Franc Primožič iz Kamnika še vedno navdušeno smuča na Krvavcu, svojem priljubljenem smučišču. Avgusta bo dopolnil že 98 let, pa je v sezoni vsak dan na smučeh. Njegova energičnost, živahnost duha, bistrost in odličen spomin so presenetljivi in samo občudujemo ga lahko, ko se kot kakšen mladenič okretno giblje v pancerjih ali v njih teče po vznožju smučišča.

Smučanje pa ni edini njegov priljubljeni šport. Veliko let je podaril telovadnici, veliko let planinstvu, še vedno veliko tudi kolesari, saj vsak teden prevozi sto kilometrov. Toliko jih moram nabrati vsak teden, pravi. Nekaj kolesarskih poti napravi z upokojenskim društvom, nekaj s planinskim, preostale kilometre pa potem naredi še sam.

PRILOGA

Andrej Eržen iz Besnice pri Kranju že več kot petdeset let zbira razglednice iz vseh časov in vseh krajev sveta. Kar 91.566 jih je v njegovi obsežni zbirki, ki jo hrani v posebni kletni sobici, toliko jih je namreč pred dvema letoma preštel nazadnje. Tam je tudi obsežna zbirka 2500 gramofonskih plošč, lepo urejenih po zvrsteh glasbe. Poleg hrani še medalje, ki si jih je kot aktiven kolesar nekoč prislužil sam, prav tako pa obsežno zbirko poštnih znamk, ki jo ureja skupaj z dvanajstletnim vnukom Matijem.

V starem mestnem jedru Kranja je pred dvema letoma zaživela spominska soba ali manjši muzej Janeza Puharja, izumitelja fotografije na steklo. Obiskovalci se lahko seznanijo z njegovim življenjem in delom, se fotografirajo v starih oblačilih v fotografskem laboratoriju, urejenem po zgledu iz tistega časa, napenjajo možgane ob kodiranih ugankah ter se pozabavajo z optičnimi iluzijami.

Domačina Aljaža Primožiča, grafičnega oblikovalca in ljubiteljskega zbiralca starih predmetov ter ljubiteljskega fotografa, je Puharjeva zgodba močno pritegnila. »Leta 2004, ko je Zavod za turizem Kranj objavil razpis za turistični spominek Kranja, sem se podrobneje seznanil z delom Janeza Puharja in na misel mi je prišlo, da bi v povezavi z njim lahko izdelal tudi turistično zanimivost. Neko staro fotografijo sem prenesel na steklo, jo zapakiral v lično škatlico ter priložil opis in stojalce za fotografijo.

V starejših letih oziroma po upokojitvi si marsikdo zaželi psa. Vendar kot opozarja David Pogačnik, vsak še tako nezahteven pes potrebuje vzgojo in vodenje. Vsak, ki želi imeti psa, naj ve, da bo moral nekaj truda vložiti v njegovo učenje.

Naš sogovornik si prizadeva dokazati, da se lahko ustrezno izšola oziroma prešola vsakega psa, s primernim vodenjem in usmerjanjem lastnika. Ljubiteljem psov je znan tudi po seriji televizijskih oddaj Pozor, priden pes! Svoje pse pa je izšolal na različnih področjih – za reševanje (iskanje pogrešanih v naravi, v ruševinah – s psom je sodeloval pri več sto reševalnih akcijah), iskanje različnih substanc ter lovsko kinologijo. Trenira tudi pse, ki so namenjeni za pomoč gibalno težko in najtežje oviranim osebam, in pse za vodnike slepih.

Če si želimo mirnega in aktivnega oddiha, raziskovanja in pohajkovanja v pristni naravi, bo Jezersko zagotovo prava izbira. V vročih poletnih dneh se lahko osvežimo v slovitem Planšarskem jezeru, obiščemo slapove in izvire, se napijemo edinstvene jezerske slatine, se do sitega naužijemo pogledov na okoliške gore, tistim z gorniško žilico pa kraj ponuja odlično izhodišče za bližnje vršace. Lahko se odločite za enodnevni izlet ali pa za večdnevno bivanje, možnosti so raznovrstne.

Jezersko je za vse, ki si želijo napolniti baterije in se naužiti neokrnjene narave. Je kraj, kjer lahko zares začutimo pristni stik z naravo in samimi sabo, in to le po približno uri vožnje iz Ljubljane. In še pomembna posebnost, ki je bodo veseli romantiki po duši: po 23. uri v kraju ugasne vsa javna razsvetljava, nad nami pa se razpne mogočno zvezdno nebo. 

Ni se prijetno zbuditi z zabuhlimi očmi, saj otekle zgornje in spodnje veke močno spremenijo videz obraza. Če se vam to zgodi le tu in tam, si lahko pomagate na naraven način, sicer pa obiščite zdravnika.

Zabuhle oči so običajno posledica pomanjkanja spanja ali močnega joka pa tudi fizičnega ali duševnega stresa. Pojavijo se tudi kot opozorilo, da smo zaužili preveč slane hrane, vnesli v telo preveč toksinov, aktivno ali pasivno kadili in nezmerno pili alkohol. Lahko imamo zabuhle oči tudi zaradi težav s sinusi, zaradi vnetja oči pri kontaktnih lečah ali zaradi alergene kozmetike. Za vse naštete vzroke je značilno, da so oči občasno zabuhle in da zabuhlost lahko omilimo sami. Če pa gre za pogosto težavo ali za hudo obliko zabuhlosti, je potrebno zdravljenje.

Kranjska podzemna jama Tular, vhod vanjo je z dvorišča tovarne Iskratel, ima pestro zgodovino. O njej je pisal že Valvazor. Med drugo svetovno vojno so jo uporabljali kot zaklonišče pred letalskimi bombnimi napadi, ki jih k sreči Kranj ni doživel veliko. V sodobnem času pa je v njem javnosti malo znan, a zelo pomemben jamski laboratorij, ki ga je pred 60 leti uredil domačin, biolog Marko Aljančič.

V zadnjih letih laboratorij vodi njegov sin Gregor, prav tako jamski biolog in raziskovalec. Za začetek pove nekaj zanimivosti iz zgodovine jame. Njen prvi raziskovalec je bil Valvazor. Kot vemo, je bil eden od pionirjev krasoslovja, pa tudi jamarstva. V svoji Slavi vojvodine Kranjske omenja okoli 70 jam, mnoge jame je tudi obiskal, nekatere celo izmeril. Jamo Tular je opisal kot jamo, kjer »obisk ni primeren v belih škornjih«, kar je pomenilo, da je v njej dosti blata. Seveda skoznjo teče potok.

Že dolgo časa govorimo o podnebnih spremembah in o tem, kako katastrofalno bodo morda vplivale na naš način življenja ter rastlinstvo in živalstvo sveta. Mag. Mojca Dolinar, vodja sektorja za analizo podnebja na Agenciji RS za okolje, se v zadnjih letih kot klimatologinja ukvarja predvsem z raziskovanjem teh sprememb in kaj prinašajo nam, ljudem, tudi na našem geografskem območju. V pogovoru oriše podnebne spremembe pri nas v zadnjih desetletjih, ki so nastopile kot posledica globalnega segrevanja ozračja, ter tiste, ki nas bodo iz istega vzroka doletele do konca stoletja – po najbolj optimističnem in najbolj pesimističnem scenariju. Sama kljub vsemu ostaja optimistka in poudarja, da smo ljudje marsikaj pripravljeni in zmožni spremeniti. Žal pogosto le takrat, ko nas nekaj hudo prizadene.

Mirjana Debelak je letošnja nagrajenka Andragoškega centra Slovenije za prispevek v izobraževanju odraslih. Podelitev priznanj je potekala na odprtju Tedna vseživljenjskega učenja v Kranju, kjer je domačinka, in prav ganljivo je bilo videti, koliko ljudi, ki jih je učila, je prišlo, da bi ji pokazali svoje spoštovanje in hvaležnost. 

Priznanje je dobila za delo z ranljivimi skupinami ljudi v študijskih krožkih in podobnih neformalnih izobraževanjih. Letos je zaključila že svoj 53. krožek! V več kot desetih letih se je srečevala s kmečkimi ženskami, ljudmi s posebnimi potrebami, invalidi, ostarelimi, otroki iz ranljivih družin, tujci, otroki tujcev … Vsaka od teh skupin je bila popolnoma drugačna in vsaka ji je pomenila poseben profesionalni in osebni izziv. Veliko se je naučila od njih. 

Pred skoraj dvajsetimi leti, ko je še delala kot vzgojiteljica, si je Dragica Markun iz Šenčurja pri Kranju zaželela, da bi v roke spet dobila punčko, s kakršno se je igrala kot otrok. Začelo se je iskanje. Zaželene punčke ni dobila, je pa začela zbirati stare igrače. Ne samo teh, še mnogo drugih predmetov, večinoma povezanih z otroki, je otela pozabi in jih razstavlja v svojem muzeju igrač, ki ga je poimenovala kar Hiša čez cesto.

Stara domačija, ki stoji ob cesti na Miljah pri Kranju, je skoraj do zadnjega kotička napolnjena s starimi igračami, gospodinjskimi in kmečkimi predmeti ter maketami. A ne gre preprosto za muzej, saj je Dragica, tudi ustanoviteljica in predsednica društva z istim imenom, že prav kmalu spoznala, da mora hiša živeti, zato vanjo privablja s številnimi dejavnostmi in petjem.