Z redno telesno vadbo pridobivamo moč rok in nog in zvišujejo se naše aerobne sposobnosti. Vse to je ključno za ohranjanje gibljivosti in samostojnosti tudi v pozni starosti. Kakovost življenja je namreč odvisna tudi od tega, koliko si prizadevamo za ohranjanje in izboljševanje telesnih zmožnosti.

V poplavi ponudb najrazličnejših vadb se verjetno vsak vpraša, katera je tista, ki bo prava zanj. Dejstvo je, da nekdo pri petdesetih letih ne more vaditi enako, kakor je pri svojih dvajsetih. In pri sedemdesetih, osemdesetih letih so cilji vadbe drugačni kot pri petdesetih. Različna zdravstvena stanja prav tako zahtevajo različno vadbo.

PRILOGA

Socialna oskrba na domu je dobrodošla pomoč ljudem, ki imajo možnost živeti na svojem domu, a ne zmorejo sami poskrbeti za svoje življenjske potrebe, svojci pa niso »na dosegu«. Žal se dostopnost te pomoči razlikuje od občine do občine, ki jo subvencionirajo po svojih zmožnostih. Razliko doplača uporabnik oziroma njegovi svojci, če jih ima.

Mag. Zvonka Hočevar, direktorica kranjskega doma ostarelih, je povedala, da je socialna oskrba na domu namenjena ljudem, ki imajo zagotovljene bivalne in druge pogoje za življenje na svojem domu, a se zaradi starosti, invalidnosti ali kronične bolezni ne morejo oskrbovati in negovati sami, njihovi svojci pa take oskrbe in nege ne zmorejo ali zanju nimajo možnosti.

Predmenopavza, menopavza in postmenopavza – po domače kar mena – pri večini žensk povzročajo neprijetne težave. Že v predmenopavznem obdobju (več let pred zadnjo menstruacijo) se lahko pojavijo spremembe v počutju in zdravju: od najbolj »zloglasnih« vročinskih oblivov do utrujenosti, nespečnosti, nervoze, mravljinčenja ter psihičnih motenj, ki mnoge ženske precej moti.

Kot je povedala ginekologinja Darja Gašperlin Dovnik, dr. med., iz Celja, se včasih predmenstrualni sindrom in začetne predmenopavzne težave prekrivajo. »V tem obdobju je ovulacij čedalje manj. Ko ni ovulacij, ni hormona progesterona in nekatere težave, kot so utrujenost in nepravilne krvavitve, lahko nastopijo že zaradi tega.« Kaj ženski pri tem lahko pomaga? »Pomagamo z vstavitvijo materničnega vložka, ki vsebuje hormon progesteron, ali pa s progesteronsko terapijo v drugem delu ciklusa.« Pri tej terapiji večinoma ni neželenih stranskih učinkov in jo, kot pove, ginekologi brez slabe vesti svetujejo. Ciklus se uredi, ženska lažje prenaša druge težave, kot so utrujenost, nespečnost, razdražljivost. Vročinskih navalov pa z dodajanjem progesterona ne odpravimo.

V Smledniku je maja že petnajstič potekala prireditev, ki jo organizira lokalno Društvo za ustno zgodovino skupaj s KUD in TD Smlednik. To je Flancanje – izmenjava zelenjavnih sadik med vaščani. Letos so jo v zadovoljstvo in ponos številnih vaščanov nadgradili še z otvoritvijo skupnostnega ali vaškega vrta. Vrt z več kot sto različnimi rastlinami so uredili na bregu pod cerkvijo sv. Urha.

Oba projekta izvirata iz tradicije v tem kraju. Flance, torej sadike, so si v Smledniku izmenjevali že od nekdaj, društvo je to tradicijo le obudilo in ji dalo posebno obliko. Pa tudi neke vrste skupnostni vrt je obstajal že v 20. stoletju. To so bili flančniki, gredice na prisojnem bregu Save, na katerih so vaščani vzgajali in si izmenjevali sadike. Žal jih pred 66 leti ob gradnji hidroelektrarne v Medvodah zalila Sava, ohranila se je le fotografija. 

Zavedanje o smrti, o tem, da nas nekoč več ne bo, vnaša v naše življenje – presenetljivo – več življenja. Ko spustimo vase misel, da je vse minljivo, tudi in predvsem mi sami, se lahko posvetimo stvarem, ki so za nas pomembne. Lahko smo boljši človek in lahko živimo življenje, ki ga čez nekaj let, ko bomo spet pogledali nazaj, ne bomo obžalovali.

Pozorni postanemo na drobne stvari, ki dajejo smisel našemu bivanju, in budneje živimo: pomembni postanejo naše misli in naša dejanja. Ne dovolimo si več, da bi smetili svoje življenje s kritiziranjem, sojenjem in obsojanjem, da bi se obremenjevali z občutki krivde ali pa da bi nam stare zamere krojile vsakdan.

  

Ali ste že slišali za biodanzo? To je skupinska vadba plesa ob glasbi, ki pomaga človeku k celovitosti, tako v njegovem telesnem gibanju kot tudi čustvenem svetu. Povezuje telo, čustva in razum. Pripomore k boljšemu stiku s samim seboj, s svojim bistvom, k boljšemu počutju v življenju nasploh in večjemu občutku svobode. 

Tako biodanzo na kratko predstavi učiteljica didaktike pri biodanzi Nataša Kern, ki se je povezala z utemeljiteljem Rolandom Torom Aranedo v Čilu in vadbo pripeljala v Slovenijo. Do danes se je izobrazilo že sedem vaditeljev. Kaj jo je tako prevzelo pri tem plesu? »To, da poraja srečo pri ljudeh in dviguje veselje do življenja. Osvobaja. Všeč mi je bilo tudi to, da nima slik in korakov, pleše se iz sebe. Res pa je, da ni povsem spontan ples, saj ima določene gibe in določene posture, torej drže, ki v človeku spodbudijo povsem določene učinke. Povezavo srca in rok na primer lažje doživimo s počasnim razpiranjem rok stoje, kot pa bi to začutili nekje na tleh ali preveč na hitro.«

Hortikulturno društvo Kranj bo naslednje leto praznovalo šestdeseto obletnico, v letošnjem maju pa se že drugič vključujejo v vseslovensko akcijo Teden vseživljenjskega učenja. Člani urejajo vrt, ki stoji tik ob Prešernovem gaju, in za obiskovalce bodo vrata odprli od 17. do 19. maja in od 21. do 25. maja od 9. do 19. ure. S stojnico bodo sodelovali tudi na Paradi učenja in upajo, da bodo tako pridobili tudi kakšnega novega člana. 

Kako se je vse skupaj začelo? V februarju 1957 so v Ljubljani ustanovili Hortikulturno društvo Slovenije, ki je kmalu preraslo v Zvezo hortikulturnih društev, dve leti potem pa so društvo ustanovili tudi v Kranju. Njegova dolgoletna predsednica je bila mag. Anka Bernard, krajinska arhitektka, ki je uredila prenekateri del tega »mesta na skali« (bralci se zagotovo spominjate člankov, ki jih je pred leti pisala za Vzajemnost). Dvajset let po ustanovitvi je društvo dobilo od občine Kranj v last propadajoč paviljon poleg Prešernovega gaja in po dveh letih so člani začeli še uradno skrbeti za vrt ob paviljonu – od občine so zemljišče dobili v upravljanje.

Ali se tudi vi kdaj premetavate po postelji, obračate, štejete ovčke, vdihe in izdihe, a spanca ni? Normalen ritem spanja je, da zvečer zaspimo v približno 15 minutah. Občutek zaspanosti pa je povezan z izločanjem melatonina, hormona, ki se izloča predvsem ponoči, medtem ko se zjutraj, ob sončni svetlobi, njegova količina začne zmanjševati.

Dober spanec je osnova za dobro počutje in zdravje. Ko smo ponoči dovolj spali, se zbudimo spočiti in zadovoljni. Prav nasprotno je takrat, ko je spanec moten, še posebej če se nam to dogaja daljši čas. Posledice slabega spanja so lahko kronična utrujenost, zmanjšana koncentracija, razdražljivost, sčasoma nespečnost vodi celo v bolezni. Žal se z motnjami spanja spopada približno tretjina prebivalstva, a le polovica jih aktivno išče pomoč. S starostjo se pogosto težave še povečajo.

V Domu Petra Uzarja v Tržiču se po besedah njihove direktorice dr. Anamarije Kejžar s posebno skrbnostjo in empatijo posvečajo stanovalcem z demenco. Trudijo se, da se stanovalci umirijo povsem naravno, tj. brez uporabe kakršnih koli posebnih varovalnih ukrepov ali farmacevtskih sredstev.

V zadnjih treh letih so skupaj s Fakulteto za socialno delo z dr. Jano Mali razvili inovativni celostni projekt obravnave stanovalcev z demenco. To pomeni prepoznavanje potreb in želja stanovalcev – tudi ko jih ne znajo več izraziti. Kako to počnejo? Anamarija Kejžar: »Na primer tako, da naše stalne ekipe poznajo življenjske zgodbe stanovalcev, gospodinje pogosto z naravnimi elementi skupaj z njimi obnavljajo njihova doživetja in prebujajo delčke spominov z različnimi čutili – vid, okus, vonj, dotik in sluh. Ob tem uporabljajo preproste pripomočke – klobčič volne, terapevtske obiske živali, sodelovanje pri vsakotedenski peki peciva, iskanje in sestavljanje besed, pogovor, petje pesmi, ogledovanje starih fotografij ... Možnosti je neskončno. Ideje se nam porajajo na skupnih srečanjih z vsemi zaposlenimi pa tudi pri projektu kakovosti E-Qalin, kjer se tedensko srečujejo delovne skupine, sestavljene iz različnih poklicnih profilov.«

Dr. Marija Tomšič je predavateljica na fakulteti za zdravstvo in delovna terapevtka. Prepričana je, da je to najlepši poklic na svetu, ker znajo usposobiti ljudi, da postanejo pri osnovnih življenjskih dejavnostih ponovno samostojni. Naj bodo to osebe po možganski kapi, starostniki ali pa ljudje po zlomu kolka ali gležnja. Šestnajst let je bila zaposlena v domu za starejše občane in je čustveno zelo navezana nanje.

O čem ste največ razmišljali, ko ste še delali v domu za upokojence?