Tišina jutra je bila tako drugačna od zadnjih dni, da se je hipoma popolnoma prebudila. Ne, ni ji treba hitro vstati, nikogar ni tu in nikamor se ne mudi. Pogledala je na posteljo ob sebi in v njej je ležal samo on, tiho in enakomerno je dihal in v tem mirnem dihanju je jutro postalo še bolj spokojno in mirno. Jutranje prebujanje zadnjih dni ji je bilo ljubo, bilo je prijetno in praznično, veselo je dovolila, da so vnuki pritekli vsako jutro k njima in naredili iz njune postelje barko jutranjega veselja, ko so dedka cukali za palce na nogah, on pa se je delal, da smrči in trdno spi! Še dolgo se bo spominjala smeha in vriskanja otrok …