ŠPORTNI VETERANI: DUŠAN PUH

Kaj mu bodo prijatelji podarili za letošnji 75. rojstni dan, je še skrivnost. Se pa Dušan Puh, nekdanji olimpijec in nedvomno eden od najbolj izkušenih in vsestranskih slovenskih jadralcev, rad spominja darila, ki ga je dobil od prijateljev pred petimi leti.

Dolgoletni jadralski »kameradi« so mu namreč uredili udeležbo na enajstdnevni regati, čez Atlantik, med kanarskim otokom Lanzarote in Grenado v Karibih. »Bilo je zanimivo, prijetno, z nekaj težavami, a nikomur se ni nič zgodilo, skratka, bilo je super,« se spominja Dušan Puh, eden od naših najbolj izkušenih jadralcev. Je zmagovalec številnih regat na jadrnicah vseh tipov in velikosti, med drugim večkratni absolutni zmagovalec najštevilčnejše regate na svetu Barcolana v vlogi krmarja ali taktika.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Avtobusi so v življenju Franca Lenharta igrali pomembno vlogo. Tako v Mariboru, kjer je bil, kot sam pravi, eden tistih zaposlenih, ki so najhitreje napredovali v celotnem kolektivu Tovarne avtomobilov Maribor, kot tudi v Iranu. Venomer je bil poln energije, pričakovanj in željan uspeha.

Njegova zgodba bi bila morda primerna za kak hollywoodski film. »Oče me je, ker me ni nikoli dobro spoznal, na silo poslal učit se za avtomehanika. Nisem bil navdušen nad tem, še manj nad razmerami doma. Imel sem občutek, da sicer sem član družine, a sedel sem na klopi za rezerve. Že med šolanjem za avtomehanika sem se poročil, star komaj 18 let. To ni bila poroka iz ljubezni, ampak iz želje, da pobegnem na svoje iz družine, v kateri se nisem dobro počutil. Brez zavedanja, da sem poročen, sem se odpravil na poldrugo leto služenja vojaškega roka, kar je bilo dovolj, da še tisto malo iskre med zakoncema ugasne. Tej zvezi ni bilo usojeno trajanje, sledila je ločitev,« brez ovinkarjenja pove 74-letni Franc Lenhart in doda, da si je pozneje ustvaril srečno družinsko življenje.

Športni veterani: Drago Mlinarec – Đuro

Jesenice so hokejsko mesto. Nekoč so bile tudi »mesto rdečega prahu«, a to že dolgo ne več, saj je železarna zdaj bolj čista. Drago Mlinarec, bolj znan pod vzdevkom Đuro, je bil hokejist, ki je na hokejske Jesenice, v Podmežaklo, pomagal »pridrsati« številne zvezdice državnih prvakov. Danes je aktiven upokojenec in športni veteran.

Letos mineva trideset let od njegove zadnje uradne hokejske tekme. »Seveda sem še drsal, bil sem vpet v šport, vendar še zdaleč ne aktivno. Prišel je čas, ko resnično nisem počel nič. Kaki dve leti je trajalo to brezdelje. Potem mi je zdravnik dejal, naj se brcnem v zadnjo plat, saj bom sicer končal nekje, kamor še zdaleč nisem spadal,« se spominja Mlinarec, prvi kapetan slovenske izbrane vrste po osamosvojitvi, tudi ob zgodovinskem šampionskem naslovu Jesenic v prvem slovenskem prvenstvu spomladi 1992.

ŠPORTNI VETERANI: MARKO SLUGA

Že vrsto let se vsako sredo z osebnim avtomobilom odpelje iz Maribora v Ljubljano na atletski trening. In to pri 90 letih. Preostale dni večkratni atletski prvak in rekorder v kategorijah nad 80 in zdaj tudi nad 90 let trenira po svojem programu.

Pred dnevi se je vrnil z atletskega veteranskega prvenstva na Poljskem; tudi tokrat ni ostal brez medalj. Marko Sluga je v športu dejaven od mladih let, ki jih je preživel na Ptuju, kjer se je rodil. Treniral je rokomet, tenis in namizni tenis. Bil je kapetan jugoslovanske teniške reprezentance (1985–2005) ter deset let vodja in trener avstrijske ženske teniške ekipe (1996–2006), ki je leta 2002 osvojila naslov državnih prvakinj veteranskega tenisa v kategoriji 50+. Igral je tudi v moštveni zvezni ligi v avstrijskem klubu Grün-Weiss, s katerim so leta 2000 postali prvaki. Leta 2005 je postal evropski veteranski prvak v tenisu (Pörtschach). Bil je tudi član Tenis kluba Olimpija in podpredsednik Teniške zveze veteranov Slovenije (1990–2005).

Aktualno 

Deset let dela, tri milijone vbodov, petdeset odtenkov barv in več kot 11.700 ur šivanja so le nekateri izstopajoči podatki o megagobelinu, zgodbi o sodelovanju, vztrajnosti in skupni ustvarjalnosti v organizaciji Koroškega medgeneracijskega centra (KMC) z Raven na Koroškem.

Predsednica društva Urška Vezonik je na opravljeno delo ponosna. Dodaja, da vsak šiv v tem gobelinu nosi potrpežljivost članic in mentorice Katje Felle, njihovo znanje in srce. Nastajal je počasi, z občutkom in predanostjo – šiv za šivom, dan za dnem. Prav zato ima takšno vrednost. Še posebej jo navdihuje, da je ta projekt povezal generacije. Bogate izkušnje, spretnosti in tradicija so se prepletle z ustvarjalno energijo in svežim pogledom mlade akademske slikarke. Skupaj so dokazale, da lahko različne generacije ne le sodelujejo, ampak ustvarijo nekaj resnično izjemnega.

ŠPORTNI VETERANI: DUŠAN IN STANKA PREZELJ

Nekaj dni pred srečanjem sta se vrnila s potovanja, dan ali dva po srečanju pa sta odšla na veteransko prvenstvo na Hrvaško. Tako Stanka kot Dušan Prezelj sta športnika od jutra do jutra. On jih šteje 77, Stanka tri leta manj. Atletika jima je še vedno v veliko veselje.

Prezelj je v atletiki znano ime. Dušan je bil nekoč odličen skakalec, slovenski in jugoslovanski prvak, ki je redno nastopal za jugoslovansko atletsko reprezentanco. Nekaj časa je bil tudi slovenski rekorder v troskoku (15,11 metra) in skoku v višino (215 centimetrov), leta 1976 pa je bil izbran za slovenskega atleta leta. V atletiki, natančneje v skoku v višino, je enako navduševala Dušanova soproga Stanka, ki ima prav tako številne veteranske rekorde. Z rekordom v skoku v višino (232 centimetrov) se ponaša tudi sin Rožle, večkratni udeleženec velikih tekmovanj in finalist olimpijskih iger leta 2008 v Pekingu, ki je zdaj varuh pravic športnikov.

SPOZNAJTE JIH

V osemdesetih letih, kolikor jih je Niko R. Kolar do zdaj prehodil, je imel bogato in intenzivno življenjsko pot. Težko bi našli področje, na katerem ni deloval. Pred kratkim je izšla njegova obsežna knjiga, v kateri popisuje poglobljena doživetja in spoznanja iz lastnega življenja ter je hkrati poklon Koroški in njenim ljudem.

Niko R. Kolar iz Slovenj Gradca je zanimiv gospod. Rad se udeležuje različnih dogodkov in je, kot menijo številni, dejaven opazovalec in soudeleženec življenja na Koroškem. Zato ne preseneča podrobnost, ki je marsikdo ne pozna. V vsakem žepu ima Niko vedno nekaj listkov, na katere si zapisuje dogodke, srečanja tistega dne, misli, pomisleke … Njegova soproga Martina oziroma Kika, kot jo kličejo, ki ni nič manj dejavna, mi je v enem od pogovorov dejala, da ni žepa, v katerem mož ne bi »skrival« kakšnega listka z zapiski. »To moje obdobje, decembra 2025 sem dopolnil 80 let, tudi malo vpliva na to, da si pač ne morem vsega zapomniti. Že dolgo pa imam navado, da si zapišem kak dogodek, letnico … Če tega ne počneš, marsikaj lahko spregledaš. In v naših življenjih lahko marsikdaj, marsikaj in marsikoga spregledamo. Tudi na kaj pozabimo, če sem iskren. To pa ni dobro! In zato kak listek pride še kako prav,« pove publicist, galerist, založnik, urednik in še marsikaj.

ŠPORTNI VETERANI: STANE KOPRIVNIKAR

Letos mineva 90 let, odkar je bilo kegljanje na ledu prvič predstavljeno na olimpijskih igrah; to je bilo leta 1936 v Garmisch-Partenkirchnu. S tem športom, ki terja natančnost in zbranost, se je ukvarjalo tudi veliko Slovencev. Med njimi Stane Koprivnikar iz Mislinje, ki je bil član slovenske reprezentance na evropskem prvenstvu v Chemnitzu leta 1992.

Mislinja je imela v tem športu »kar močno ekipo«. »Začeli smo na našem, domačem Jaževem bajerju, kjer je bila ledenica, tu je bil shranjen led za različne potrebe. Redno smo se dobivali in metali čoke oziroma keglje po ledu. Zgodilo se je, da so nekateri  kegljati začeli takoj po koncu petkovega delovnika, v ponedeljek pa z bajerja odšli neposredno v službo. Brez premora. Bila so prijetna druženja,« se spominja 75-letni Stane Koprivnikar, ki je dolgo vodil sekcijo za kegljanje na ledu pri domačem Športnem društvu Partizan.

ŠPORTNI VETERANI : OTO GIACOMELLI

Srečala sva se kak dan pred njegovim rojstnim dnem; 84 jih je januarja dopolnil Oto Giacomelli, nekdanji smučarski skakalec, reprezentant, trener, strokovni komentator, poklicni novinar in (so)ustanovitelj Smučarskega skakalnega kluba Ilirija.

V prvi vrsti pa je izredno družaben in še vedno aktiven gospod. »Družba, pogovor in še kaj podobnega, samo da se ne prepustimo lenobi,« pove Oto Giacomelli, ki živi v Ljubljani. »Kot poklicni novinar sem bil že tako ali tako nenehno med ljudmi. Navajen sem bil, da sem živel brez urnika, in nekako tako je še zdaj, vendar s precej omejitvami, ki jih leta pač prinesejo s seboj. No, in tako imam zdaj svojo novinarsko družbo pa prijateljsko, v kateri se družimo znanci, prijatelji, športno, ki je neke vrste posledica mojega dolgoletnega športnega udejstvovanja v različnih klubih in športnih organizacijah,« pravi sogovornik, ki je že dobri dve desetletji upokojen.