Vzajemnost letos praznuje 50. obletnico izhajanja, zato vas želimo spomniti, kaj vse se je še dogajalo pred pol stoletja. Nekaj dogodkov iz marca 1974.

- Korni grupa je s pesmijo Moja generacija osvojila prvo mesto na festivalu v Opatiji in kasneje zastopala Jugoslavijo na Pesmi Evrovizije.

- Na 24. festivalu italijanske popevke Sanremo je zmagala Iva Zanicchi s pesmijo Ciao, cara, come stai?

 - V kinematografe je prišel film Veliki Gatsby z Robertom Redfordom in Mio Farrow v glavnih vlogah.

Spoznajte jih

V veselje in čast mi je, da lahko delujem v okolju, ki ceni, prepozna in podpira pozitivne učinke prostovoljnega dela. Ker smo vsi na poti v starost, si želim, da bomo znali in zmogli slediti poti, ki smo jo začrtali, je v zahvalo za priznanje Občine Žalec lani povedala Špela Jovan, predsednica Društva Most Žalec, v sklopu katerega delujejo skupine starejših za samopomoč.

Čut za socialno pravičnost in pomoči potrebne je nekako podedovala po svojem pokojnem očetu Ivanu Jovanu, ki je bil kar 32 let predsednik KO ZB NOB borcev Vinska Gora, in po mami Štefki, ki je bila tajnica zveze kot tudi Društva upokojencev Ponikva pri Žalcu. Starši so jo naučili, da je v življenju pomembno, da se medsebojno spoštujemo, da smo potrpežljivi, povezani in vztrajni pri doseganju ciljev. Špela Jovan, ki je po izobrazbi univerzitetna diplomirana socialna delavka, dela kot strokovna vodja programa Mreža stanovanjskih skupin za osebe...

Pri našem naročniku

»Za svoje zdravje, dobro počutje, pridobivanje znanja in druženje moramo najprej poskrbeti sami,« pove Zdravko Taškar, upokojeni policijski inšpektor, balinar, državni balinarski sodnik prve kategorije, predsednik Društva upokojencev Piran, ponosni oče sina in dedek dveh vnukinj. 

Rojen je 1954 na Baču v občini Ilirska Bistrica. Oba njegova starša sta bila gluha, mama zaradi posledic meningitisa, oče zaradi padca z voza s senom. Spoznala sta se v Ljubljani v šoli za gluhoneme. »Mama se je naučila brati z ustnic, zato se mi ni bilo treba učiti znakovnega jezika, kar sem kasneje zelo obžaloval.« Z mamo, dvema bratoma in sestro, ki je umrla še mlada, so živeli pri stari mami, ki je nadzirala celo družino. Oče ni živel z njimi, le občasno je prihajal na obisk.

  

Spoznajte jih

Seveda tudi ljudi, sicer Liljana Klemenčič, mladinska knjižničarka in pravljičarka, ne bi bila lanska nagrajenka Slovenske sekcije IBBY – Združenja za uveljavljanje mladinske književnosti. Pripovedovalka pravljic, avtorica številnih izvirnih razstav različnih zvrsti literature, bralne značke za odrasle, bralne terase, lastnica bogate zbirke zgoščenk, ljubiteljica narave in zbirke dveh stotnij pelargonij je lani uradno postala upokojenka, ki nima časa.

Lila jo kličejo prijatelji in bralci različnih generacij, ki so med njenim 40-letnim delom višje knjižničarke Knjižnico Ivana Potrča Ptuj tako rekoč posvojili. V obrazložitvi prestižne nagrade je žirija zapisala, da je »kot vodja mladinskega oddelka knjižnice ter srčna, predana in strokovna mladinska knjižničarka pomembno prispevala k utrditvi statusa mladinskega knjižničarja. Bila je prva v slovenskem knjižničnem prostoru, ki je pravljične ure za otroke povezala z jogo in jih tako izvajala kot redno obliko knjižničnega dela. Bila je tudi prva v Sloveniji, ki je v splošni knjižnici domislila bralno značko za odrasle, jo razvila v priljubljeno obliko dejavnosti in povezave med bralci, založniki in knjižničarji ter odmevnimi zaključnimi dogodki. Ta njena zamisel se je kmalu razširila v mnoge slovenske splošne knjižnice, marsikatera od njih uporablja tudi njene imenitne bralne predloge.«

Kam nas pelje 

Janez Rogelj, 73-letni upokojeni novinar iz Ljubljane, je nekdanji dolgoletni glavni tajnik Slovenske izseljenske matice. Poleg spominov na zgodbe našega izseljenstva poseduje »čarobni kovček« s kopico fotografij iz tistega časa. Naučil se je sodobnih digitalnih veščin in tako te zanimive spomine deli z bralci izseljeniškega bloga Kovček in s svojimi prijatelji na Facebooku. Vse pa je tudi vestno zapisal v knjigi, ki bo kmalu izšla.

Že od otroštva je velik ljubitelj knjig. »Moj oče je imel obsežno knjižnico s strokovnimi usnjarsko-krznarskimi knjigami, za mamo pa sem hodil po nemške romane v Delavsko knjižnico. Čeravno nisem razumel nemškega jezika, sem vsako knjigo pregledal (tematiko mi je povedala prijazna knjižničarka) ter izbral tiste, kjer še ni bila vpisana mamina članska številka izkaznice J300. V košari na kolesu sem ji knjige dostavljal domov v Savsko naselje,« ga preplavijo spomini iz otroških dni.

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA – CELOVEC

»Leta 2008 sem po smrti svoje matere prof. Ksenije Kušej Novak, zadnje predstavnice tretje generacije rodbine Legat-Kušej-Novak, podedoval lep album s 497 razglednicami, od najstarejše iz leta 1897 do razglednic iz časa druge svetovne vojne. Poleg albuma pa je bilo še 511 razglednic, poslanih kasneje in do leta 2008. Vse razglednice so v slovenskem jeziku, pisane znanim članom rodbine, nepoškodovane, vsebinsko bogate ter s poudarkom na slovenstvu. Zato sem se pred petimi leti odločil, da na osnovi 210 izbranih razglednic in nekaj drugih dokumentov predstavim življenje te zavedne slovenske meščanske rodbine od druge polovice 19. do začetka 21. stoletja,« pravi 76-letni upokojeni profesor Pravne fakultete Univerze v Mariboru dr. Mitja Novak, avtor zajetne monografije.

ŠPORTNI VETERANI: VLADO BOJOVIĆ

Pred srečanjem z nekdanjim rokometašem Vladom Bojovićem sem si predstavljal malce bolj zadržanega možakarja, in to ne glede na to, da je športnik. Pa sem naletel na pozitivnega človeka, s kakršnim že dolgo nisem pil kave.

Od kod ta pozitiva, vprašam nekdanjega jugoslovanskega rokometnega reprezentanta, dolgoletnega rokometaša Celja in tudi ljubljanskega Slovana. »Za vse je kriv šport. Ta te socializira, nauči higiene odnosov, nauči te izgubljati in zmagovati, predvsem pa, kako prenesti poraze, in navsezadnje, da je treba pozitivno gledati na svet, na jutri, na okolico,« pove sogovornik. Rokomet je začel igrati v Celju. Trinajst sezon je igral za Rokometni klub Celje, vmes (1980–1981) je igral za Kolinsko Slovan in bil z njo leta 1980 državni prvak Jugoslavije,...

Iz roda v rod

Slovenci imamo bogato dediščino ornamentike tako v stavbarstvu kot v uporabni umetnosti. Če so bile hiške naših prednikov še tako skromne, so bile bogate z ornamenti na stavbnem ali sobnem pohištvu. S svojimi »sanjami« oziroma različnimi motivi so poslikali lesene skrinje, okrasili stene, posodo, prtičke itd. To, kar je pobožalo dušo in prižgalo iskrico ustvarjalnosti naših prednikov, je proučeval, zbral in uredil Jože Karlovšek, njegovi potomci, še zlasti vnukinja Katarina, pa skrbijo, da slovenska ornamentika živi, se razvija in nadgrajuje. 

Muzeji 

Leta 2020 smo praznovali dvestoto obletnico bančništva na Slovenskem, naslednje leto pa smo dobili muzej, ki obiskovalcem odkriva delček zgodovine. Ko je na Čopovi ulici v Ljubljani znamenita Mestna hranilnica ljubljanska zaprla vrata, so v njenih prostorih postavili Bankarium, Muzej bančništva Slovenije.

Za upravljanje muzeja je Nova Ljubljanska banka (NLB) ustanovila Zavod za upravljanje kulturne dediščine, ki skrbi tudi za umetniško zbirko v lasti NLB, ki bo konec letošnjega leta že na ogled v galeriji v drugem nadstropju. Secesijsko stavbo, v kateri je muzej, so zgradili po zamisli arhitekta Josipa Vancaša leta 1905, zasnovali so jo v treh nadstropjih, bančni prostori, namenjeni strankam, so bili v prvem nadstropju in tako je ostalo, vse dokler ni Mestna hranilnica ljubljanska svoje poslovanje preselila v pritličje.