Grem pa jaz k njemu!

To poletje je bilo res nekaj posebnega tudi zanj – tako je bilo vroče, da je celo on, stari pomorski maček, poiskal osvežitev v vodi. Take vročine ni doživel od takrat, ko je še kot mornar plul po daljnih morjih in okušal tropsko podnebje. Kot bi hotelo vreme kazati, da se je ekvatorska vročina pomaknila na sever. In je šel plavat tudi on. Na rt se je odpravil, tja, kjer se zadržujejo stari znanci, ki se vsako leto pridejo s celine v to samotno vasico naužit sonca in morja in tišine.

Ko je Minca padla in si zlomila roko, je v vodo padlo tudi njuno načrtovanje: nič ne bo zdaj s tistimi dnevi na morju, ki sta se jih tako zelo veselila. No, ona se jih je veselila, zanj je bila morska voda že nekaj let premrzla, v hotelskem bazenu pa se ni počutil kot riba v morju, ampak kot zlata ribica v kozarcu. Bazen na morju! V toplicah je drugače, na morju pa bi on užival v kampu ...

Minca pa je rada hodila predvsem v hotele. Govorila je, da ona vse leto kuha in streže, na dopustu pa uživa, ko drugi strežejo njej. Temu ni mogel ugovarjati, doma je vse potekalo pod njenim skrbnim očesom: hiša se je bleščala od čistoče in hrana je bila vsak dan sproti skuhana in postrežena.

Olgin sin je prestopil čarobno mejo srednjih let in praznovanje njegovih štirih desetletij se je vleklo ves teden. Tako je Olga lep zgodnjepoletni večer preživela z vnuki v njihovem domu – bili so že skoraj veliki, pa jih vendar niso radi puščali vso noč samih doma.

Stopila je v zgornjo kopalnico in na ogledalu zagledala napisano: STARANJE NI ZA REVE.

Zdrznila se je. Kaj zdaj sin in snaha mislita, da se starata? Vprašanje ni bilo preveč pametno: seveda se starata, že kar nekaj let gre njuna krivulja moči navzdol, ne več navzgor, to dejstvo pač pozna vsak razgledan človek! Le stara mama ga težko sprejme, kajne?

Z MOJEGA OKNA

Pomlad trka na vsa vrata in okna okoli in okoli hiše – velika noč je že mimo in praznik dela bo tudi kmalu, hiša pa še kar zimsko zagrnjena s prašnimi zavesami čez motna stekla oken … Včasih ni bilo tako, čim je sneg skopnel in so pospravili pikast lonec, ki je vsako zimo igral snežakov klobuk, se je Olga lotila dela: najprej hiše in potem vrta, kar ga je še neurejenega ostalo potem, ko je Miha svojo pomladansko zagnanost izkazal z lopato, vilami, grabljami in metlo, da so bile vse grede prelopatane in urejene, vsa trava pograbljena in vse...

Z MOJEGA OKNA

»Kar naprej, je odprto,« je rekel in vedel, da bo prva stvar, ki se bo zgodila, maček. Zapodil se bo čez predsobo do njegove postelje in mu skočil na noge. Res neverjetno, kaj vse se lahko zgodi človeku!

Dobro se še spomni – ni še daleč od časov, ko so mu šle na živce ženske, ki na svojih vrtovih nastavljajo posodice z mlekom za potepuške mačke. Soseda je že bila taka, pozna jo že vso večnost. In poznajo jo vse potepuške mačke od blizu in daleč, saj na njenem dvorišču vedno dobijo hrano. Tako sosedstvo je res neprijetno, mački ne morejo vedeti, kaj pomeni ograja med vrtovi, in se mirno sprehajajo pod njo z vrta na vrt in se ne zmenijo za mnenje lastnika na tej strani. Povaljan peteršilj spravi v obup skrbnega vrtnarja, tudi če ne bi nič vedel o tisti bolezni, ki jo prenašajo mačke. Gledati, kako se mačke lovijo med tvojimi gredami, in brisati z avta sledi njihovih tačk, ko so ponoči ležale na toplem – in gledati, kako ti hodijo nad glavo po tvoji stekleni strehi – vse to lahko mirnega soseda spravi v določeno stanje nemira in neprijaznosti ne samo do mačk, ampak tudi do sosedov.

Razporejala je časopise na polici in umirjala svoje srce. Roke so bile zaposlene z nepomembnimi gibi, če bi jo kdo gledal, bi videl samo prizadevnost, še sanjalo se mu ne bi, kaj je v njej. Požirala je solze v srce, da ji ne bi privrele na dan. Ena od nujnih sposobnosti pri njenem zdajšnjem delu je, da kaže miren in veder obraz. Nasmeh in tople oči. Prijaznost in mir. Upanje zbujajoče besede ali vsaj spodbuden nasmeh morajo pospremiti vsako njeno dejanje.

Vedela je vse to že, ko se je odločala za to delo. Samo zdajle se mora malo zjokati, potem pa bo spet zmogla ...

Jogurtovi lončki na oknu so postajali vedno manj moteči, saj so imeli vsak dan lepšo vsebino, rastlinice so rasle hitro in s svojo živo pomladno barvo privabljale oči, da lončkov niti opazil nisi več. Sadike solate in kolerabic so bile že dovolj velike, da jih bo Sonja ob prvi priložnosti prepikirala v toplo gredo, sadike paprike, paradižnika, majarona, bazilike in vseh vrst enoletnih cvetic pa bodo še nekaj časa krasile njena okna. Že zdavnaj je ugotovila, kje najbolje rastejo, kdaj jih mora presaditi v toplo gredo in kdaj na prosto, znana je bila po tem, da so njene sadike med prvimi, a tudi močne in zdrave.

Tišina jutra je bila tako drugačna od zadnjih dni, da se je hipoma popolnoma prebudila. Ne, ni ji treba hitro vstati, nikogar ni tu in nikamor se ne mudi. Pogledala je na posteljo ob sebi in v njej je ležal samo on, tiho in enakomerno je dihal in v tem mirnem dihanju je jutro postalo še bolj spokojno in mirno. Jutranje prebujanje zadnjih dni ji je bilo ljubo, bilo je prijetno in praznično, veselo je dovolila, da so vnuki pritekli vsako jutro k njima in naredili iz njune postelje barko jutranjega veselja, ko so dedka cukali za palce na nogah, on pa se je delal, da smrči in trdno spi! Še dolgo se bo spominjala smeha in vriskanja otrok …