudi kot predana učiteljica, zagovornica in pomočnica ljudem v stiski, kot gospa, ki je šla vedno vštric s časom, pogosto pa je bila pred njim. Njeno življenje je tako zanimivo, da bi lahko posneli nadaljevanko. Noge sicer niso več stabilne, toda njen spomin je odličen, misli jasne in še vedno je vedoželjna in duhovita. Zadnje leto živi v domu starejših v Kopru.

Konoplja, ki je bila desetletja prepovedana, se ob sodobnih dognanjih o njenih zdravilnih učinkovinah vrača v uporabo v številnih vejah medicine. Toda še vedno se je držijo stigma, predsodki in zastarele ideološke ovire. Medicinska konoplja je v Sloveniji zakonsko dovoljena že sedem let, vendar zakon še vedno ni v celoti zaživel. Ljudje z različnimi zdravstvenimi težavami pa se s konopljinimi pripravki oskrbujejo na ilegalnem črnem trgu.

Kako se znajti v vrtincu številnih informacij, ki sežejo od oznake »nevarna droga« do oznake »čudežno zdravilo«? O tem smo se pogovarjali s prim. Josipino Ano Červek, upokojeno onkologinjo. Za izjemne dosežke pri uvajanju novih metod onkološkega zdravljenja in paliativne ter podporne oskrbe je prejela najvišje državno priznanje. Že desetletje se poglobljeno ukvarja tudi z uvajanjem novih znanj na področju zdravljenja s konopljinimi pripravki. Ugotavlja, da je v Sloveniji v primerjavi z državami, ki imajo razvit zdravstveni sistem, uporaba pripravkov iz konoplje v uradni medicini zanemarljiva, hkrati pa je ilegalna uporaba konopljinih pripravkov v zdravstvene namene zelo razširjena.

Iz roda v rod 

Z zadnjega evropskega prvenstva veteranov v atletiki sta se skakalca v višino 75-letni Dušan Prezelj in njegova tri leta mlajša žena Stanka vrnila vsak s svojo zlato medaljo. Dušan je štirinajst dni prej v Zagrebu s 153 centimetri izboljšal svetovni rekord pri veteranih v kategoriji starejših od 75 let za centimeter, Stanka pa je skočila 129 centimetrov v kategoriji veterank, starejših od 70 let, in dosegla slovenski in balkanski rekord.

Tudi njuni trije otroci so bili odlični atleti; njihov trener je bil kar oče, in to ob redni službi. Zato bi v hiši Prezljevih v Kranju pričakovali razstavo medalj, pa so nas obkrožale same umetnine – od slik do skulptur.

Iz roda v rod

Gostilna pri Kuklju v Velikih Laščah je ena najstarejših še delujočih slovenskih gostiln. Omenjena je bila že leta 1778, po domače pa so ji rekli Pri Žlindrovih. Leta 1790 pa je že imenovala Gostilna pri Kuklju. Bila je v sklopu velike kmetije in pekarije, vodil pa jo je Jakob Srpan. Ker ni imel potomcev, je gostilno podaril nečakinji Lojzki Mihelčič in vse od takrat jo vodijo ženske.

Margareta, naša sogovornica, je že šesti rod žensk: »Še danes goste postrežemo s telerflajšem, govedino iz juhe v obliki mesnega zavitka, čez katerega prelijemo juho. Pa tudi z ajmohti oziroma obarami, pisanim kruhom, raznimi vrstami štrukljev, še zlasti so znani gluhi štruklji. In še bi lahko naštevala jedi po receptih moje prababice Lojzke, ki pa so seveda prilagojeni sodobnemu času.«

Spoznajmo jih

Ko omenimo Darjo Lovšin, marsikdo vzklikne: »O, njo pa poznam!« Glede na to, da je v Sloveniji okoli 200 tisoč diabetikov, je to kar razumljivo, saj je ustanoviteljica in dolgoletna direktorica zavoda Diabetes. Že od leta 1995 se posveča sladkorni bolezni, v tem času pa je število diabetikov v svetu nenehno naraščalo do današnje pol milijarde bolnikov.

V Evropi in Sloveniji se je naraščanje sicer nekoliko umirilo. Lahko rečemo, da tudi zato, ker je v reviji Dita, ki jo je urejala vrsto let, ozaveščala diabetike in njihove svojce o zdravem načinu življenja, skrbela za dragocene informacije in spremljala novosti na področju zdravljenja in preprečevanja diabetesa. Njene kuharske knjige so za obvladovanje diabetesa dragoceno vodilo. Leta 2007 je v Velikem kuharskem vodniku za diabetike prva pri nas združila kuharsko veščino s strokovnim znanjem o vplivu hrane na krvni sladkor.

 Iz roda v rod 

Tehnika je samostalnik ženskega spola, pa vendar so ženske v tehniki še vedno redkost. Med svetlimi izjemami je zdaj že upokojena dipl. inž. strojništva Alenka Knez iz Trbovelj. Ko govori o svojem poklicu in delu, ki ga opravlja v svoji inovativni šoli, se obrača nazaj, na ženske iz njene in naše preteklosti, ki se niso imele možnosti šolati in razvijati svojih sposobnosti.

Stara mama Pepca, rojena leta 1902, je bila Alenkin steber in vzor. Čeprav je bila samo gospodinja, so njene sposobnosti, želje in sanje presegale vlogo, ki jo je ženskam dodelilo tisto zgodovinsko obdobje: »Bila je izjemno pametna, pridna, poštena ter skrbna žena mojemu staremu atu, ki je bil mašinist v rudniku Trbovlje.« Alenki še danes odzvanjajo njene besede in nasveti, na primer: »Dobro glej, kako nekdo nekaj dela, da boš potem to znala narediti sama.« Ko je vnukinji kaj naročala, je na koncu dodala, naj to še enkrat ponovi. »Zdaj se zavedam, kako pomembna je bila ta njena doslednost, saj lahko otrok zaradi ljubega miru reče ja, pa morda niti ni razumel povedanega ...«

Iz roda v rod

Slovenci imamo bogato dediščino ornamentike tako v stavbarstvu kot v uporabni umetnosti. Če so bile hiške naših prednikov še tako skromne, so bile bogate z ornamenti na stavbnem ali sobnem pohištvu. S svojimi »sanjami« oziroma različnimi motivi so poslikali lesene skrinje, okrasili stene, posodo, prtičke itd. To, kar je pobožalo dušo in prižgalo iskrico ustvarjalnosti naših prednikov, je proučeval, zbral in uredil Jože Karlovšek, njegovi potomci, še zlasti vnukinja Katarina, pa skrbijo, da slovenska ornamentika živi, se razvija in nadgrajuje. 

Zdravje

EFT (emotional freedom technique) ali tapkanje je metoda čustvenega osvobajanja in posledično tudi zdravljenja, pri kateri gre za neke vrste psihološko oziroma čustveno akupresuro. Po mnenju njenega ustanovitelja Garyja Craiga naj bi s tapkanjem ustvarjali ravnovesje v energijskem sistemu.

O tej metodi smo se pogovarjali z dolgoletno terapevtko Asjo Dominko, biokemičarko z magisterijem iz temeljnih medicinskih znanosti, ki se že 12 let intenzivno posveča tapkanju. Pravi, da s tapkanjem nevtraliziramo moč negativnih čustev, slabih misli, zmanjšujemo stiske, premagujemo fizično bolečino, razrešujemo travmatične spomine ... Na vprašanje, kako je to mogoče, dobimo obsežno pojasnilo: »Znanstveniki z dr. Churchem na čelu so dokazali, da ima metoda tapkanja pozitiven učinek na nivo stresnega hormona kortizola. Učinkovita je predvsem zato, ker doseže amigdalo, to je za mandelj velik del v srednjih možganih, ki sproža stresni odgovor telesa. S tapkanjem po akupunkturnih točkah človek pošilja signale neposredno v ta center, brez posredovanja sprednjih režnjev možganov, ki so odgovorni za miselne procese. Zato s tehniko EFT dosežemo sprostitev stresa na fiziološkem in čustvenem nivoju.«  

Iz roda v rod

Igralec Peter Ternovšek, oče igralca Aljoše in ljubeči mož žene Jelke, je dobitnik Borštnikovega prstana. Pravi, da je imel najlepši, pa vendar težak poklic, ki zahteva celega človeka. »Oder razkrije marsikaj, tudi ali predvsem bahavost, napuh, kar je najhujše ... Gledalci čutimo, kdaj je igralec iskren, in samo iskrenost nas lahko prepriča in obogati.« 

Že kot otrok je našel oder na »koln kišti« in zabaval domače. Oče, ki je izhajal iz Koroške, je bil učitelj glasbe, vodil je več pevskih zborov in je bil družaben človek. A do Petra je bil strožji kot do drugih učencev. Ta takrat še ni mogel razumeti, da drugače ni smel delovati, zato ga je očetova strogost v šoli tako prizadela, da si je obljubil: »Nikoli ne bom učitelj!« Toda zarečenega kruha se največ poje in Peter je postal učitelj ... Njegovi spomini na otroštvo pa so »pozlačeni« z mamino milino in toplino. Prišla je iz Primorske, še vedno ji reče mamica. Bila je negovalka v bolnici, po rojstvu četrtega otroka pa je ostala doma in skrbela, da jim je bilo lepo.