Jogurtovi lončki na oknu so postajali vedno manj moteči, saj so imeli vsak dan lepšo vsebino, rastlinice so rasle hitro in s svojo živo pomladno barvo privabljale oči, da lončkov niti opazil nisi več. Sadike solate in kolerabic so bile že dovolj velike, da jih bo Sonja ob prvi priložnosti prepikirala v toplo gredo, sadike paprike, paradižnika, majarona, bazilike in vseh vrst enoletnih cvetic pa bodo še nekaj časa krasile njena okna. Že zdavnaj je ugotovila, kje najbolje rastejo, kdaj jih mora presaditi v toplo gredo in kdaj na prosto, znana je bila po tem, da so njene sadike med prvimi, a tudi močne in zdrave.

Tišina jutra je bila tako drugačna od zadnjih dni, da se je hipoma popolnoma prebudila. Ne, ni ji treba hitro vstati, nikogar ni tu in nikamor se ne mudi. Pogledala je na posteljo ob sebi in v njej je ležal samo on, tiho in enakomerno je dihal in v tem mirnem dihanju je jutro postalo še bolj spokojno in mirno. Jutranje prebujanje zadnjih dni ji je bilo ljubo, bilo je prijetno in praznično, veselo je dovolila, da so vnuki pritekli vsako jutro k njima in naredili iz njune postelje barko jutranjega veselja, ko so dedka cukali za palce na nogah, on pa se je delal, da smrči in trdno spi! Še dolgo se bo spominjala smeha in vriskanja otrok …