Grad, nad katerim so zasijale tri zvezde
Vandramo po Sloveniji
Slovenski državni grb označujejo na vrhu tri zvezde, povzete z grba celjskih knezov; zvezde iz srednjega veka utemeljujejo našo državnost. Ali vas mika, da bi videli, kje so te zgodovinske, nevsemirske zvezde začele sijati nad Slovenijo? Popeljite se pod dobroveljsko planoto na zahodu Savinjske doline k na novo utrjenim razvalinam gradu Žovnek, ki zdaj niso le zgodovinski spomenik, ampak tudi turistična oziroma izletniška zanimivost.
Z avtoceste v Savinjski dolini je treba zaviti na odcep za Mozirje proti Braslovčam. Tu je treba zaviti levo, se peljati do Spodnjih Gorč, tam pa se usmeriti na desno do Žovneka. Od Srednjega Podvrha pelje ozka cesta vse do razvalin, vendar se je do gradu lepše sprehoditi. Hoje je manj kot za pol ure.
-
Vandramo po Sloveniji
Zakaj joštarji so posebne vrste vandrovci: gotovo vsi med njimi radi vandrajo tudi po širno in neskončno mali Sloveniji, ampak oni častijo predvsem Svetega Jošta, znamenito izletniško točko nad Kranjem. Dobro uro ali manj porabijo za 300 višinskih metrov do vrha, odvisno od katerega parkirišča pred vasjo Pševo ali za njo se podajo na ne preveč strmo pešpot.
Biti joštar pomeni ne samo s srcem pripadati temu 847 metrov visokemu hribu, ki ima izreden položaj nad gorenjskimi obsavskimi dolinami, ampak tudi pripadati joštarski bratovščini, ki ima Svetega Jošta malone za svojo sveto goro. Pomeni čim večkrat pripešačiti nanj, se na vrhu srečati s čim več (so)joštarji in se z njimi prijateljsko družiti; tekmovati med seboj, kdo večkrat pride na vrh, tekmovati skozi dolga leta, celo desetletja – dokler je srce dovolj pri močeh za vsakdanji dvourni vzpon in sestop. Med njimi se dogaja marsikaj, kar ljudje v Kranju in okolici pogrešajo, pa po tistem hrepenijo: po veselju, pogovorih, prijateljstvu, novicah, najnovejših vicih … Na Joštu človek dobi dnevni delež boljše človeškosti – od drugih in včasih tudi od samega sebe. Biti joštar pomeni torej imeti poseben življenjski slog, biti Homo jossensis.
-
Vandramo po Sloveniji
Na višini 1046 metrov nad morjem lahko še v oktobru obiščemo najvišji arheološki park na Slovenskem, znanstveno predstavljene ostaline najvišje poznoantične naselbine Ajdne oziroma utrdbe iz začetka srednjega veka, v kateri so se v strahu pred barbari skrivali antični kristjani. Ne pretežka gorska tura je iz vasi Potoki (600 m) na stari cesti med Jesenicami in Žirovnico dolga poldrugo uro hoje.
Na Ajdno je dostop tudi s ceste, ki iz Završnice nad Žirovnico pelje k Valvasorjevemu domu pod Stolom. V križišču pred domom se cesta odcepi tudi na levo. Pri oznaki za Ajdno izstopite, se spustite do prevala, nakar se po strmi zavarovani poti povzpnete k arheološkemu parku. Za dostop porabite dobre pol ure. Vrh ponuja prečudovit razgled na Stol in Julijske Alpe, Jelovico, Mežakljo in Zgornjesavsko dolino. Primerno za vsako vreme, razen v blatu, poledici in snegu. Hoje je za poldrugo uro v eno smer.
Najlepši razgled po Beli krajini
Vandramo po Sloveniji
Vabimo vas na najlepši razgled po Beli krajini in na zanimivo gozdarsko učno pot po Mirni gori. Do te najvišje gore v Beli krajini peljejo markirane poti iz Semiča (dve uri hoje) in Črnomlja (tri ure). Po gozdni cesti iz Vrčic (590 metrov nadmorske višine) na glavni cesti Soteska–Črnomelj je vožnja do Planinskega doma na Mirni gori dolga 11 kilometrov. Od doma (1000 m) do vrha Mirne gore (1947 m) je manj kot deset minut hoje.
Kočevski rog z Velikim rogom (1099 m) je temno gozdno prostranstvo, v katerem se srečamo z mnogimi kraškimi vrtačami, globelmi in brezni ter tudi z zgodovinskim spominom, ki ima hkrati svetle in temne strani. Mirna gora je njegov najvzhodnejši vrh, obenem pa tudi najvišji vrh v Beli krajini; lahko pristavimo še pridevnik najljubeznivejši. Ni odljuden v svoji mrkosti in razdivjanosti visokega gozdnega krasa kot drugi vrhovi v Rogu. Ponekod so se čez apnenec polegle bolj neprepustne plasti, tako da vsa voda ne prenikne v zemljo, zato je na Mirni gori več potočkov, studencev in luž, na njej pa je ostalo tudi nekaj sledov kočevarskih krčevin, s katerih se odpirajo pogledi na širni, od 500 do 700 metrov niže ležeči belokranjski ravnik.
-
Vandramo po Sloveniji
Poleti starejši vandrovci ne iščemo samo lepih osončenih planj, ne zahajamo le k ogretim vodam, ki bodisi stojijo bodisi tečejo, da bi se okopali, preradi mislimo tudi na senčna zatišja, globino mirnih gozdov. Slovenija je zelo radodarna s poletnim hladom ali vsaj s samotnimi ohlajenimi kotički, do katerih peljejo tudi ne preveč naporne poti, če seveda odštejemo njena hribovja in gorovja. Doline v Posočju so nam v tem pogledu izletniško kar najbolj naklonjene.
Obrežja Soče in njihova bližnja zaledja slovijo po obsežni izletniški in pohodniški ponudbi, njeni pritoki, ki so skoraj nepreštevni, pa so po svoji lepoti in svežini v veliki meri še neodkriti zakladi slovenske narave. Eden od biserov, skritih v njenih bogatih skrinjah, so slapovi na potoku Lojščica, globoko skriti v tolminskih gozdovih. Do njih pridete iz vasi Čiginj, ki je po cesti proti Novi Gorici od Tolmina oddaljena pet kilometrov. Iz te vasi pridete do slapov ob pretežno strmi strugi potoka Lojščica v nekaj manj kot pol ure.
-
Vandramo po Sloveniji
Z avtomobilom lahko pridemo v Rakov Škocjan oziroma k Zelškim jamam iz treh smeri: z Unca, Postojne in Podskrajnika. Z železniške postaje Rakek pa je do Rakovega Škocjana ura zmerne hoje po ravnem, a po divje zakraselem svetu, sicer krajinskem parku. Naravoslovna učna pot po tem parku ima 16 vsebinskih točk. Začne se pri Zelških jamah oziroma pri Malem naravnem mostu, sklene pa pri razvalinah cerkvice sv. Kancijana pri Velikem naravnem mostu. Pot je dolga 4,5 kilometra oziroma poldrugo uro hoje. Zahteva pa dobro obutev.
-
Vandramo po Sloveniji
Sto opisov ne bi moglo izčrpati vseh lepot in čudes Bohinja, tiste slovenske deželice, ki iz Julijskih Alp prva sprejme in pretoči največje gmote svežih in zdravih voda, brez katerih Sloveniji ni življenja. Veliko strmo padajočih voda se s strmin okoli Bohinjskega jezera pretaka v jezero in reko Savo Bohinjko. Poleg slapov Savica in Govic to velja zlasti za rečico Mostnico.
Pot h koritom Mostnice od vasi Stara Fužina v dolino Voje ponuja čudovit izlet: pot je označena do Češenjskega mostu in po drugi strani nazaj; skupaj je dolga poldrugo uro hoda. Od mostu naprej pelje pot do koče na Vojah in naprej v dolino Voje. Do slapu Mostnice v zatrepu doline, pred katerim najdete prijetno okrepčevalnico, je udobna cestica dolga dva kilometra.
-
Vandramo po Sloveniji
Za Polhov Gradec je Ivan Cankar zapisal, da bi utegnil na tekmovanju za najlepši slovenski kraj zasesti prvo mesto. Vsake oči imajo svojega malarja, a kar zadeva Cankarjeve oči, jih je treba ob vsem začudenju tudi spoštovati.
Ko kraj zagledaš s privozne ceste po dolini Gradaščice, ti pogled res malce ustavi sapo. Tako štimano, tako umno postavljen okoli zavite ceste čez manjši skalni grič, res nekdanji genialni čut, kako smiselno postaviti manjši tržni kraj, da je pozidane čim manj zemlje, in obenem urediti obrtnikom in uradnikom čim več prostora za tesno, a obenem udobno sosedstvo za čim boljšo gospodarsko vzajemnost in tekoči promet v Polhograjsko hribovje.
Vremščica, gora na dobrem glasu
Vandramo po Sloveniji
Na Kras hodimo po zdravje, bi lahko rekli s Kosovelom. Kras je prostrana planota, ki je približno 400 metrov dvignjena nad morjem. Obroblja pa to planoto troje izrazitejših vrhov: Nanos, Slavnik in Vremščica, ki vsi štrlijo nad tisoč metrov. Glagol štrleti Vremščici vendarle čisto ne pristaja, zakaj to je na široko razprostrta, svojevrstna, od vseh strani vabljiva gora. Tisti, ki jim ni do naporne planinske hoje, pridejo na Vremščici z lahkoto do sijajnih razgledov.
Krka, nikoli postarana lepotica
Vandramo po Sloveniji
V starejših zapisih najdemo med drugim imena Corca (leta 799), Gurka (1062), Gurca (1209), Gurka fluvio (1249), Kierka (1295), Gurke (1423) in tako naprej. Slovenci pa dolenjski lepotici že dolgo pravimo Krka. Dolga je 94 kilometrov in je naša najbolj tipična kraška reka, ki zbere v sebi vode številnih rečic in potokov, več kot sedem, preden pride na dan pod svojim imenom.
Krka se v kraških izvirih rojeva v 400 metrov dolgi slikoviti in položni Krški jami pri vasi Gradiček, kmalu za vasjo Krka, kjer je čudovito okolje pritegnilo ustvarjalce slovenske televizijske serije Reka ljubezni. Že takoj ko izteče izpod jame, je živahna in vodnata, saj je podojena s številnimi podzemeljskimi vodami, še zlasti z Radenskega polja, ki leži onkraj Ilove gore. O jami je ljudski glas napletel obilo zgodb, ki jih je bil izpovedal bodisi domačin Josip Jurčič (vanjo da so na primer za kazen vrgli cigana Samola, ker je bil ugrabil Jurija Kozjaka) bodisi domači turistični delavci; v notrini jame da plava tudi dragocena človeška ribica.