V petek, 23. aprila, bo med 10. in  11. uro po vsej Sloveniji, pa tudi izven njenih meja, zadonela slovenska pesem. Tako vsaj načrtujejo pobudniki dogodka Vseslovensko petje s srci, ki ga pripravljajo že četrto leto.

 S skupnim petjem želijo povezati vse generacije in družbene sloje doma in po svetu, negovati slovensko kulturo in jezik, krepiti nacionalno pripadnost, ustvarjati boljše vzdušje ter ozaveščati o pomenu slovenske glasbe in jo prenašati na mladi rod. 

K petju vabijo v vrtcih, šolah, na delovnih mestih, v avtomobilih,  v domovih starejših občanov, v bolnišnicah, pa na domačih balkonih ali terasah in na prostem - seveda ob upoštevanju ukrepov za preprečevanje okužbe s koronavirusom. Pojete lahko pesmi po svojem izbor, da pa bi res povezali srca Slovencev doma in po svetu pa so organizatorji pripravili izbor desetih pesmi, ki naj bi jih zapeli skupaj. Med njimi so pesmi o domovini, posvečene 30-letnici samostojnosti: Slovenija, od kod lepote tvoje, Slovenija, moja dežela, Zelena dežela, Oj Triglav, moj dom ter slovenska himna,  že skoraj ponarodele Čebelar, Gorska roža, Kekčeva pesem, Dan ljubezni, pa Lipa zelenela je, ki jo je APZ France Marolt kot zadnjo zapel pred začetkom kulturnega molka leta 1941 in Slovenec sem, ki je posvečena 100-letnici smrti skladatelja Josipa Ipavca … 

Spomin je pomemben sestavni del identitete posameznika ali družbe. Če nimamo spomina, ne vemo niti, kdo smo in od kod prihajamo. In če ne vemo tega, ne vemo niti, kam gremo, meni prof. dr. Božidar Jezernik, profesor etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vendar je spomin tudi muhast – ali pa takega vzamemo kot izgovor, da ljudi, ki smo jih nekoč slavili zaradi njihovih dosežkov, sčasoma kar pozabimo. S sogovornikom zato obujava spomin na nekatere zgodovinske dogodke in osebnosti, ki si zaslužijo več pozornosti.

Ljuba Brajnik je upokojena profesorica zgodovine iz Naklega, ki izdeluje slike iz posušenega cvetja. Kot pravi, nikoli ni imela občutka, da ima smisel za ustvarjanje. Ko pa se je zaradi bolezni predčasno upokojila, je veliko časa preživljala v naravi, nabirala lepe liste in rože ter izdelovala čestitke. Deležna je bila številnih pohval, in to jo je spodbudilo, da je začela ustvarjati še slike. Nabrane rože in liste shrani med časopisne liste, ki jih obteži, potem pa jih po občutku razporeja in lepi na podlago. Motivi nastajajo sproti, v cvetje je oblekla tudi fotografije z modnih revij iz začetka stoletja. Iz rož je ustvarila celo motiv kranjske klobase za občinski praznik v Naklem, nekaj zelo lepih slik pa je nastalo iz različnih drobnih semen. Na koncu slike premaže s posebno smolo, da dolgo zdržijo pod steklom.

Erica Johnson Debeljak: Devica, kraljica, vdova, prasica

Avtorica, pisateljica in prevajalka je začela knjigo pisati, da bi lažje prebrodila bolečino ob tragični moževi smrti in tudi zaradi občutka, da je kot vdova v družbi manj vredna. Med žalovanjem se je morala ubadati s skrbjo za preživetje sebe in svojih treh otrok, pojasnjevanjem, da se ne misli vrniti v ZDA, od koder se je v Slovenijo pred skoraj tridesetimi leti preselila zaradi ljubezni, raziskovanjem, kako je mož v resnici umrl, in tudi tabuji o ženskah, ki naenkrat ostanejo brez moškega »zaščitnika«. Nastala je presunljiva knjiga spominov, prepletena z analizo zgodovinskih in mitoloških vidikov vdov in vdovstva. (Založba Mladinska knjiga, 29,99 evra)

LENDAVA

Pred 70 leti je bila med prvimi stotimi podružnicami takratnega Društva upokojencev Ljudske republike Slovenije tudi Podružnica upokojencev Dolnja Lendava. Kot je povedal predsednik Društva upokojencev Lendava Aleksander Varga, so v arhivu našli zapis o prvem zboru, na katerem se je zbralo 25 upokojencev. Za predsednika so izbrali Martina Čosiča. Žal se o njihovem delovanju v naslednjih letih niso ohranili pisni viri. Današnje društvo pa je bilo registrirano 19. decembra leta 1975 in deluje pod sloganom Naredimo si prijaznejše staranje in si ga olajšamo z roko v roki. Združuje okrog 700 članov in v dobrobit starejših izvaja številne humanitarne, kulturno-umetniške, izobraževalne in športnorekreacijske dejavnosti. Mednje spadajo tudi pohodi. (Besedilo in fotografija: Jože Žerdin)

 Fotografija je nastala v otroški koloniji v Stanežičah pri Ljubljani tik po drugi svetovni vojni. Med otroki je bila tudi takrat petletna Zlata Škufca Vidovič. Spominja se, da se je tako prestrašila skupinskega kopanja, da je pobegnila domov v Šiško in vso pot jokala.

 Na fotografiji sta zakonca Kordiš, Jakob in Frančiška, rojena Levstek, iz Travnika oziroma naselja Dednik v Loškem Potoku. Verjetno sta se fotografirala okoli leta 1890, saj je Frančiška dve leti kasneje umrla pri porodu 12. otroka. Fotografijo hrani njuna pravnukinja Suzana Kordiš iz Ljubljane.