-
Z avtomobilom lahko do njega pridemo iz treh smeri: Unca, Postojne in Podskrajnika. Z železniške postaje na Rakeku pa je do Rakovega Škocjana ura zmerne hoje po ravnem, a po divje zakraselem svetu, ki je krajinski park. Naravoslovna učna pot po tem parku ima 16 vsebinskih točk. Začne se pri Malem naravnem mostu, sklene pa pri razvalinah cerkvice sv. Kancijana pri Velikem naravnem mostu. Pot je dolga 4,5 km in traja okoli poldruge ure.
Nihče tu sprva ne bi pričakoval toliko divjih vrtač, udorov, škrapelj in brezen. Le gozd zakriva podobo brezvodnega sveta; potem pa pridemo na rob velikanske udorine, pod katero se enemu prikaže pekel, drugemu raj na zemlji: na dnu pa se skozi zmrzli zimski svet in skalne udorine vije samo na videz lena reka Rak. Ta ni pomrzla, ima svojo podzemno temperaturo sedem stopinj. Vse je na oko mehko in ostro, blago in divje, kot se za zimski kras v svoji najlepši podobi spodobi.
Janče, ena od vasi v največji mestni občini
Ob lepem vremenu Ljubljančani iz višjih nadstropij vidijo belo točko na vzhodnem hribovitem obzorju. To je planinski dom na Jančah (794 m). Logično je, kajpada, da se od tam še lepše vidi nazaj, na mesto. In res imajo Ljubljančani na Jančah eno najlepših in najbližjih razgledišč po osrednji Sloveniji, od mesta oddaljeno okoli 25 kilometrov. Njihova mestna občina se na vzhod namreč globoko – kot velik upravni trebuh – razteza v Posavsko hribovje in njegovo zelo razgibano kmečko pokrajino.
Starejši rodovi imajo Janče v čislih tudi zaradi pomena v nacionalni zgodovini. Znana je na primer zgodba, kako so se pred 150 leti skušali te izletniške točke polastiti ljubljanski Nemci, zbrani v nacionalistični organizaciji Turnverein. Pripravili so propagandni pohod na Janče. Nemško zastavo, imenovano frankfurtarica, so nameravali zasaditi na vršni planoti in tako pravzaprav označiti še eno oporišče pri širitvi nemškega ozemlja od Baltika do Jadrana. Vendar so se ušteli.
Zavetnik savskih brodarjev in čolnarjev
Vandramo po Sloveniji
Jasno so ga videli, savski brodarji in čolnarji svojega nebeškega zavetnika, kako čepi vrh gozdne pečevnate strmine, na kamniti rami gora, kot bi rekel pesnik Dane Zajc, ki je bil tu blizu doma. Njihov posel je bil nevaren. Zato so molili k sv. Miklavžu, naj jih obvaruje pred vrtinci in brzicami, pred podvodnimi skalami in čermi in kar je še bilo takšnih nevarnosti na plovbi po muhasti alpski reki, ki je znala biti zdaj usahla zdaj narasla, malokdaj pa prijazna.
A tovorjenje sadja, sukna, svile, začimb je bilo donosno. Splačalo se je tvegati in zaupati ljubeznivemu svetcu. Valvasor sporoča, da je čolnov in ladij na Savi kar mrgolelo. Ladjo je upravljalo od deset do petnajst mož. Navzdol so jo krmarili z drogovi, navzgor pa so jo vlekli z vrvmi, imenovanimi vlačuge, pri čemer so bili vpreženi, včasih v enake jarme, skupaj z voli. Od Krškega do Zaloga so potrebovali šest dni. Od leta 1848 pa so ob Savi sopihale le še lokomotive.
-
Vandramo po Sloveniji
Nebeška gora (985 m) je najvišji vrh v občini Radeče. Torej lahko začnemo vzpon kar v tem lepem posavsko-zasavskem kraju ob Savi, če smemo tako reči. Zapeljemo se v dolino rečice Sopote mimo radeške tovarne papirja. Imamo dve možnosti: da zavijemo s ceste na desno v razloženi zaselek Zagrad, tam pustimo avtomobil, se za kratek čas podamo po cesti in zasledujemo usmernike za Nebeško goro, kar precej časa hodimo po gozdu do travnika in sedla, od koder zagledamo vas Čimerno (805 m) in goro nad njo, ali da iz doline zavijemo vkreber na desno že kmalu po Radečah, na Njivicah, in se potem po asfaltirani cesti pripeljemo kar na Čimerno in tam parkiramo.
-
Vandramo po Sloveniji
Na kopast in razgleden Mrzli vrh (987 m), ki se po kmečki domačiji Lancman, ležeči pod vrhom, imenuje tudi Loncmanova Sivka, se podamo iz Žirov, najbolje z južne strani naselja, kjer zavijemo desno na stransko cesto, kjer kmalu opazimo oznake za Mrzli vrh. Tik pod vrh pelje sicer vijugava cesta, lahko pa se nanj podamo tudi peš. Če bomo dosledno zvesti markacijam ob cestah in pešpoteh, smo v dobri uri na vrhu.
Oznaka za Mrzli vrh stoji malo pod vrhom. Zapustimo pot in smo po travniku čez nekaj minut na najvišji točki. Presenečeni boste: na južno stran boste imeli za hrbtom nekaj gozda, na vrhu pa je njiva. Zdaj v oktobru bo že počivala. V Sloveniji imamo osem Mrzlih vrhov. Že na žirovskem območju najdemo dva. Tu govorimo o razglednem kopastem vrhu zahodno od Žirov, drugi je poraščen z gozdom in leži nekoliko bolj severno.
Krilati naseljenci in zamuljeni lenuhi
Od kraja Rače, v katerega zavijete z avtoceste 15 kilometrov pred Mariborom, pelje med Račke ribnike prijetna asfaltirana cesta, primerna zlasti za pešce in kolesarje, seveda pa tudi za avtomobile. Od Velikega ribnika do akumulacije Požeg je cesta ob ribnikih dolga 9 kilometrov. Vmes so usmerjevalne table. Veliki in Mali ribnik si je mogoče ogledati v poldrugi uri. Če pa se skozi nižinski gozd podate mimo manjših Turnovih ribnikov še do Požega, vam hoja utegne vzeti 4 ure. A potrpljenje bo poplačano! Dobro je imeti nepremočljivo obutev in nositi dolge hlače.
Devet mescev lepo, tri še lepše
Poleg Babnega Polja je planota Bloke s svojo višino od 700 do 800 metrov nadmorske višine drugi slovenski Tibet, kar naj bi pomenilo, da na njej hudo brije in je vse golo ter mrazilno. Še Bločani sami pravijo, da je pri njih devet mescev zima, tri mesece pa mraz. Nikar jim ne verjemite. Devet mescev je gori lepo, tri še lepše.
Bloščica je največja površinska voda na Bloški planoti. Glavna struga se polni iz več manjših potokov, ki izvirajo na neprepustni dolomitni podlagi med Zakrajem in Runarskim. Tudi osrednja struga Bloščice večji del toka teče po neprepustni dolomitni podlagi in izrazito meandrira, sprva v dinarski smeri – proti severozahodu, v zadnjem delu pa se obrne proti jugu. Številni meandri so posledica majhnega padca, saj potok teče po skoraj ravni planoti. Bloščica pri Velikih Blokah preide na območje jurskih apnencev in dolomitov, zato začne ponikati.
Pod Kamniškim vrhom padajo slapovi
Razgleda s Krvavca ali Velike planine sta zelo v čislih, ampak sta, le priznajmo, za pohodnika, ki kaj da na svojo kondicijo in ima veselje do hoje, malce prigoljufana, pač z eno ali drugo žičnico. Vest si – zdaj ga bomo imenovali izletnik – lahko malce olajša, če enkrat poskuša zlesti še na razglednik, ki je enakovreden Krvavcu in Veliki planini, stoji pa vmes, točno med njima. Sicer je malce nižji, a še vedno dovolj velik za stvarco, kakršen je človek.
Kamniški vrh je tista gora, ki prva vstaja kmalu za Kamnikom. Do nje se pride po cesti skozi Kamnik do Stahovice, tam čez reko Kamniška Bistrica do zaselka Klemenčevo (600 m). Ob parkirnem prostoru ob potoku Blatnica kaže en smernik proti Korošaškim slapovom. Od tam se kolovozna pot dvigne na Ravne senožeti in naprej po označeni poti na Kamniški vrh (1259 m), kar znese poldrugo uro vzpona. Gora je vsa strma in travnata, z zagruščeno grapo na sredi. Domačini jo imenujejo Roža, ker se je grušč okoli grape odložil v obliki šopka rož.
Molnik, bogat z zgodbami in potmi
Vandramo po Sloveniji
Ta izlet je opisan v času, ko je eden izmed tristo tisoč Ljubljančanov zaradi virusne nadloge izoliran za mejami svoje mestne občine, je pa človek, ki rad zahaja v naravo, še posebno na kakšen hrib. Ljubljana, imaš za svojim plotom razen Gradu, Golovca in Šišenskega ter Šentviškega hriba še kakšen kucelj za planinskega neučakanca?
Seveda, na njenem vzhodu, kjer se meja kar globoko pomakne v Posavsko hribovje, so tu prelepi razgledni izletniški cilji, kar poglejte na mestni zemljevid: Debenji vrh (530 m), Janče (792 m), Javorski vrh (641 m), Molnik (582 m) … Vse je kar izdatno za hojo, ampak do podnožij dostopno z avtomobilom, vse zaleže za vsaj poldnevni izlet. Piscu teh vrstic je najljubši Molnik. Nanj se razmeroma udobno pride s severne strani iz vasi Šentpavel (394 m), v katero se zavije iz Podlipoglava. Prav tako primerni sta poti iz vasi Pleše (434 m) prek Škofljice ali vasi Orle (457 m). S Pleš je pot dolga pol ure, z Orl slabo uro. Iz Ljubljane je prek Golovca in Orl na Molnik 2,5 ure hoda.
-
Vandramo po Sloveniji
V času hudega virusa, ko nam stroka vendarle priporoča izlete v naravo, predlagam obisk kraja, kjer se narava izpoveduje v vsej svoji čistosti in sproščenosti: Kočevskega roga, največjega slovenskega gozda. Najlepše ga je doživeti kar z glavne krajevne ceste, ki pelje iz Kočevja v Podturn pri Dolenjskih Toplicah. S te ceste se cepi obilo gozdnih cest, zato se je treba nujno oskrbeti z zemljevidom Kočevske, ki ga brez plačila dobite v novem, lepo urejenem Turističnem informacijskem centru pri Rudniškem jezeru pri Kočevju. No, izlet lahko začnete in tudi končate kar pri tej lepi vodi.