Zdravje

Podatki kažejo, da samo tretjina ljudi, ki je preživela možgansko kap, lahko živi povsem samostojno. Drugi imajo bolj ali manj hude in dolgotrajne posledice, bolečine, težave pri gibanju, nehotene gibe ter ohromelost udov ali strani telesa, kar seveda močno vpliva na kakovost življenja.

Poškodbe možganov povzročijo nevrofiziološke spremembe, ki so značilne za spastično ohromelost. To so izguba moči, ko bolnik ne more premikati roke ali noge, zvečan tonus, ki povzroči zakrčenje uda v nenaravnem položaju, ojačani refleksi, zaradi katerih prihaja do nehotenih gibov ob dotiku, ter izguba mišične mase in s tem oslabitev mišice (atrofija). Če povemo zelo preprosto, te spremembe nastanejo zaradi prekinitve povezave med tremi živčnimi celicami oziroma motoričnimi nevroni, ki v možganih nadzorujejo gibanje. Prekinjeno »potovanje« električnega signala med nevroni, kar nam sicer omogoča motorične predstave, bolnik občuti kot nezmožnost ali okrnjeno zmožnost izvajanja hotenih gibov. Stanje se pogosto kaže kot nepopravljivo, saj nobena rehabilitacija ni učinkovita.

Zdravje

Ali ste že slišali za izraz skotopični sindrom? Morda še ne, čeprav ta nadloga tare nekaj nad deset odstotkov otrok in odraslih. Lahko se namreč pojavi pri ljudeh vseh starosti in spolov, prepoznamo pa ga po preobčutljivosti za svetlobo.

Eden od najtipičnejših znakov je najpogosteje občutek nelagodja ali bolečine v očeh, ko si izpostavljen svetlobi, pove Ljubica Kosmač, ki se, odkar je v pokoju, ukvarja s skotopičnim sindromom. Odkrili so ji ga šele pri 58 letih, ko so ji fluorescentne luči in uporaba belega papirja začeli delati večje preglavice. Takrat je vsa besedila zelo težko brala. »Če bi prej vedela, kaj mi je, bi veliko laže delala in živela,« doda. 

Prehrana

Od mesa gotovo največ pojemo piščanca, ker je meso mehko in sočno, odlično se obnese z različnimi začimbami in je hitro pripravljen. V trgovinah so na voljo že pripravljeni zavitki kosov mesa, sem in tja tudi manjši celi piščanci. To so posebej hitro rejeni zelo mladi piščanci, katerih meso je mehko in je pečeno v zelo kratkem času.

Če pa imate kdaj možnost, izberite večjega domačega piščanca. Lahko ga uporabite celega za peko v pečici ali ga razkosate in nato porabljate po delih. Ne le da gre pri tem za nekoliko bolj čvrsto meso, prednost domačega piščanca je v okusu, ki je mnogo pristnejši.

V vsem, kar raste v naravi, pravzaprav najdemo nekaj zdravilnega, blažilnega ali krepilnega za zdravje in dobro počutje. Vendar je z »lekarno iz narave« treba ravnati previdno, pravilno in spoštljivo, pravi dr. Drago Smiljanić, dr. kiropraktike, bioenergetik in radiestezist ter terapevt alternativnih vej naravne medicine.

Zdraviteljski lok Draga Smiljanića seže od uradne medicine, ki jo je študiral na Reki, prek kiropraktike, bioenergije in tradicionalnih medicinskih sistemov, ki jih je proučeval v Indiji, Šrilanki in na Kitajskem, pa vse do naravnega zdravljenja. V zadnjem času, ko se je preselil v Sežano (dela pa tudi na Štajerskem), se posveča   receptom iz »naravne lekarne«, od koder tudi farmacija črpa mnoge zdravilne snovi. »Veliko si lahko pomagamo sami  – neposredno iz narave.

Prehrana

V kuhinji uporabljamo sok agrumov, najpogosteje limon, in tudi lupino, če je neškropljena. Čeprav je lupina dokaj trda, pa je sadež zaradi sočnosti hiter plen mikroorganizmov, zato pri višjih temperaturah kmalu začnejo plesneti.

Pogosto jih zaščitijo z zaščitnimi škropivi, da zdržijo dolgotrajno pot do kupca, a zaradi teh sredstev je lupina neužitna. Šele z res temeljitim drgnjenjem z detergentom in vročo vodo nam uspe odstraniti škropiva. Vsekakor vam svetujem, da uporabljate naravno pridelane limone. Hranite jih na hladnem, da bodo zdržale dlje. Navadno si takšne kupim na zalogo in jih hranim pri nič stopinjah. Dragocene sadeže porabim v celoti – tako lupino kot sok.

Zdravje

Čeprav je paliativna oskrba od nekdaj del medicinske obravnave, o njej pogosteje govorimo zadnja leta. Večina je prepričana, da je namenjena samo umirajočim v zadnjih dneh življenja, a to še zdaleč ne drži. Začela naj bi se že po postavljeni diagnozi neozdravljive bolezni, zato lahko traja tudi leta. Namenjena je tako bolnikom kot tudi njihovim bližnjim.  

Paliativna oskrba je vsaka oskrba bolnika z napredovalo kronično neozdravljivo boleznijo in ni namenjena samo bolnikom z rakom, čeprav se je najprej razvila v onkologiji, pojasnjuje Jana Pahole, dr. med., specialistka internistične onkologije. »Rakava bolezen ima relativno predvidljiv potek, sploh ko postane razsejana. Vendar je paliativna oskrba namenjena tudi bolnikom, ki imajo druge kronične bolezni, na primer srčno popuščanje, kronično obstruktivno pljučno bolezen (KOPB), kronično ledvično odpoved, demenco in podobno.«