Samo pomlad ali sprememba življenjskega sloga?

Metina hči je med darili pod novoletno jelko prejela tudi drobno knjigo. Z novoletnimi darili je tako, da se moraš zanje zahvaliti izključno dedku Mrazu, kar se je tokrat izkazalo za res dobro. Kajti knjiga je bila prava bomba! Ne moreš se jeziti na pravljična bitja, pa tudi če bi se, ne bi nič pomagalo. Knjiga potuje okrog in je trenutno pristala na Metini mizi, potem ko je naredila pravo revolucijo v hčerinem stanovanju. Meta po drobnih potezah na zetovem obrazu predvideva, da je dedku Mrazu za tako darilo pisal kar on – po muzanju pa ima...

Predavanje je bilo končano in Olga je obsedela. Pravzaprav je bila kar užaljena, saj se ni mogla strinjati z marsičim, kar je slišala. Prizadele so jo predvsem besede: »Človek se ne počuti odveč, če je koristen.« To je bil odgovor na njeno misel, da se počuti odrinjeno, zapuščeno, osamljeno in odveč, kjer koli se pojavi. In jo je prav prizadel. Očitno se predavatelju niti ne sanja, kako se počuti.

Ona premišljuje o nehvaležnosti mladih, on pa svetuje, naj s koristnostjo kupuje sprejetost – ali kaj? Če sprejme tezo, da se počuti odrinjeno, ker je nekoristna, to res boli. Kajti vse življenje je bila še kako koristna, delala je za otroke in dom, vse dala in bila vedno na zadnjem mestu, samo da so otroci imeli vse. In ji je bilo prav. Tudi ko so odrasli in se odselili in si ustvarili družine, ji je bilo prav. S Tinetom sta ostala sama v domači hiši, vendar ji je bilo tudi to prav – otroci so morali v mesto, niso mogli ostati tu, kjer ni služb, in tudi za otroke je v mestu vse bolj pri roki. Ko so hodili domov na počitnice, sta se jih veselila, vsakdanje življenje pa sta preživljala sama – in ji je bilo prav.

Lepo urejena gospa v najlepših letih se je res ustavila tisti hip, ko je zaslišala nesramen vzklik. Na avtu na njeni levi, tako rekoč tik ob njej, z desno lučjo, zarito v kup snega, se je skozi šoferjevo okno sklanjal mladenič in se s kazalcem tolkel po čelu.

»A ste zmešani?« je še enkrat zavpil.

»Kako si drzneš, neotesanec! Zmerjaš me, da sem zmešana!«

»Ne zmerjam in rekel sem vam gospa in vikal sem vas, vi pa res zmerjate mene, me obkladate z neotesancem in me tikate!«

»Rekel si, da sem zmešana!«

»No, če niste zmešani, moje opozorilo še bolj velja! Kdor ni zmešan, ve, da je skakati na cesto pred avto zmešano!«

Po neskončno lepem novembru, ko se toplo sonce kar ni in ni poslovilo, je prišel december in kot vsako leto prinesel vprašanje, kako ravnati v vedno bolj spremenjenih časih. Vse okoli njiju je oznanjalo neko bleščeče veselje, vsepovsod so zvonili zvončki in se prižigale lučke, vsepovsod so prodajali jaslice in vsiljevali božične pesmi že kar na začetku meseca, plastični severni jeleni so kimali pri vhodih veleblagovnic in police so se šibile pod vsakršnim ništrcem – vse je spodbujalo mimoidočega, naj vendar kupi, kupi, kupi, da bo srečen!

Da ne bo zima tako mrzla

Deževalo je dneve in noči in Lojze si je prav zares predstavljal, kako je moralo biti človeku pri srcu v času vesoljnega potopa, ko je deževalo štirideset dni in štirideset noči. Noe se je gotovo dobro počutil na svoji velikanski ladji. Kaj pa drugi ljudje, ki jih ni vzel s seboj in jih je zalivalo noč in dan? Tako se je počutil Lojze že lani, ko dež ni ponehal in je potem začelo mezeti iz zemlje v njegovo na breg naslonjeno garažo, da so bila kolesa njegove stare škode skoraj pod vodo.

Ko se začnejo gozdovi okoli mesta barvati v neskončno paleto barv, Nežo vedno zgrabi neka nežna otožnost: jesen bo, listje bo odpadlo in potem pride mrzla zima ...

Ni vedela, od kod to otožno razpoloženje, saj je imela zelo rada tudi zimo in njeno belino, lep je občutek udobja v toplem domu, ki diši po drveh in pečenih jabolkih – in še prej je lepo hoditi v visokih škornjih po odpadlem listju bližnjih gozdov in poslušati šumenje pod svojimi nogami.

Rada ima vsako obdobje v letu, že zdavnaj jo je stara mama navadila tudi na to, da ne tarna nad dežjem in meglo in poledico.

Grem pa jaz k njemu!

To poletje je bilo res nekaj posebnega tudi zanj – tako je bilo vroče, da je celo on, stari pomorski maček, poiskal osvežitev v vodi. Take vročine ni doživel od takrat, ko je še kot mornar plul po daljnih morjih in okušal tropsko podnebje. Kot bi hotelo vreme kazati, da se je ekvatorska vročina pomaknila na sever. In je šel plavat tudi on. Na rt se je odpravil, tja, kjer se zadržujejo stari znanci, ki se vsako leto pridejo s celine v to samotno vasico naužit sonca in morja in tišine.

Ko je Minca padla in si zlomila roko, je v vodo padlo tudi njuno načrtovanje: nič ne bo zdaj s tistimi dnevi na morju, ki sta se jih tako zelo veselila. No, ona se jih je veselila, zanj je bila morska voda že nekaj let premrzla, v hotelskem bazenu pa se ni počutil kot riba v morju, ampak kot zlata ribica v kozarcu. Bazen na morju! V toplicah je drugače, na morju pa bi on užival v kampu ...

Minca pa je rada hodila predvsem v hotele. Govorila je, da ona vse leto kuha in streže, na dopustu pa uživa, ko drugi strežejo njej. Temu ni mogel ugovarjati, doma je vse potekalo pod njenim skrbnim očesom: hiša se je bleščala od čistoče in hrana je bila vsak dan sproti skuhana in postrežena.

Olgin sin je prestopil čarobno mejo srednjih let in praznovanje njegovih štirih desetletij se je vleklo ves teden. Tako je Olga lep zgodnjepoletni večer preživela z vnuki v njihovem domu – bili so že skoraj veliki, pa jih vendar niso radi puščali vso noč samih doma.

Stopila je v zgornjo kopalnico in na ogledalu zagledala napisano: STARANJE NI ZA REVE.

Zdrznila se je. Kaj zdaj sin in snaha mislita, da se starata? Vprašanje ni bilo preveč pametno: seveda se starata, že kar nekaj let gre njuna krivulja moči navzdol, ne več navzgor, to dejstvo pač pozna vsak razgledan človek! Le stara mama ga težko sprejme, kajne?

Z MOJEGA OKNA

Pomlad trka na vsa vrata in okna okoli in okoli hiše – velika noč je že mimo in praznik dela bo tudi kmalu, hiša pa še kar zimsko zagrnjena s prašnimi zavesami čez motna stekla oken … Včasih ni bilo tako, čim je sneg skopnel in so pospravili pikast lonec, ki je vsako zimo igral snežakov klobuk, se je Olga lotila dela: najprej hiše in potem vrta, kar ga je še neurejenega ostalo potem, ko je Miha svojo pomladansko zagnanost izkazal z lopato, vilami, grabljami in metlo, da so bile vse grede prelopatane in urejene, vsa trava pograbljena in vse...