IZ RODA V ROD

Morje in Izola, kjer Marjetka Popovski živi, sijeta iz njene osebnosti – v morju plava ne glede na letni čas, že 25 let redno prepeva v hotelu Delfin, poleti pa kar na plaži. Že pri treh letih je na svojem prvem nastopu začutila slast ob navdušenem občinstvu in na tem valu je zajadrala v življenje. Pela je tudi kot fizioterapevtka in tako stanovalcem v domu starejših pomagala premagovati bolečine. V Izoli sva se srečali na hladen, deževen dan, ki ga je Marjetka, novopečena upokojenka, razsvetlila s svojo pozitivno energijo.

Iz roda v rod

Milena Pivec iz Maribora je mama treh otrok, babica devetih vnukov, ljubiteljica umetnosti in tujih jezikov, ustanoviteljica Založbe Pivec in še bi lahko naštevali. Kot mladenka si je želela delovati v diplomaciji, vendar je vsa njena karierna pot povezana s knjigami, čeprav ni bila ne lahka ne ravna.  

 Že Milenino otroštvo je nakazalo njeno dinamičnost, delavnost, pogum in vedoželjnost. Oče je bil mizarski obrtnik, mama pa je bila zaposlena v MTT-ju, kjer je delala v treh izmenah, in Milena se sprašuje, ali je naključje, da ima njena založba svoje prostore prav v sklopu bivšega MMT-ja. Živeli so na Pobrežju nasproti trgovine Cotar, kjer so prodajalke tehtale sladkor, moko in bombone iz steklenih kozarcev. Družila se je s starejšim bratom, stricem in drugimi otroki iz okolice, kmalu pa je pomagala v bližnji vrtnariji pripravljati zelenjavo...

Naš pogovor

Dr. Živa Deu je prva arhitektka pri nas, ki je dosegla naziv redne profesorice na Fakulteti za arhitekturo. Zavezana je ohranjanju in prenovi stavbne dediščine, lepih, okolju prijaznih in zdravih hiš. Vseskozi si je prizadevala za oblikovanje urbanističnih in arhitekturnih načel, na osnovi katerih bi ohranili identiteto, razpoznavnost in raznolikost slovenskih naselij, stavb in kulturnih krajin. Njeno delovanje je dragocen prispevek k arhitekturni teoriji in praksi v Sloveniji. V raziskovalnem, pedagoškem in izvedbenem pomenu je neutrudna. Njena bibliografija zajema skoraj tisoč enot in 14 monografij. Pred kratkim je izšla njena knjiga z naslovom Hiše za boljše življenje in s podnaslovom: Stare in nove, z dediščino, okolju prijazne in zdrave.

Marko Kušar je član društva Moja pot, ki združuje gibalno ovirane in njihove podpornike. Zavzeto sodeluje v akciji ozaveščanja voznikov o pravilnem parkiranju. Ni namreč pomembno le, da upoštevamo prepoved parkiranja na označenih mestih za invalide s prilagojenim avtomobilom, pustiti moramo tudi dovolj prostora, da lahko gibalno ovirani nemoteno vstopajo ali izstopajo.

Diagnozo ramensko-medenična mišična distrofija (propadanje mišic) je zdaj 39-letni Marko Kušar dobil na začetku osnovne šole. Ko je njegov oče opazil, da se (pre)pogosto spotika in postaja neroden, mu je bilo jasno, kaj čaka sina. Kajti tudi očetova sestra je imela podobne težave. Marko je vse težje hodil, spodbujanje gibanja, kar je takrat še zagovarjala medicina, pa je peljalo le v vedno nove poškodbe. »Zato sem si oddahnil, ko sem pri 16 letih pristal na invalidskem vozičku. Pomenil mi je svobodo.

Iz rod v rod

Kmetija Rožej leži v idiličnem okolju malce pod vasjo Turje v občini Dol pri Hrastniku. Ko je dolina še v megli, so oni že v soncu. Družinske člane druži glasba, poleg tega so ponosni, da pomagajo ohranjati pasmo bosanskih planinskih konj. 

Kmetija, ki jo je Ivanka Rožej podedovala po starših, obsega 20 hektarjev; namesto nekdanjih njiv in vinogradov so zdaj tam veliki sadovnjaki in travniki. Pridelujejo več sort jabolk, kot so gaia, rubelit, fuijon, opal in najbolj znana sorta topaz, in češenj. Sadje pridelujejo s smernicami za izbrano kakovost, za svoje izdelke so prejeli številna najvišja priznanja pri nas in v Avstriji ter Italiji. Prav tako prodajajo predelano sadje – od sokov do jabolčnega čipsa. Tam je tudi raj za konje, ki jim je vsa družina zelo predana, drugih domačih živali pa nimajo: »Ko sva se z možem začela ukvarjati s sadjarstvom in dopolnilno dejavnostjo, ni bilo časa za živali, ohranila sem le kokoši. Bile so v velikem ograjenem prostoru, toda tudi ograda ni zadržala lisic in kun, ki so jih zdesetkale. Tako jajca in meso kupujemo,« pripoveduje Ivanka.

Aktualno

Pomagati osamljenim, se z njimi pogovarjati, prisluhniti njihovim spominom, se z njimi sprehajati, jim kaj malega postoriti, se z njimi poveseliti in življenje pogledati s sončne strani; vse to zajema družabništvo, ki se postopno razvija tudi pri nas. Družabništvo bogati življenje starejših, družabnike pa osrečuje njihovo zadovoljstvo.

O družabništvu starejšim se premalo piše in govori, meni Ana Višnikar, ustanoviteljica Družabnika, saj si marsikdo ne predstavlja, kaj to sploh je. Če na kratko povzamemo, bi družabništvo lahko opisali kot pomembno obliko pomoči starejšim, ki s pogovori in pomočjo pri določenih opravilih predstavlja čustveno podporo starejšim, dviga motivacijo in kakovost njihovega bivanja, pomaga vzdrževati vitalnost, hkrati pa je tudi pomoč njihovim svojcem. Vsekakor mora biti družabnik zaupanja vreden in odgovoren človek, ki premore veliko mero empatije,...

Iz roda v rod

Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec je zdravnica z doktoratom z interdisciplinarnih področij socialne medicine in zgodovine medicine, med študenti medicine že več generacij najbolj priljubljena profesorica, med kolegi zdravniki in znanstveniki pa najplodovitejša pisateljica in publicistka s kar 1700 objavami, zabeleženimi v Cobissovih bibliografijah raziskovalcev. Njeno monumentalno delo je enciklopedična zbirka petih knjig z naslovom Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem.

Zdravje

Bolečina je bio-psiho-socialni fenomen, je čutna in čustvena izkušnja, ki jo vsak človek doživlja po svoje. Akutne bolečine (glavoboli, bolečine po poškodbi, operaciji …) prej ali slej izginejo, trdovratne kronične bolečine, ki zaradi degenerativnih sprememb pogosto pestijo starejše, pa ne izginejo, vendar jih je mogoče blažiti.

O sprejemanju in obvladovanju bolečine smo se pogovarjali z anesteziologinjo prim. doc. dr. Neli Vintar,  zdravnico, raziskovalko in pisateljico. Zaposlena je v UKC Ljubljana na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok in deluje na dveh lokacijah, in sicer v glavni stavbi UKC in na Oddelku za terapijo bolečine v protibolečinski ambulanti v Bolnišnici dr. Petra Držaja. »V bolečino je vtkano celotno življenje posameznika – travme iz otroštva, slabe izkušnje v šoli, izguba ljubljene osebe, različni strahovi,...

Iz roda v rod

Prof. dr. Jadrana Lenarčiča poznamo predvsem kot mednarodno priznanega znanstvenika – robotika, nedavno upokojenega direktorja Instituta Jožefa Stefana (IJS) in tudi kot uveljavljenega slikarja. Z ženo Brigito, upokojeno zaslužno profesorico biokemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, imata hčerko in sina, vsi v družini pa so dosegli doktorski naziv.

Oba s tri leta mlajšo ženo Brigito sta se po zelo uspešnih karierah upokojila na isti dan v februarju 2022. Je pa Jadran še dejaven v nekaterih mednarodnih odborih, eno uro tedensko predava na Fakulteti za elektrotehniko, delno pa ostaja povezan tudi z IJS. Sicer je človek mnogih talentov, ki zase pravi, da se bolj kot z glavo odloča s srcem, kar je za znanstvenika presenetljiva izjava. Kdor pozna njegova slikarska dela, ve, koliko njegovega otroštva, preživetega v Kopru, je ujetega v slikah, ki jih stroka uvršča med kubizem in abstrakcijo.

Iz roda v rod

Območje Gadove peči, ki velja za zibelko cvička, leži na strmih pobočjih vzhodnega dela Gorjancev. Že Janez Trdina je zapisal, da je prav Gadova peč kraljica »vseh kranjskih goric«. Veliko poti vodi tja gori, tudi iz Brežic, Podbočja ali Cerkelj ob Krki, kjer je doma družina Komatar, ki ima na Stojanskem Vrhu veliko vinsko klet in vinograde. Imajo okoli 50 tisoč trt, glede na letino pa v povprečju pridelajo 80 tisoč litrov vina.

Fonzi Komatar pripoveduje: »Tukaj sta trte gojila že moj ded in oče Franc. In tudi Marjan, mož najine starejše hčerke Jožice, je imel tu blizu svoje vinograde, nekaj pa sva jih z ženo postopno še dokupila. Ohranila sva stari vinski hram in ob njem smo z uradnim certifikatom v dar dobili in zasadili žametno črnino, potomko najstarejše trte v Sloveniji. Postavila sva še velik kozolec, pod katerim gostiva razne prireditve in razne skupine.« Zanimivo je, da se je družina njegove mame Zdenke iz Primorske umaknila pred fašizmom v okolico Cerkelj ob Krki, stari oče po Komatarjevi strani pa se je v isto vas preselil iz Stahovice na Gorenjskem.