Globinska slika Istre v strunjanskih klifih
Vandramo po Sloveniji
Ne boste našli boljše januarske naravne plaže v Sloveniji kot v Strunjanu. Biti »preboden od sonca«, kot bi rekel pesnik Salvatore Quasimodo, in opazovati svoje lastne dolge sence na morskem produ? Zadihati mehak slanikast zrak? Tudi pozimi? Poiščite jih torej, te klife, strme, ponekod navpične stene strunjanskega polotoka, ki padajo naravnost v morje; male skrite zalivčke, v katerih ste se poleti morda kdaj samotno kopali.
Pri teh nekaj desetih kilometrih istrske obale (46,6 km, če smo natančni), ki jo imamo, pri vsem tem prerivanju plaž, solin, lagun, izlivov, cestišč, industrije, pristanišč in naselij je ta naravna obala pravi čudež, velika učilnica geologije, geomorfologije in botanike, je staro izročilo narave sredi zasople urbanizacije.
Hrastovlje, duša Rižanske doline
Vandramo po Sloveniji
December po izletiščih rad razgrinja mraz, dež ali sneg, neubranljivo pa tudi zgodnjo temo. Vandranju po Sloveniji se upira. Virusna kriza nam zapira veselišča, tu in tam pa le odpira prostore duhovnosti, kjer se tesnobni človek lahko okrepča z izročili lepote in zgodovine, ki je, kot je rekel Thomas Mann, vodnjak, ki mu ne vidiš dna. Romanska cerkvica Svete Trojice v vasi Hrastovlje, 17 kilometrov oddaljena od Kopra ali devet kilometrov od odcepa z avtoceste pri Črnem Kalu pod Kraškim robom, je pravi cilj za romanje k lepoti in skrivnostim zgodovine.
-
Vandramo po Sloveniji
Prepadni Kraški rob se steza v Istro od Trsta doli do Učke, najvišje točke polotoka. Okoli Movraške vale se zaviha rob v obliki velike črke J. Pri spodnjem kljukastem delu črke leži na eni strani Movraška vala, na drugi strani pa se od Gračišča in Sočerge proti hrvaškemu Buzetu steza druga prav tako plodna flišna dolina rečice Reke. Vmes je kraški greben, ki se ponekod nekoliko poleže in ima videz planote. Del te planote se na južnem robu imenuje Veli Badin.
To so stene, ki strmo padajo proti mejnima prehodoma Sočerga na naši in Požane na hrvaški strani, torej tik pred državno mejo. Kako pridete do Velega Badina? S primorske avtoceste izvozite pri Črnem Kalu, nakar mimo Hrastovelj in skozi Kubed do Sočerge. Od tam pelje na levo cestica na planoto, kjer sta cerkev sv. Kvirika in pokopališče. Tu parkirate. Na Veli Badin se spustite po desni označeni poti k spodmolom in naravnemu mostu na Kraškem robu. Pod mostom se vrnete na rob in nazaj k sv. Kviriku. Sem in nazaj je slabe tri ure razmeroma udobne hoje, med katero pa je pri spustu pod Kraški rob treba malce poplezati po jeklenih vrveh in stopnicah. Tu je pot zahtevna! Lahko se ji enostavno izognete in korakate naprej po Kraškem robu.
-
Vandramo po Sloveniji
Na Smrekovec se najbliže in tudi najudobnejše pride iz Ljubnega v Zgornji Savinjski dolini. Do Doma na Smrekovcu (1375 m), ki je te dni odprt ob koncih tedna, pelje 16 kilometrov dolga cesta, ki je na koncu makadamska. Od doma krenemo levo po poti v smeri Smrekovca (1577 m), ki ga dosežemo v dobre pol ure.
Pot se sprva zmerno vzpne čez travnato pobočje, nato pa se usmeri v gozd, kjer se za krajši čas postavi bolj strmo, a hitro postane položnejša in nas pripelje na razpotje, kjer na desno krenemo k razglednemu vršnemu slemenu Smrekovca, h kamniti piramidi. Če zavijemo levo, bi čez dve uri prišli na Komen, ki je sicer najvišja gora smrekovškega pogorja.
-
Vandramo po Sloveniji
Najprej navodilo, kako pridemo v enega najbolj zatišnih in nedotaknjenih, skrivnostno lepih kotičkov v Sloveniji. V Selški dolini, natančneje v Železnikih, zavijemo na desno, po dveh kilometrih pa v vasi Rudno na levo po cesti v Bohinjsko Bistrico. Peljemo približno deset kilometrov na planoto Jelovica, ko nas označba za Ratitovec na Rastovki usmeri levo na še ožjo makadamsko cesto, po kateri čez kilometer dosežemo območje okoli barja Ledina (1180 m). Tu parkiramo. Barje je hitro dosegljivo skozi nedotaknjen gozd.
Skrivnostno svetišče stare vere
Vandramo po Sloveniji
Kraj Most na Soči nima samo mostu čez Sočo, ima tudi most čez Idrijco, tik preden se ta idrijsko-cerkljanska reka pretopi v glavno primorsko vodno žilo. V naselju Drobočnik je treba zaviti na desno na slikovito cesto na visokem levem bregu Soče, ki vijuga skozi raztegnjeno vasico Zgornji Log, v kateri živi okoli 50 ljudi. Domačije, po večini prenovljene, so razporejene po štirih rečnih terasah, med seboj ločenih s hudourniškimi grapami. Terase se dvigujejo nad prepadnimi stenami sotesk, saj je Soča vrezala v apniške plošče globoke zareze. Zgornji Log ima lepo lego in osončenost, zato mu pravijo tudi Tolminska brda. Čudovit poletni izlet!
-
Vandramo po Sloveniji
Menina je prostrana gozdnata planota na vzhodu Kamniško-Savinjskih Alp, ki so jo zemeljske sile v geološki zgodovini močno dvignile; je kot oltar nad Slovenijo. Zato velja, čeprav je v primerjavi z alpskimi vršaci na svojem severu sorazmerno nizka (njen najvišji vrh Vivodnik meri »le« 1508 m), za razgledišče nad razgledišči.
Vzhodni del pogorja Menine, ki se imenuje Šavnice, ima prostran, čudovito razgleden Goli vrh (1426 m), dostopen s treh planinskih poti. Južni pristop pelje iz Tuhinjske doline, iz Okroga pri Motniku (790 m) mimo planine Biba (1283 m), od tam pa naravnost – nemarkirano, a orientacijsko nezahtevno – čez pašnike na vzhodni hrbet Menine in po njem na vzhod po markirani poti do Golega vrha (tri ure). Severni pristop se začne iz vasi Volog (380 m) v Zadrečki dolini. Poteka v glavnem po gozdu, mimo izvira potoka Bočnica (dve uri in pol). Tretji, najbolj udoben pelje od Doma na Menini planini (1453 m), kamor se je mogoče pripeljati z avtomobilom iz Tuhinjske doline ali Gornjega Grada. Sledi cesti do jezerca Biba, potem pa se nekoliko dvigne na ovršje Menine in vijuga do Šavnic (poldruga ura hoje).
Najlepši pogled na deželo Petra Klepca
Vandramo po Sloveniji
S kočevske ceste kmalu za Ribnico zavijemo na desno proti Kočevski Reki, tam pa spet desno proti Borovcu in naprej proti Osilnici čez prelaz Strma Reber (993 m). Po kratkem spustu prispemo s tega prelaza na večje parkirišče, kjer je smerokaz proti Firštovemu repu. Po nekaj minutah gozdne ceste se usmerimo na desno po markirani poti v strnjen gozd. To je pravzaprav kolovoz, ki se tu dviga in spušča. Ko na levi opazimo solnico za divjad, gremo naravnost navzdol in smo tako rekoč takoj pri vpisni skrinji na Firštovem repu (1002 m), osupljivo lepem razgledu na dolino zgornje Kolpe.
Prošček, visoko pod bohinjskimi gorami
Vabimo v Kneške Ravne, kjer se tik pred vasjo prav ob cesti zliva eno najlepših slapišč v Sloveniji, imenovano Prošček. Do tu je s Kneže malo manj kot tri ure lepe hoje. Verjetno ni nikjer drugje tako izredna naravna znamenitost tako lahko dostopna. Je tik pod mejo Triglavskega narodnega parka.
Iz Ljubljane potrebujemo do tja 62 kilometrov, od Škofje Loke prek Selške doline in Petrovega Brda do Kneže in naprej v dolino rečice Knežice. Iz naselja Kneža (244 m) je do vasice Kneške Ravne (735 m) pod Voglom (1922 m) v verigi Spodnjih Bohinjskih gora 11 kilometrov po asfaltu.
Pohlevna in divja rečica Rašica
Vandramo po Sloveniji
Do kraške reke Rašice pridemo z regionalne ceste Ljubljana–Kočevje pri vasi Rašica kmalu za Turjakom ali z juga kmalu po Velikih Laščah. Njen tok lahko spremljamo s ceste, ki z Rašice zavije proti Ponikvam in naprej v dobrepoljsko dolino. V vasi Ponikve zavijemo k cerkvi sv. Florijana in tam parkiramo. Desno se podamo na ponikovsko gmajno, kjer že po nekaj sto metrih pridemo na Brdavsovo, kjer reka skozi opuščeni mlin slikovito ponika.
Rašica v nadaljnjem toku več ne pride na površje, razen ob poplavah, ko udari iz nekaterih kraških jam na južnem robu dobrepoljske in struške doline, še posebno iz Podpeške jame. Okoli 25 kilometrov dolga reka je presekala kar nekaj dinarskih slemen in grebenov in utrla eno od dolinskih poti čez slovensko ozemlje, ki so jo s pridom uporabljali popotniki, vojaki, trgovci, tovorniki rude, lesa, oglja, apna, kmetijskih pridelkov in soli, romarji ter tudi plenilske horde. Še kočevska železnica si je leta 1893 proti kočevskemu koncu tu poiskala najmanj zoprne ovinke, klance in useke.