Izgorelost je izraz, ki se uporablja za opis občutkov čustvene, fizične in socialne izčrpanosti, kot posledice dolgotrajnega kroničnega stresa. Helena Grmek

Skoraj ne mine dan, da ne berem o izgorelosti in celo o tem, kako so bili nekateri zaradi nje dalj časa (celo leto ali dve) na bolniškem dopustu. In takrat vedno razmišljam, kako je to mogoče, kaj so vsi ti ljudje pred tem počeli, zakaj se jim sploh to dogaja. Če ste morda brali mojo avtobiografijo Nekaj vam želim povedati, veste, da sem desetletja zelo garala (poleg skrbi za družino in ob hudi moževi bolezni sem opravljala težko in zahtevno službo in okoli 20 let še zelo aktivno prostovoljstvo), pa se mi k sreči ni zgodilo, da bi »izgorela«.

Revščina je res vse hujša, a prav duhovna nas lahko zares pokonča. Anonimni avtor

Poletje nam ni prizaneslo z vremenskimi katastrofami vseh vrst. Poplave in plazovi so ljudem jemali vse, kar so ustvarili s trdim delom in celo krediti, ki jim jih še ni uspelo odplačati. Bilo je grozljivo in strašljivo, pa ne le pri nas. Ves svet se že dalj časa spopada s katastrofami vseh vrst in dimenzij. Planet menda vre, gori, se spreminja, in to zelo hitro. Ali smo ga res povsem uničili?

MOJ POGLED

Žalostna era! Lažje razgradimo atom kot predsodke. Albert Einstein

O pravičnosti bi lahko pisali in modrovali. Vsak jo lahko vidi povsem drugače. Kar je za nekoga pravično, je morda za drugega zelo krivično. Vzemimo primer izreka primerne kazni za umor. Vsi smo enotnega mnenja, da mora biti za dokazano dejanje izrečena pravična kazen. A kakšna naj bo?

Nekateri menijo, da bi si storilci zaslužili vsaj dosmrtno, drugim bi zadoščal izrek dvajsetletne, tretjim bi bila povsem primerna desetletna ali celo krajša zaporna kazen, saj predolge ne spremenijo ničesar. Mrtvega namreč ne morejo obuditi v življenje. Kje je torej pravičnost? Ni ene in zveličavne, čeprav vsi nanjo dnevno prisegamo.

Ne morete se premakniti v prihodnost, če ste priklenjeni na preteklost. Neznani avtor

Čedalje pogosteje razmišljam, kaj ljudi sploh žene v politiko. Že pred vstopom vanjo so namreč deležni vseh vrst napadov in diskreditacij, včasih tudi povsem lažnih. Premišljujem, kakšna izobrazba in starost sta sploh primerni, koliko mandatov bi bilo povsem dovolj in kako izbrati prave »mentorje« oziroma stranko, danes že tudi gibanje.

Kje se vse pravzaprav začne? V otroštvu slehernega od nas. Takrat dobimo vse, kar nas za vekomaj oblikuje.

MOJ POGLED

Človek, ki se v mislih stalno vrača v težko preteklost, izgublja sedanjost in celo lepšo prihodnost. Nussdorfer

Spomin seže nekaj desetletij nazaj, ko nas je tedanja generalna državna tožilka Zdenka Cerar povabila na izobraževanje na Bledu, v njegovem sklopu pa smo nekaj ur poslušali tudi predavanje o poslovnem bontonu in učenju samozavestnega javnega nastopanja. Predavateljica Ana Nuša Knežević, zdaj žal že pokojna, je na začetku izrazila željo, da izbrani posamezniki (določila jih je kar sama) naštejejo tri lepe misli, s katerimi so ali bi začeli svoj dan. Nanašale naj bi se na srečne stvari, ki so se jim zgodile. Izbirala je osebe, ki se jim je že na daleč videlo, da jih je strah nastopanja. Nekaterim je šlo precej težko, z vsako naslednjo vajo je šlo laže.

MOJ POGLED

Preprosto, naredi prvi korak. Martin Luther King ml.

Ali se vam kdaj zazdi, da v svojo bližino vedno znova privabljate ljudi s prav posebno usodo in vas življenje vas nenehno »tepe«, podobni dogodki pa se kopičijo in kopičijo, nekaterim pa se dogaja prav nasprotno? Vse, česar se lotijo, jim uspe, nesrečna naključja se jih ognejo, so zdravi in morda tudi bogati ... Kako je to mogoče? Smo želeli preveč ali premalo, smo se dovolj trudili ali le jadikovali in obupavali?

Pravo vrednost človek nosi v sebi.
Tisto, ki je požar ne zogleni,
vrednost ne odpihne,
potres ne načne
in družba ne odvzame. 
Tisto, ki je vedno z njim, kamor koli gre.                                                                                                      Iz knjige CAMINO avtorice Petre Škarja

Vsepovsod smo izzvani, marsikje izpostavljeni, vabljeni, pričakovani. Tudi če nismo nagovorjeni neposredno in osebno, se nas vse okoli nas na neki način dotakne. Poslušamo, gledamo, beremo ... in že smo del tega, kar se dogaja. Komentiramo, premišljujemo, ugibamo ... Ali je vse res, morda je le delno res, kaj celo izmišljeno?

Darilo je lahko gumb ali kamela, a oboje je precej težko darovati. Anonimni vir

Iz otroštva se spominjam enega samega res izjemnega darila. To je bila italijanska bambola, ki sem jo dobila za osmi rojstni dan in me je čakala na stolu tik pred vrati moje sobice. Bila je prelepa, in če si jo nagnil, je spregovorila: »Mama, mama.« Občudovala jo je cela ulica prijateljic. Sicer so bila darila predvsem knjige pravljic in sladkarije, ki jih sicer ni bilo toliko, kolikor jih je danes, in smo jih bili zato izjemno veseli.

Pravo vrednost človek nosi v sebi.
Tisto, ki je požar ne zogleni,
vrednost ne odpihne,
potres ne načne
in družba ne odvzame.
Tisto, ki je vedno z njim, kamor koli gre. Iz knjige CAMINO avtorice Petre Škarja

Vsepovsod smo izzvani, marsikje izpostavljeni, vabljeni, pričakovani. Tudi če nismo nagovorjeni neposredno in osebno, se nas vse okoli nas na neki način dotakne. Poslušamo, gledamo, beremo – in že smo del tega, kar se dogaja. Komentiramo, premišljujemo, ugibamo ... Ali je vse res, morda je le delno res, kaj pa celo izmišljeno?

Vsak od nas ima svojo prav posebno pomanjkljivost. Vsak od nas je na neki način poškodovana posoda. Toda prav te napake naredijo naša življenja zanimiva in vredna. Sprejmimo se take, kot smo, in z veseljem ugotavljajmo pozitivne lastnosti soljudi, prijateljev in sodelavcev. Ugotovili bomo, da ima čisto vsak kaj dobrega v sebi. Kitajska modrost

Da, prav vsak, tudi mi sami. Zato se je treba znati ceniti, od drugih pa zahtevati tudi spoštovanje.

Ali je torej zdaj pravi čas, da naredimo korak naprej? Da se končno otresemo krvosesov, hudih pijavk in negativnih likov okoli sebe? Motenih, zaznamovanih, narcisov, dvojnih osebnosti, »border line« ljudi obeh spolov?