ŠPORTNI VETERANI: MARKO SLUGA

Že vrsto let se vsako sredo z osebnim avtomobilom odpelje iz Maribora v Ljubljano na atletski trening. In to pri 90 letih. Preostale dni večkratni atletski prvak in rekorder v kategorijah nad 80 in zdaj tudi nad 90 let trenira po svojem programu.

Pred dnevi se je vrnil z atletskega veteranskega prvenstva na Poljskem; tudi tokrat ni ostal brez medalj. Marko Sluga je v športu dejaven od mladih let, ki jih je preživel na Ptuju, kjer se je rodil. Treniral je rokomet, tenis in namizni tenis. Bil je kapetan jugoslovanske teniške reprezentance (1985–2005) ter deset let vodja in trener avstrijske ženske teniške ekipe (1996–2006), ki je leta 2002 osvojila naslov državnih prvakinj veteranskega tenisa v kategoriji 50+. Igral je tudi v moštveni zvezni ligi v avstrijskem klubu Grün-Weiss, s katerim so leta 2000 postali prvaki. Leta 2005 je postal evropski veteranski prvak v tenisu (Pörtschach). Bil je tudi član Tenis kluba Olimpija in podpredsednik Teniške zveze veteranov Slovenije (1990–2005).

Aktualno 

Deset let dela, tri milijone vbodov, petdeset odtenkov barv in več kot 11.700 ur šivanja so le nekateri izstopajoči podatki o megagobelinu, zgodbi o sodelovanju, vztrajnosti in skupni ustvarjalnosti v organizaciji Koroškega medgeneracijskega centra (KMC) z Raven na Koroškem.

Predsednica društva Urška Vezonik je na opravljeno delo ponosna. Dodaja, da vsak šiv v tem gobelinu nosi potrpežljivost članic in mentorice Katje Felle, njihovo znanje in srce. Nastajal je počasi, z občutkom in predanostjo – šiv za šivom, dan za dnem. Prav zato ima takšno vrednost. Še posebej jo navdihuje, da je ta projekt povezal generacije. Bogate izkušnje, spretnosti in tradicija so se prepletle z ustvarjalno energijo in svežim pogledom mlade akademske slikarke. Skupaj so dokazale, da lahko različne generacije ne le sodelujejo, ampak ustvarijo nekaj resnično izjemnega.

ŠPORTNI VETERANI: DUŠAN IN STANKA PREZELJ

Nekaj dni pred srečanjem sta se vrnila s potovanja, dan ali dva po srečanju pa sta odšla na veteransko prvenstvo na Hrvaško. Tako Stanka kot Dušan Prezelj sta športnika od jutra do jutra. On jih šteje 77, Stanka tri leta manj. Atletika jima je še vedno v veliko veselje.

Prezelj je v atletiki znano ime. Dušan je bil nekoč odličen skakalec, slovenski in jugoslovanski prvak, ki je redno nastopal za jugoslovansko atletsko reprezentanco. Nekaj časa je bil tudi slovenski rekorder v troskoku (15,11 metra) in skoku v višino (215 centimetrov), leta 1976 pa je bil izbran za slovenskega atleta leta. V atletiki, natančneje v skoku v višino, je enako navduševala Dušanova soproga Stanka, ki ima prav tako številne veteranske rekorde. Z rekordom v skoku v višino (232 centimetrov) se ponaša tudi sin Rožle, večkratni udeleženec velikih tekmovanj in finalist olimpijskih iger leta 2008 v Pekingu, ki je zdaj varuh pravic športnikov.

SPOZNAJTE JIH

V osemdesetih letih, kolikor jih je Niko R. Kolar do zdaj prehodil, je imel bogato in intenzivno življenjsko pot. Težko bi našli področje, na katerem ni deloval. Pred kratkim je izšla njegova obsežna knjiga, v kateri popisuje poglobljena doživetja in spoznanja iz lastnega življenja ter je hkrati poklon Koroški in njenim ljudem.

Niko R. Kolar iz Slovenj Gradca je zanimiv gospod. Rad se udeležuje različnih dogodkov in je, kot menijo številni, dejaven opazovalec in soudeleženec življenja na Koroškem. Zato ne preseneča podrobnost, ki je marsikdo ne pozna. V vsakem žepu ima Niko vedno nekaj listkov, na katere si zapisuje dogodke, srečanja tistega dne, misli, pomisleke … Njegova soproga Martina oziroma Kika, kot jo kličejo, ki ni nič manj dejavna, mi je v enem od pogovorov dejala, da ni žepa, v katerem mož ne bi »skrival« kakšnega listka z zapiski. »To moje obdobje, decembra 2025 sem dopolnil 80 let, tudi malo vpliva na to, da si pač ne morem vsega zapomniti. Že dolgo pa imam navado, da si zapišem kak dogodek, letnico … Če tega ne počneš, marsikaj lahko spregledaš. In v naših življenjih lahko marsikdaj, marsikaj in marsikoga spregledamo. Tudi na kaj pozabimo, če sem iskren. To pa ni dobro! In zato kak listek pride še kako prav,« pove publicist, galerist, založnik, urednik in še marsikaj.

ŠPORTNI VETERANI: STANE KOPRIVNIKAR

Letos mineva 90 let, odkar je bilo kegljanje na ledu prvič predstavljeno na olimpijskih igrah; to je bilo leta 1936 v Garmisch-Partenkirchnu. S tem športom, ki terja natančnost in zbranost, se je ukvarjalo tudi veliko Slovencev. Med njimi Stane Koprivnikar iz Mislinje, ki je bil član slovenske reprezentance na evropskem prvenstvu v Chemnitzu leta 1992.

Mislinja je imela v tem športu »kar močno ekipo«. »Začeli smo na našem, domačem Jaževem bajerju, kjer je bila ledenica, tu je bil shranjen led za različne potrebe. Redno smo se dobivali in metali čoke oziroma keglje po ledu. Zgodilo se je, da so nekateri  kegljati začeli takoj po koncu petkovega delovnika, v ponedeljek pa z bajerja odšli neposredno v službo. Brez premora. Bila so prijetna druženja,« se spominja 75-letni Stane Koprivnikar, ki je dolgo vodil sekcijo za kegljanje na ledu pri domačem Športnem društvu Partizan.

ŠPORTNI VETERANI : OTO GIACOMELLI

Srečala sva se kak dan pred njegovim rojstnim dnem; 84 jih je januarja dopolnil Oto Giacomelli, nekdanji smučarski skakalec, reprezentant, trener, strokovni komentator, poklicni novinar in (so)ustanovitelj Smučarskega skakalnega kluba Ilirija.

V prvi vrsti pa je izredno družaben in še vedno aktiven gospod. »Družba, pogovor in še kaj podobnega, samo da se ne prepustimo lenobi,« pove Oto Giacomelli, ki živi v Ljubljani. »Kot poklicni novinar sem bil že tako ali tako nenehno med ljudmi. Navajen sem bil, da sem živel brez urnika, in nekako tako je še zdaj, vendar s precej omejitvami, ki jih leta pač prinesejo s seboj. No, in tako imam zdaj svojo novinarsko družbo pa prijateljsko, v kateri se družimo znanci, prijatelji, športno, ki je neke vrste posledica mojega dolgoletnega športnega udejstvovanja v različnih klubih in športnih organizacijah,« pravi sogovornik, ki je že dobri dve desetletji upokojen.

ŠPORTNI VETERANI: ANDREJ RAZDRIH

Na pogovor se je Andrej Razdrih pripeljal s kolesom. Resda je bil lep, sončen zgodnjedecembrski dan, a kot je dejal, bi prikolesaril tudi, če bi prekle padale. S kolesom se vozi vse leto, tudi sneg za 73-letnika ni nikakršna ovira. Ne glede na umetna kolka in težave s križem.

Bil je med pobudniki ljubljanskega maratona. »Bil sem noro, res noro privržen vztrajnostnemu teku. A se je pripetila poškodba. A vrniva se na začetek. Svoje življenje sem v veliki meri posvetil teku in želel sem stalno napredovati. To je bilo za štiridesetletnika morda malo infantilno... Takrat sem ugotovil, da v Sloveniji ni pravega maratona, razen v Radencih. Obiskoval sem maratone v tujini in opazoval zanos, vzhičenost ljudi, ki tečejo, in tudi tistih, ki jih spremljajo. Bolelo me je, da v Sloveniji ne moremo imeti mestnega maratona.

ŠPORTNI VETRANI: VILI AMERŠE 

Vestni športni statistiki trdijo, da Vili Ameršek poleg Braneta Oblaka in Danila Popivode spada med sveto trojico legend nogometašev Olimpije. Danes 77-letni Vili pravi, da mu nič ne manjka, veliko dela okoli hiše, igra tenis, teče pa ne, ker se je, kot pravi, natekel za nekaj življenj vnaprej.

Srečala sva se v lokalu sredi Ljubljane. Vanj zahaja redno na kavo in druženje s prijatelji. »Veste, če si imel prijatelje prej, jih boš imel tudi zdaj. Jaz sem se vseskozi rad družil,« pravi Vili Ameršek, ki predstavlja prispodobo za nogomet, Olimpijo, pošteno, ustvarjalno, učinkovito igro, srčnost in nepopustljivost. Kleni Zasavec iz Trbovelj se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja v zeleno-belem dresu zasidral v srca ljubiteljev nogometa po vsej Jugoslaviji.

ŠPORTNI VETERANI: MARTIN HUDALES

Martin Hudales je iz Velenja, s strelstvom se ukvarja že dobri dve desetletji, kljub približevanju sedmim križem pa mu roke in vid ter zbranost, nujne zahteve, potrebne pri strelskem športu, ne delajo težav.

Pred kratkim se je udeležil strelskega tekmovanja na državni ravni. »V kategoriji streljanja z malokalibrsko puško sem si pristreljal drugo mesto,« ponosno pove 68-letni Martin Hudales. Dobri dve desetletji se že aktivno ukvarja s strelskim športom. »Ampak streljanje? Vsak dan nas obveščajo o streljanju po vsem svetu … Kako gre vse to skupaj?« vprašam sogovornika na sodobno urejenem strelišču Strelskega društva Dolič (pri Mislinji). Sem se vozi na treninge – največkrat dvakrat na teden – iz približno 15 kilometrov oddaljenega Velenja.