Medletna rast števila delovno aktivnih se nadaljuje. V začetku letošnjega leta je bila 1,4-odstotna in višja kot v zadnjih mesecih prejšnjega leta, ugotavljajo v državnem uradu za makroekonomske analize in razvoj. Na trgu delovne sile pa se pri nas vse bolj pojavljajo upokojenci, saj delo starejših spodbuja tudi država. Prav tako posamezna podjetja ugotavljajo, da so upokojenci »zanesljiv in izkušen kader« za določena dela.

Upokojenci s ponovno aktivacijo na trgu dela ter dodatnega zaslužka na ta način ohranjajo tudi družbeno in individualno udejstvovanje ter delovanje. »Upokojena oseba lahko dela tudi potem, ko je že uveljavila pravico do pokojnine, pri čemer določene vrste dela ne vplivajo na samo uživanje pokojnine niti se zanje ne zahteva vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Take vrste dela so delo: v okviru drugega pravnega razmerja, pogodbe civilnega prava (na primer avtorska pogodba), začasnega in občasnega dela, osebnega...

Aktualno

Naselje Legrad na Hrvaškem, ki je v središču občine Legrad v Koprivniško-križevski županiji, številnim pa je znano tudi kot kraj, kjer je konec Dravske kolesarske poti, je bilo še pred kratkim obrobno mesto, iz katerega so se vsi izseljevali. Zdaj se je vse obrnilo na bolje.

Mala občina v hrvaški Podravini je razmeroma odmaknjena, in če bi naredili hitro anketo, bi skoraj zagotovo le skromna tretjina prebivalstva znala natančno umestiti kraj na zemljevid Hrvaške. Legrad, ki je iz tržnega mesta v 15. stoletju do 17. stoletja zrasel v pomembno trgovsko središče za živino, je nekoč privabljal trgovce iz Italije in Benetk, od ločitve od avstro-ogrskega cesarstva pred stoletjem pa doživlja konstanten upad. Zaradi slabih prometnih povezav število prebivalcev postopoma upada. Z zelenimi polji in gozdom obdano mesto leži nedaleč od madžarske meje in ima okoli 2300 prebivalcev, za polovico manj kot jih je imel pred 70 leti. Vendar je to neka druga zgodba. Osrednja zgodba je dejstvo, da je ta mala občina, ki sicer sodeluje v skupnem hrvaškem bruto družbenem proizvodu z le 0,6-odstotnim deležem, ena tistih, ki se je konkretno lotila iskanja in uresničevanja načrtov za demografsko obnovo in skrbi za starejše.

Športni veterani

Zaposlen je bil v Železarni Ravne, ob tem pa je bil športnik od glave do pet, in to uspešen. Še zdaj pri svojih 75 letih Ivan Urbancl, ki ga v krajih pod obronki Pohorja in Uršlje gore večinoma poznajo pod imenom Điks, redno sede na kolo, pozimi pa teče na smučeh. »No, bolj hodim na smučeh, ampak vseeno …,« pove z nasmehom na obrazu v Mislinji živeči sogovornik.

Njegova športna pot se je začela že zdavnaj. V šestdesetih letih prejšnjega tisočletja je bil med pobudniki ustanovitve kolesarske sekcije, vozil je na prvenstveni kolesarski dirki od Mislinje mimo Slovenj Gradca do Črne na Koroškem in nazaj (Slovenj Gradec je bil s svojim kolesarskim klubom Mislinja, imenovanem po reki, ki teče skozi mesto, tako ali tako zibelka kolesarstva v Sloveniji). Tekmoval je tudi na prvi jugoslovanski kolesarski dirki »v hrib,« neke vrste predhodnici gorskega kolesarstva in bil, hm, predzadnji.

Aktualno 

Znanstveniki že leta iščejo možne ukrepe za upočasnitev staranja. Med drugim so ugotovili, da imajo netopirji protein, ki bi utegnil zavreti te procese.

Večina ljudi netopirjev (v Sloveniji jih živi 30 vrst in so največji red sesalcev na slovenskem ozemlju) sploh še ni videla, zato s(m)o posledično do njih bolj zadržani. Nekateri so prepričani, da je v t. i. zahodnem svetu vzrok povezovanja netopirjev in vampirjev le domišljija. Na vzhodu pa je povsem drugače, saj jih mnogo bolj cenijo. Na primer na Kitajskem je beseda za netopirja in dobro srečo enaka. Obstaja celo tradicionalni talisman, kjer pet netopirjev z razširjenimi perutmi objema drevo življenja in predstavljajo zdravje, premožnost,...

Športni veterani: Silva Razlag

»Ne, nisem nekdo, ki bi nenehno na glas tarnal, da nikoli nima časa, da mu ga zmanjkuje. Ne! Vsi imamo čas, le vzeti si ga moramo,« mi je na začetku pogovora dejala Ptujčanka Silva Razlag, nekdanja reprezentantka v kegljanju in šahu, trenerka, humanitarna in športna delavka in še bi se kaj našlo.

Kot prva ženska je postala častna članica Šahovske zveze Slovenije. Do zdaj so to visoko priznanje prejeli Milan Knežević, Boris Kutin in Bruno Parma. Priznanje je prejela za dolgoletno delo in izjemne dosežke na področju šaha na nacionalni oziroma mednarodni ravni. Kot so v zvezi zapisali v obrazložitvi ob podelitvi priznanja, je »Razlagova v bogati šahovski karieri dosegla mnoge uspehe, med drugimi tretje mesto na drugem ženskem prvenstvu takratne republike Slovenije v dopisnem šahu leta 1979. V simultankah se je pomerila tudi z velikani, kot sta bila svetovni prvak Anatolij Karpov in jugoslovanski velemojster Svetozar Gligorić.« »Šah je aktivnost za vse generacije,« pravi 76-letna sogovornica. Dodaja, da bistri um, spomin, aktivira možgane in skrbi za možgansko kondicijo. »Šah ne pozna starostnih meja, omejitev.«

ŠPORTNI VETERANI

Poznava se že dolgo. In po spletu srečnih okoliščin sem bil poleg enega njegovih največjih uspehov in tudi slovenskega avtomobilističnega športa nasploh, in sicer ko je Matjaž Tomlje pred tremi desetletji osvojil bronasto kolajno na legendarni vzdržljivostni dirki 24 ur Le Mansa.

Matjaž Tomlje, ki prihaja iz Dolenjskih Toplic, je bil aktiven voznik dobrih deset let. Poleg vsega, kar je povezanega z motošportom (med drugim je vozil tudi na gorskih dirkah in testiral celo formulo 1 ter dvakrat organiziral salon najhitrejših avtomobilov sveta v Ljubljani), se lahko pohvali tudi s tem, da je pri nas in na Hrvaškem razširil blagovno znamko Walter Wolf, pri čemer je v 35 letih s promocijo kolonjske vode in penine naredil rekordne tri milijarde evrov prometa.

Športni veterani: Miran Vodovnik

Eden naših najboljših atletov – in še vedno rekorder v suvanju krogle – je že dobrih deset let v športni penziji. Vendar še vedno miga v svojem fitnes centru, trenira mlade, poleg vsega pa poje.

Miran Vodovnik je dvakrat nastopil na olimpijskih igrah, vmes dosegal vrhunske rezultate na domačih in mednarodnih suvališčih krogle, nato pa so prišle – poškodbe. In moral je reči zbogom kraljici športov. Vendar z njo ni prekinil stikov. Odprl je fitnes center, mu nadel ime Jeti, po vzdevku, ki mu ga je še v mladinski sekciji zaradi postave in kilaže (140-150-160 kg) nadel njegov trener Brežičan Vlado Kevo. Miran hudomušno doda, da imajo tako pač zdaj svojega jetija tudi v Oplotnici in ga res nima smisla iskati na Himalaji.

ŠPORTNI VETERANI: VLADO BOJOVIĆ

Pred srečanjem z nekdanjim rokometašem Vladom Bojovićem sem si predstavljal malce bolj zadržanega možakarja, in to ne glede na to, da je športnik. Pa sem naletel na pozitivnega človeka, s kakršnim že dolgo nisem pil kave.

Od kod ta pozitiva, vprašam nekdanjega jugoslovanskega rokometnega reprezentanta, dolgoletnega rokometaša Celja in tudi ljubljanskega Slovana. »Za vse je kriv šport. Ta te socializira, nauči higiene odnosov, nauči te izgubljati in zmagovati, predvsem pa, kako prenesti poraze, in navsezadnje, da je treba pozitivno gledati na svet, na jutri, na okolico,« pove sogovornik. Rokomet je začel igrati v Celju. Trinajst sezon je igral za Rokometni klub Celje, vmes (1980–1981) je igral za Kolinsko Slovan in bil z njo leta 1980 državni prvak Jugoslavije,...

Aktualno

Evropski statistiki so izračunali, da je nekaj več kot petina populacije starejša od 65 let. Za povrh so dali oceno, da se bo število starejših od 80 let do konca tega desetletja z zdajšnjih skoraj šestih odstotkov povečal na 14,6 odstotka.

Slovenija je del demografske zgodbe. Glede na nedavne analize Svetovne banke, ki je v določenih segmentih in po mnenju številnih ena bolj merodajnih za analize te vrste, spada Slovenija med 20 demografsko najbolj ogroženih držav v evropski družini. Vsak peti prebivalec je starejši od 65 let, trend pa se pomika k še starejši dobi. Zanimivo je, v dobrem smislu, da je Svetovna banka v svoji študiji, ki jo je Beatriz Rose povzela v italijanskem časniku Espresso, pohvalila ukrepe slovenskih oblasti za »omilitev« posledic demografske krize.

Spoznajte jih 

»Pravzaprav se je vse skupaj začelo z angelom,« začne svojo pripoved goslar Pavel Skaza. Iz Spodnjega Doliča (pri Vitanju) je doma. »Taka rumena hiša z rumeno garažo in spredaj rogovilo …« je dejal, ko sva se dogovarjala za srečanje tam v objemu gozdov in v dolini, ki jo sonce obišče ali pa tudi ne.

Pavel Skaza je eden redkih slovenskih goslarjev. V njegovi delavnici, prepolni violin, je glasbo čutiti. Čutiti je zvok lesa, o katerem mojster Skaza govori kot o najljubši ljubimki. »Les je treba poznati, ga prepoznati in spoznati. Ga čutiti ... Navsezadnje smreka daje violini ton,« pove. A glej ga zlomka, sam violine ne igra. In tu se vrnemo k angelu. »Živo se mi je sanjalo, da naj se grem, ko se bom zbudil, učit violino. In ko sem se v sanjah napol zbudil, da bom odšel v glasbeno šolo, se je pojavil angel varuh in mi rekel, naj grem rajši delat, ker bom prej končal.« In je šel.