Aktualno

Ko se spoštujemo in cenimo, smo v bistvu na začetku prave poti, da nas bodo spoštovali tudi drugi. Anonimni vir

Ali pogosto razmišljate o spoštovanju? Se vam zdi, da ga je bilo včasih veliko več kot danes? Vsekakor so mlajši bolj spoštovali starejše. Ne sicer vsi in ne vedno in ne povsod. Določeni poklici in funkcije pa so uživali še poseben ugled. Danes ni niti ene take. Vsakogar lahko na spletu kdo, ki ni prepoznaven, ozmerja do onemoglosti in še čez. Privošči si besede in žalitve, ki jih zase nikoli ne bi želel slišati. Niti pomisli ne na to, da bo lahko »kmalu« sam starejši, morda celo na invalidskem vozičku in mu bo popolnoma zdrav mladenič ali mladenka, morda kar sovrstnik, zasedel parkirno mesto in ga še ozmerjal. A to bo še najmanj, kar se mu lahko zgodi.

Moj pogled 

Pogosto se ponoči zbudim, in ko začnem razmišljati o vrsti težav, se odločim, da moram o tem povedati predsedniku. Potem se popolnoma zbudim in se spomnim, da sem jaz predsednik. Harry S. Truman, 33. predsednik Združenih držav Amerike

Ali poznate pripoved o »diamantnem pravilu«, njena avtorja sta dr. Nata Booth in dr. Steve Price? Zgodba pripoveduje o deklici, ki je z očetom in mamo živela v stanovanju v najvišjem nadstropju stare stavbe v New Yorku. Bili so revni, in ker niso imeli televizije, je deklica pogosto slonela ob oknu, gledala, opazovala in se čudila. Spremljala je promet in ljudi na ulici ter o marsičem razmišljala. Pogosto je zrla v okna ene izmed bližnjih stavb. Bila so tako čudovita, da si je v stanovanju za njimi zamišljala le srečne ljudi. Sonce se je odbijalo od diamantov in pošiljalo modre in bele žarke po celem mestu.

Človeška hudobija včasih nima meja, a ko in če gre za otroke, bi jo moral kdo (vsaj sodišče) znati ustaviti. Anonimni vir

Prisluhnila sem radijski oddaji na temo starih staršev in vnukov ter vprašanjem voditeljev, ali bi morali stari starši za čuvanje in skrb za vnuke od svojih otrok prejeti plačilo ali ne.

Odgovori so bili seveda zelo različni, prednjačili so stari starši, ki z velikim veseljem čuvajo mladež in so celo zelo srečni, da jim je to dano. Oglasili pa so se tudi taki, ki menijo, da tako delo ni povsem samoumevno in bi jim otroci morali povrniti vsaj stroške. Celo kdo, ki je menil, da vsak vzgaja svoje otroke.

Kolumna 

Uspeh ni to, kar imate, ampak to, kar ste. Michelle Obama

Po nekaj obiskih društev podeželskih žena, o katerih lahko govorim v samih presežnikih, sem imela v začetku februarja veliko srečo, da sem čudovito soboto preživela tudi z gasilkami. Nastop je bil motivacijske narave, saj sem se dotaknila predvsem prostovoljstva in mnogih zelo spodbudnih zgodb na številnih področjih. Ponudila sem nekatere svoje in se s spoštovanjem priklonila njihovim.

Zato nikakor nisem mogla mimo izjemnega pomena tega poklica in prostovoljstva za slovensko družbo, kar se je še posebej pokazalo po zadnjih uničevalnih poplavah. V Radmirju, kjer jim tudi ni bilo prizaneseno, se je zbralo več kot 100 gasilk. Zanje je bil to poseben izobraževalni dan, zame predvsem ure občudovanja teh izjemnih žensk in njihovega dela doma, v službi in prostovoljstvu.

MOJ POGLED

Na koncu niso leta življenja, ki štejejo, ampak dejstvo, koliko življenja je bilo v teh letih. Abraham Lincoln

Prav na božič so v Solkanu pri Novi Gorici pokopali legendo med novogoriškimi učitelji matematike in fizike. Našega 96-letnega gimnazijskega razrednika. Ko smo maturirali, je imel natanko 46 let. Zdel se nam je tako star, da bi lahko bil že upokojen. Danes je njegova tedanja dijakinja, ki je doktorica matematike, po dolgem in uspešnem poučevanju v isti gimnaziji že drugi mandat poslanka v parlamentu. Koliko je stara, lahko brez nadarjenosti za tovrstne vede prav hitro izračunate. Še vedno pa je polna elana in življenjske energije, zato pravzaprav sploh ni stara. In tako še marsikdo, celo z nižjo letnico rojstva. Najdemo jih povsod, z bogatimi izkušnjami, ki bi mladim lahko zelo pomagale. 

Moj pogled 

Na koncu vsakega dne naredimo piko, obrnimo stran in začnimo na novo. Če ne naredimo pike, brezupno obtičimo. Phil Bosmans

Leto za letom s hrepenenjem in prijaznimi željami zremo v trenutke, ko odštevamo zadnje minute starega, ker prihaja novo. Prejemamo voščila in jih vračamo, pišemo, se kličemo, srečujemo. Veliko je trdnih obljub, da bo odslej vse drugače. Ali ste kdaj preverili, koliko zavez vam je uspelo izpolniti? Letos bo spet čas.

Vse, kar imamo, pa je le dan, ki ga živimo. Včeraj je neizprosno mimo, jutri popolna neznanka. Zato je marsikaj težko uresničiti, saj dnevi z našo starostjo minevajo mnogo hitreje. Kam gredo ure, ki smo jih včasih namenili sto in enemu opravku?

Na vrhu je prostora, kolikor ga hočete, samo ne za sedenje. Mary Crowley

Ali se samo zdi ali smo res vse bolj brezbrižni, celo leni ter neodgovorni posamezniki in družba? Mislim, da se prav nič ne motim, če trdim, da je vse odvisno od ljudi, ki opravljajo katerega izmed poklicev. Težko prenašam trditve, da so tisti, ki se jim vidi, da delajo z odporom, le premalo plačani, še zlasti glede na slišani stavek: »Nikoli me ne morete tako slabo plačati, kot lahko malo delam.« Kdo to pravi? Zagotovo tisti, ki bi enako slabo delali tudi ob bistveno višjem plačilu. To so ljudje, ki vedno iščejo izgovore.

Izgorelost je izraz, ki se uporablja za opis občutkov čustvene, fizične in socialne izčrpanosti, kot posledice dolgotrajnega kroničnega stresa. Helena Grmek

Skoraj ne mine dan, da ne berem o izgorelosti in celo o tem, kako so bili nekateri zaradi nje dalj časa (celo leto ali dve) na bolniškem dopustu. In takrat vedno razmišljam, kako je to mogoče, kaj so vsi ti ljudje pred tem počeli, zakaj se jim sploh to dogaja. Če ste morda brali mojo avtobiografijo Nekaj vam želim povedati, veste, da sem desetletja zelo garala (poleg skrbi za družino in ob hudi moževi bolezni sem opravljala težko in zahtevno službo in okoli 20 let še zelo aktivno prostovoljstvo), pa se mi k sreči ni zgodilo, da bi »izgorela«.

Revščina je res vse hujša, a prav duhovna nas lahko zares pokonča. Anonimni avtor

Poletje nam ni prizaneslo z vremenskimi katastrofami vseh vrst. Poplave in plazovi so ljudem jemali vse, kar so ustvarili s trdim delom in celo krediti, ki jim jih še ni uspelo odplačati. Bilo je grozljivo in strašljivo, pa ne le pri nas. Ves svet se že dalj časa spopada s katastrofami vseh vrst in dimenzij. Planet menda vre, gori, se spreminja, in to zelo hitro. Ali smo ga res povsem uničili?

MOJ POGLED

Žalostna era! Lažje razgradimo atom kot predsodke. Albert Einstein

O pravičnosti bi lahko pisali in modrovali. Vsak jo lahko vidi povsem drugače. Kar je za nekoga pravično, je morda za drugega zelo krivično. Vzemimo primer izreka primerne kazni za umor. Vsi smo enotnega mnenja, da mora biti za dokazano dejanje izrečena pravična kazen. A kakšna naj bo?

Nekateri menijo, da bi si storilci zaslužili vsaj dosmrtno, drugim bi zadoščal izrek dvajsetletne, tretjim bi bila povsem primerna desetletna ali celo krajša zaporna kazen, saj predolge ne spremenijo ničesar. Mrtvega namreč ne morejo obuditi v življenje. Kje je torej pravičnost? Ni ene in zveličavne, čeprav vsi nanjo dnevno prisegamo.