Kultura

Steklarski kompleks Stölzle Glas Center v avstrijskem mestecu Barnbach je svojevrstna kombinacija steklarne, muzeja, delavnice in trgovine, pred letom dni pa so ga dopolnili še z manjšim hotelom. V okviru Štajerskega steklarskega društva pomaga pri postavitvi vsakoletne razstave na temo stekla, ki prikazuje zgodovino in sedanjost umetnosti steklarstva, tudi slovenska stekloslikarka Zvonka Požun, ki se v prodajalni in muzeju predstavlja z nekaj svojimi izdelki.

Za steklarno in muzej sem izvedel po naključju. Barnbach, sicer nevpadljiv kraj, je namreč pritegnil mojo pozornost zaradi neobičajne cerkve, posvečene sveti Barbari. Zgrajena je bila po drugi svetovni vojni, današnjo podobo pa je skupaj z okolico in župniščem dobila mnogo kasneje. Konec osemdesetih let preteklega stoletja se je namreč na pobudo takratnega župnika Friedricha Zecka lotil obnove sloviti avstrijski arhitekt Friedensreich Hundertwasser. Zato je cerkev že od daleč prepoznavna po njegovih značilnih elementih.

»Če se slabo počutiš, skuhaj si rožmarin v vodi in se z njo umij, pogosto ga vonjaj in ohranil te bo mladostnega in čilega ...« piše v zeliščarskem priročniku iz 15. stoletja. Rožmarin slovi kot čudovito krepčilo, zlasti za srce, možgane in živce. Še pesem pravi, rožmarin je za spomin, saj ta rastlina briše prah s spomina.

Njegova domovina je Sredozemlje, od koder izvira tudi ime Rosmarinus (rosa morja). Naši daljni predniki so verjeli, da rožmarin prinaša srečo in veselje, zato so ga vpletali v kraljeve krone in poročne šopke za neveste. V antični Grčiji so rožmarin povezovali z ljubeznijo, saj so verjeli, da rožmarinov vonj osvobaja duha in tako lahko ljubezen neovirano prepoji telo. Na Portugalskem in v Italiji je rožmarin simbol zvestobe, zato so imeli navado, da so ga položili v ženinove in nevestine copate, da sta si bila večno vdana. Znano je, da rožmarin ponovno oživi ljubezenski žar zrelih gospa in slabotnih gospodov, zato si med drugim zasluži častno mesto v kuhinji pri kuhanju zelenjavnih juh, obar, omak, pečenk …

Stanovanje 

Igrače za sestavljanje so med najbolj priljubljenimi igračami, saj omogočajo samostojno in skupinsko igro, predvsem pa puščajo domišljiji prosto pot. Ta, ki jo predstavljamo, pa je sploh nekaj posebnega, saj je bila zasnovana že pred 45 leti.

Slovenski oblikovalec Niko Kralj (najbolj poznan po zdaj že kultnem stolu Rex) je leta 1976 vložil na Zvezni zavod za patente v Beogradu priglasitev patenta za sistem Constructe. V vlogi je zapisal, da gre za sistem lesenih igrač, ki ustreza vsem kriterijem dobre igrače, saj sestavni deli in prav tako tudi   igrača kot celota nimajo nikakršnih ostrih robov. Do izvedbe ni nikoli prišlo, je pa oblikovalec bogat opus svojih del zapustil Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), kjer so z odobritvijo oblikovalčeve hčerke in v sklopu socialnega...

Andraž nad Polzelo

Krajani Andraža nad Polzelo ohranjajo bogato kulturno in biotsko dediščino. Že pred drugo svetovno vojno in po njej se je kraj, znan po pridelovanju sadja, ponašal tudi s kulturno dejavnostjo, imeli so tamburaški orkester, igralsko skupino, pevske zbore, in medsebojno povezanostjo.

Kraj se od petdesetih let preteklega stoletja imenuje le Andraž, a se njegovi prebivalci v skladu z župnijsko tradicijo še vedno predstavljajo kot Šentandražani. V polpreteklem času je delovala Krajevna skupnost Andraž, ki je povezovala naselji Andraž in Dobrič ter nekaj zaselkov. Območje Andraža, za katerega je značilna razpršena poselitev, se na 25 kvadratnih kilometrih razprostira po gričevnatem svetu, ki ga omejujejo Gora Oljka na zahodu, Veliki vrh na severozahodu, Šoštanj in Velenje na severu, hrib Sevčnik na vzhodni ter Polzela in Založe na južni strani. Sredi tega sveta je od vseh strani vidna taborska cerkev svetega Andreja, ki je v srednjem veku varovala kmete pred turškimi vpadi. Stoletja kasneje so andraški gozdovi dajali zatočišče domoljubnim upornikom proti nacističnim okupatorjem, zato so kraj imenovali »partizanski Andraž«. Imena na spomenikih padlim v prvi in drugi svetovni vojni pričajo o tem, da sta obe vojni terjali velik človeški davek.

Kultura 

Folklorna skupina Šenčur nima še zelo dolgega staža, deluje namreč od leta 2009, ima pa bogat program, ki ga sestavlja kar 13 koreografij. Odločili so se za ohranjanje starejših gorenjskih plesov in običajev iz obdobja okoli leta 1800. V Šenčurju je namreč postavljen spomenik cesarici Mariji Tereziji in krompirju, zato so želeli dati poudarek tistemu času.

Moja sogovornika sta bila Aleksander Sašo Zupan, strokovni vodja, in Irena Kajzer, predsednica Folklornega društva Šenčur. Onadva in še en plesalec sta pred tem že plesala, nihče drug iz skupine pa ni imel tovrstnih izkušenj, le veliko željo po plesu. Tako so se v poznih letih, večinoma po upokojitvi, prvič srečali s plesnimi koraki in gibi.

Vandramo po Sloveniji

Slovenski državni grb označujejo na vrhu tri zvezde, povzete z grba celjskih knezov; zvezde iz srednjega veka utemeljujejo našo državnost. Ali vas mika, da bi videli, kje so te zgodovinske, nevsemirske zvezde začele sijati nad Slovenijo? Popeljite se pod dobroveljsko planoto na zahodu Savinjske doline k na novo utrjenim razvalinam gradu Žovnek, ki zdaj niso le zgodovinski spomenik, ampak tudi turistična oziroma izletniška zanimivost.

Z avtoceste v Savinjski dolini je treba zaviti na odcep za Mozirje proti Braslovčam. Tu je treba zaviti levo, se peljati do Spodnjih Gorč, tam pa se usmeriti na desno do Žovneka. Od Srednjega Podvrha pelje ozka cesta vse do razvalin, vendar se je do gradu lepše sprehoditi. Hoje je manj kot za pol ure.

Takole na prste prešteto se na naših avtocestah (ki še vedno predstavljajo enega varnejših potovalnih kanalov) vsake tri dni najde vozilo, ki zapelje v nasprotno smer. V Sloveniji je letno okoli sto takšnih dogodkov, a z veliko gotovostjo lahko rečemo, da se vsi ti ljudje v takšno nemogočo situacijo ne zapeljejo zanalašč.

Po tragičnem septembrskem primeru so spletni družbeni mediji kar pregorevali v izlivih gneva, češ da je treba starim ljudem prepovedati vožnjo. Nesrečo s smrtnim izidom na avtocesti je namreč povzročil 86-letni voznik. Tak pogrom seveda ni na mestu, saj se vsi staramo in nekega dne pridemo do točke, ko odvzem možnosti vožnje pomeni radikalen odvzem možnosti gibanja. Res pa solidnega odgovora, zakaj voznik zapelje v napačno smer, nima pri roki nihče.

Rokodelci

Pod okriljem Društva upokojencev Trbovlje se je februarja leta 1982 sedem članic dogovorilo, da bodo ohranjale bogastvo kulturne dediščine ročnih del. V skupino so se vključevale nove upokojenke in ob 25. obletnici delovanja smo se poimenovale Zlatice.

V naravi smo našle simbol za naše delo. Tako kot so »zlate« roke, ki izdelujejo lepe izdelke, tako je »zlat« cvet opojne zlatice, ki krasi travnike na Kumljanskem. V jubilejnem letu 2007 je bilo v skupini 23 članic, a smo se razdelile, saj je skupina 11 klekljaric potrebovala več prostora za svoje delo. Izdale smo priložnostno znamko in nastala je pesem.

V tem času je poln sveže domače zelenjave, ki smo jo sadili v drugi polovici poletja in začetku jeseni. V njem uspeva zimska solata, radiči, kitajsko zelje, špinača, motovilec, zelje, česen in druge vrtnine. Decembra poskrbimo tudi za zračenje in interventno ogrevanje rastlinjaka.

Zimska solata v rastlinjaku najbolje prezimi, če ni prevelika. Tako ni težav z gnitjem in pozebami. Konec zime pobiramo že prvo domačo solato. Intenzivno rast solate lahko pričakujemo v toplem februarju ali marcu. Vse je odvisno od temperatur, svetlobe in dolžine dneva. Jesenski česen med solato bo dopolnil solatni krožnik. Uživali ga bomo kot mlado čebulo. V rastlinjak smo jeseni sejali azijsko listnato zelenjavo, ki jo bomo pobirali spomladi. Prav tako smo sejali rukolo, špinačo, motovilec in blitvo. Tako bo po spravilu solate na razpolago nova zaloga sveže domače listnate zelenjave. V rastlinjaku brez težav prezimimo različne radiče, ki smo jih sadili konec poletja. V decembru pobiramo radič štrucar in druge glavnate sorte radiča. Paziti moramo, da ne zalivamo preveč. Drugače lahko radiči hitro začnejo gniti.