ŠPORTNI VETERANI: STANE KOPRIVNIKAR

Letos mineva 90 let, odkar je bilo kegljanje na ledu prvič predstavljeno na olimpijskih igrah; to je bilo leta 1936 v Garmisch-Partenkirchnu. S tem športom, ki terja natančnost in zbranost, se je ukvarjalo tudi veliko Slovencev. Med njimi Stane Koprivnikar iz Mislinje, ki je bil član slovenske reprezentance na evropskem prvenstvu v Chemnitzu leta 1992.

Mislinja je imela v tem športu »kar močno ekipo«. »Začeli smo na našem, domačem Jaževem bajerju, kjer je bila ledenica, tu je bil shranjen led za različne potrebe. Redno smo se dobivali in metali čoke oziroma keglje po ledu. Zgodilo se je, da so nekateri  kegljati začeli takoj po koncu petkovega delovnika, v ponedeljek pa z bajerja odšli neposredno v službo. Brez premora. Bila so prijetna druženja,« se spominja 75-letni Stane Koprivnikar, ki je dolgo vodil sekcijo za kegljanje na ledu pri domačem Športnem društvu Partizan.

ŠPORTNI VETERANI : OTO GIACOMELLI

Srečala sva se kak dan pred njegovim rojstnim dnem; 84 jih je januarja dopolnil Oto Giacomelli, nekdanji smučarski skakalec, reprezentant, trener, strokovni komentator, poklicni novinar in (so)ustanovitelj Smučarskega skakalnega kluba Ilirija.

V prvi vrsti pa je izredno družaben in še vedno aktiven gospod. »Družba, pogovor in še kaj podobnega, samo da se ne prepustimo lenobi,« pove Oto Giacomelli, ki živi v Ljubljani. »Kot poklicni novinar sem bil že tako ali tako nenehno med ljudmi. Navajen sem bil, da sem živel brez urnika, in nekako tako je še zdaj, vendar s precej omejitvami, ki jih leta pač prinesejo s seboj. No, in tako imam zdaj svojo novinarsko družbo pa prijateljsko, v kateri se družimo znanci, prijatelji, športno, ki je neke vrste posledica mojega dolgoletnega športnega udejstvovanja v različnih klubih in športnih organizacijah,« pravi sogovornik, ki je že dobri dve desetletji upokojen.

ŠPORTNI VETERANI: ANDREJ RAZDRIH

Na pogovor se je Andrej Razdrih pripeljal s kolesom. Resda je bil lep, sončen zgodnjedecembrski dan, a kot je dejal, bi prikolesaril tudi, če bi prekle padale. S kolesom se vozi vse leto, tudi sneg za 73-letnika ni nikakršna ovira. Ne glede na umetna kolka in težave s križem.

Bil je med pobudniki ljubljanskega maratona. »Bil sem noro, res noro privržen vztrajnostnemu teku. A se je pripetila poškodba. A vrniva se na začetek. Svoje življenje sem v veliki meri posvetil teku in želel sem stalno napredovati. To je bilo za štiridesetletnika morda malo infantilno... Takrat sem ugotovil, da v Sloveniji ni pravega maratona, razen v Radencih. Obiskoval sem maratone v tujini in opazoval zanos, vzhičenost ljudi, ki tečejo, in tudi tistih, ki jih spremljajo. Bolelo me je, da v Sloveniji ne moremo imeti mestnega maratona.

ŠPORTNI VETRANI: VILI AMERŠE 

Vestni športni statistiki trdijo, da Vili Ameršek poleg Braneta Oblaka in Danila Popivode spada med sveto trojico legend nogometašev Olimpije. Danes 77-letni Vili pravi, da mu nič ne manjka, veliko dela okoli hiše, igra tenis, teče pa ne, ker se je, kot pravi, natekel za nekaj življenj vnaprej.

Srečala sva se v lokalu sredi Ljubljane. Vanj zahaja redno na kavo in druženje s prijatelji. »Veste, če si imel prijatelje prej, jih boš imel tudi zdaj. Jaz sem se vseskozi rad družil,« pravi Vili Ameršek, ki predstavlja prispodobo za nogomet, Olimpijo, pošteno, ustvarjalno, učinkovito igro, srčnost in nepopustljivost. Kleni Zasavec iz Trbovelj se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja v zeleno-belem dresu zasidral v srca ljubiteljev nogometa po vsej Jugoslaviji.

ŠPORTNI VETERANI: MARTIN HUDALES

Martin Hudales je iz Velenja, s strelstvom se ukvarja že dobri dve desetletji, kljub približevanju sedmim križem pa mu roke in vid ter zbranost, nujne zahteve, potrebne pri strelskem športu, ne delajo težav.

Pred kratkim se je udeležil strelskega tekmovanja na državni ravni. »V kategoriji streljanja z malokalibrsko puško sem si pristreljal drugo mesto,« ponosno pove 68-letni Martin Hudales. Dobri dve desetletji se že aktivno ukvarja s strelskim športom. »Ampak streljanje? Vsak dan nas obveščajo o streljanju po vsem svetu … Kako gre vse to skupaj?« vprašam sogovornika na sodobno urejenem strelišču Strelskega društva Dolič (pri Mislinji). Sem se vozi na treninge – največkrat dvakrat na teden – iz približno 15 kilometrov oddaljenega Velenja.

ŠPORTNI VETERANI: BRANE KÜZMIČ

Je eden naših najuspešnejših voznikov relija. Več kot desetkratni jugoslovanski prvak in dvakratni evropski. Nikoli pa slovenski. In tovarniški voznik francoskega Renaulta. Danes relija ne pogreša kaj veliko. »No, na televizijskem zaslonu pa ga le še pogledam,« pravi Brane Küzmič.

Takrat je bilo pri nas vse organizirano v okviru Avto-moto zveze Jugoslavije s središčem v Beogradu, v Sloveniji je bila organizacija v rokah Avto-moto zveze Slovenije. »Na jugoslovanskem reliju so sicer v glavnem sodelovali Slovenci, dosti je bilo tudi Srbov, Hrvatov pa že manj. Iz Bosne in Hercegovine so bili štirje tekmovalci, sem in tja se je pojavil kakšen Makedonec, drugih pa ni bilo. A kljub temu je bilo to dovolj, da se je na startu jugoslovanskih relijev zbralo več kot sto posadk,« se spominja sogovornik. Na vprašanje, kje je danes nekdanja jugoslovanska reli scena, pravi: »V vsakem primeru je slovenska scena v primerjavi s preostalimi v nekdanji skupni državi močno odskočila. Kar nekaj hitrih fantov je; tudi zunaj naših meja jim uspevajo odmevni rezultati.«

AKTUALNO

Nobenega dvoma ni, da živimo v nekakšnem brezhumornem svetu, v katerem nas bombardirajo s črnimi vestmi in črnogledostjo. Še najbolj žalostno pa je, da se nemalokrat najraje celo nasmihamo tuji nesreči. Vendar pa bi morali bolj ceniti žlahten humor, saj nas razbremenjuje vsakdanjega stresa in tegob.

Kmalu bodo minila štiri desetletja od smrti Franeta Milčinskega – Ježka, nedvomno največjega slovenskega humorista in satirika vseh časov. Le kdo ne pozna njegovih šal, dovtipov, humoresk … »Jaz nisem kulturnik, sem neke vrste komunalna usluga, sem dvorni norec Nj. Vel. Ljudstva. Ne vem, kako se je godilo drugim dvornim norcem, meni gre dobro,« je dejal nekoč. Precej pred Ježkom je češki književnik in scenarist Karel Čapek dejal, da je »humor najdemokratičnejša človeška navada«.

ŠPORTNI VETERANI: ANDREJA OJSTERŠEK URH

Andreja Ojsteršek Urh deluje že pol stoletja v slovenskem namiznem tenisu. Bila je igralka, pozneje trenerka. Zdaj je selektorica slovenske moške članske reprezentance. V svetovni namiznoteniški karavani je edina ženska v tej vlogi.

Srečava se v hotelski recepciji, ki ji ne ustreza najbolj. »Vseskozi potujem: s turnirja na turnir, iz hotela v hotel, potovalke sem, potovalke tja … Saj veste, kako je to, pri šestih desetletjih ...,« pravi sogovornica, ki si je le dan pred odhodom na počitnice, prvih po šestih letih, vseeno vzela čas za pogovor.

ŠPORTNI VETERANI: PETER VILFAN

Profesionalec venomer ostane profesionalec. Tudi če je športni upokojenec. In eden najboljših slovenskih košarkarjev, član Hrama slovenskih športnih junakov.

Najbrž ga ni treba posebej predstavljati. Peter Vilfan je za Jugoslavijo zbral 121 nastopov v obdobju od 1977 do 1983 in je po številu nastopov zanjo tretji izmed vseh Slovencev. Igral je na petih mednarodnih tekmovanjih, na svetovnem prvenstvu leta 1978 in na evropskem leta 1981. In vnovič je prišlo svetovno prvenstvo – leta 1982. Zbral je paleto kolajn: po eno zlato in bronasto na SP ter po eno srebrno in bronasto medaljo na EP. Ob tem je bil prvi kapetan slovenske košarkarske reprezentance v samostojni Sloveniji. Leta 2013 je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov, naslednje leto pa je prejel Bloudkovo nagrado za vrhunski mednarodni športni dosežek.