Moj pogled

Vsak človek nosi svojo zgodbo; nekateri lepe, drugi žalostne, nekateri jih prenašajo lažje, drugi težje. Nekateri o njih govorijo z besedami, drugi s tišino ali kretnjami, a prav vsi želijo biti slišani, sprejeti in razumljeni. Anonimus

V zadnjih desetletjih sem slišala na stotine, morda kar na tisoče tako različnih pripovedi, da težko rečem, da imajo resen skupni imenovalec. In vendar bi jih lahko razdelila v skupine nesrečnih in srečnih, veselih in žalostnih, brezupnih in upanja polnih.

Sodobni prometni junaki: brez čelade, brez smeri, brez trohice odgovornosti, na mestnih avtobusih pa zgolj pred pametnimi telefoni. Neznani avtor

Pogosto sem razmišljala, da mi bo morda po več kot dvajsetih letih pisanja kolumn za različne medije nenadoma zmanjkalo tem. A danes sem prepričana, da mi jih preprosto ne more. Kajti če hodiš naokoli z odprtimi očmi, vidiš toliko stvari, o katerih je vredno razmišljati, pisati in nanje opozarjati.

Veliko hodim naokoli peš ali se vozim z mestnimi in primestnimi avtobusi, a ne le v tednu mobilnosti. Naj torej začnem kar z njimi. Opažam, da je res kriza s kadri. Povsod vabila, naj se podjetju pridružijo novi sodelavci. In očitno so marsikateri, vsaj po videzu sodeč, tudi že upokojeni. Zelo pohvalno. Vidiš in doživiš pa marsikaj. Oni dan je šofer med vožnjo ves čas govoril po mobitelu in temu primerno vozil, zaviral in celo oviral. Le na postajah je malo prekinil klepete, a očitno pod vtisi pogovorov povsem pozabljal na odpiranje vrat. Povsod piše, da se med vožnjo ne smemo pogovarjati z voznikom, ne pa tudi da se on ne sme pogovarjati po telefonu. K sreči so taki res izjeme.

MOJ POGLED

Prava inkluzija ni zgolj prostor, je kraj, kjer je vsakdo cenjen, slišan in vključen. Neznani avtor

Na kaj pomislite ob besedi inkluzija (vključevanje)? Se vam zdi, da je to le beseda ali jo tudi živite? Pogosto nanjo prisegamo, v praksi pa precej šepamo.

Vsi velikokrat jamramo nad vremenom, posledičnim slabim počutjem, celo že nad polno luno in tudi njenimi menami. Pa res vedno upravičeno?

Udeležila sem se mnogih dogodkov, kjer so se predstavljale skupine oseb s tako ali drugačno prikrajšanostjo, in vedno znova ugotavljam, da se njihove zgodbe še vedno dotaknejo le redkih. A nas je k sreči vedno več. In prav vsak dogodek šteje. Srečujem ljubke downovčke pa gluhoslepe, ki me vedno znova pozitivno presenečajo, pred kratkim pa sem spoznala tudi osebe, ki slikajo z nogami in usti. Ali si to lahko zamišljate? Še z rokami ne znam. Zgodilo se je v Dolu pri Ljubljani v začetku septembra. Bilo je poučno, naravnost nepozabno.

Sodobna tehnologija je kot neznan vrt. Starejši se pogosto bojijo stopiti vanj. A, ko to storijo, odkrijejo poti, ki vodijo do novih povezovanj, učenja in razumevanja sveta. (Neznani vir)

Spominjam se časov prvih računalnikov. Zanj si porabil pol mize, da si ga lahko postavil nanjo. Sledil je napredek. Postajali so vse tanjši, manjši in zmogljivejši, v službah smo jih počasi dobivali na pisalne mize, vsak svojega, nekateri celo prenosnike v posebnih torbicah. Bilo je pred skoraj 20 leti, ko sem napredovala na vrhovno državno tožilstvo in kot vodja oddelka na okrožnem izgubila svojo čudovito Jelico, ki je natipkala prav vse, kar sem potrebovala, mi zjutraj natisnila pošto in jo položila na mizo. Tam je sicer bil tudi računalnik, a ga nisem uporabljala. Vsa besedila smo namreč tožilci narekovali v ročni diktafon, natipkale pa so jih pridne strojepiske. 

MOJ POGLED

Za svoje življenje ste odgovorni sami, zato tega ne prelagajte na druge. Ne verjemite kar vsakomur, ki trosi lepe besede. Anonimni avtor

Nedaleč stran od lokala, v katerem sem sedela, sem zagledala zelo mlado žensko z dojenčkom v mini nahrbtniku. Detece je bilo staro le nekaj mesecev. Mamica je bila čisto drobcena, le trebušček je izdajal poporodne spremembe. Pred seboj je rinila voziček, na njem pa kupe velikih vrečk in vseh vrst prtljage. Detece je dala v avtosedež zadaj in pustila odprta vrata, da je vseskozi kontrolirala, kako je z njim. Nato je začela vestno zlagati prtljago. Videla sem igračke pa stekleničke, pleničke... Mislila sem si, revica je sama prenočila v hotelu.

MOJ POGLED

Nismo prišli na svet, da bi vegetirali, živeli lagodno ali udobno spali na kavču. Prišli smo iz drugega razloga; da bi zapustili sled. Papež Frančišek

Konec aprila je svet z dolgo in opazno sledjo zapustil najboljši papež v mojem življenju. V spomin se mi je vtisnil kot tisti, ki je v ospredje svojega delovanja postavil človeka, in to ne glede na raso, vero, premoženjsko stanje, spolno usmerjenost in druge lastnosti, ki nas v sodobnem svetu vse bolj razdvajajo, namesto da bi nas združevale. Ostaja v večnem spominu tudi po vprašanju, ki si ga je zastavil: Kdo sem jaz, da bi komu sodil? Prav na to se večkrat spomnim, ko se z nekom o nečem ne strinjam. Vedno pa to povem – obzirno, a jasno. So namreč številne teme, o katerih imamo lahko različno mnenje.

Bila je zadnja nedelja v marcu – s premaknjeno uro in Prevčevim svetovnim rekordom. Končno se nam je vsaj malo nasmehnilo sonce, ki že samo po sebi v ljudi vnaša optimizem. Ob zgodnji nedeljski kavi sem sedela v nadvse prijazni družbi. Medtem so mnogi že praznovali bajramski dan in zaključek velikega posta. Sami moški, njihove žene, mame in hčerke pa so doma pripravljale gostije. Premišljevala sem o enakopravnosti spolov. Je dovolj cvet za 8. in morda še 25. marec? Marsikateri si s tem samo operejo vest, nekateri pa še tega ne. Nekaterim je lepše, če dobijo cvet tudi med letom; kar tako, brez obveze.

Pravi prijatelj je tisti, ki prisluhne tudi tvojim zgodbam o nesreči, bolezni, žalosti in neuspehu, kajti ko si zdrav in srečen, si lahko celo povsem sam. Neznani avtor

Pristopila je, ob njej je bil deklič z veliko prevezo čez levo lice. Lasje precej asimetrično postriženi. Zastal mi je dih. Gre za posledico krute bolezni. Mama in hči. Vprašala me je, kje lahko kupi mojo zadnjo knjigo, ki je posvečena gluhoslepim.

Vprašala sem za naslov in sklenila, da ji jo pošljem, pa ne le ene. Videti je bila pomirjena, a je zatem prišepnila: »Umrla bo, ni ji pomoči. Rak je vstopil tudi v možgane.« Zdrznila sem se in ji svetovala, da tega pred hčerko nikoli ne govori. Pojasnila je, da je že gluha. 

MOJ POGLED

Biti pravičen do sebe in drugih, to je najtežja stvar na tem svetu.
Franz Grillparzer

Ali se kdaj vprašate, kaj je pravično in kaj pošteno, ali se da oboje združiti ali se pojma in vrednoti pogosto celo razhajata? Zakaj se o tem sploh pričkamo, ko pa bi morali biti vsi po duši in značajskih lastnostih pošteni, do dogodkov in ljudi v njih pa pravični?

Ponujam vam poučno zgodbo. Nekega dne se je revež sprl z bogatašem. Vse glasneje sta se prerekala in bogataš je meni nič, tebi nič nenadoma revežu prisolil zaušnico. A ta ni nameraval popustiti in se je po razsodbo o zadevi napotil kar na sodišče. Sodnik je prisluhnil obema stranema in razsodil, da mora bogati revnemu izplačati odškodnino – skodelico riža. Revež je takoj zatem pristopil k sodniku in mu prisolil krepko in zvonko zaušnico. »Saj si nor!« je zavpil sodnik. »Kaj ti pa je?« »Ah, nič takega,« je rekel revež.

Moj pogled

Dete je nekega dne vprašalo očeta: »Očka, kaj je srebro?« Mož je za hip pomislil, potem pa poiskal kos navadnega stekla in ga položil pred otroka. »Poglej skozenj!« Otrok je skozi steklo opazoval očeta, ljudi, ki so se sprehajali po cesti, in avtomobile, ki so vozili mimo. Nato je oče vzel srebrno barvo in z njo prekril eno stran stekla, da se je svetilo kot zrcalo. »Zdaj se pa znova poglej vanj,« je rekel. Otrok je v zrcalu lahko videl le še svoj obraz. »To je nevarnost srebra,« je pristavil oče, »pripravi te do tega, da vidiš le še sebe.«