Iz roda v rod

Njihova blejska zgodba se je začela leta 1899, ko je Ivan Rus, praded Zdravka Rusa, ki mi je odgrinjal družinsko zgodovino, prišel na Bled in se leta 1891 poročil z domačinko Katarino Wester – Danejevo.  

Ivan Rus je odraščal na Bohinjski Beli pri stricu Ivanu Berliču, tamkajšnjem duhovniku. Izučil se je za krojača, stric pa mu je priskrbel delo na Bledu. Šival je za okoliško duhovščino, frake za hotelsko osebje, obleke za domačine, tudi platnene letne obleke za Riklijevo gospodo, ki je prihajala z vseh koncev Evrope. Ob tem je okoli leta 1896 od Steierja prevzel zastopstvo za prodajo koles in celo zgradil stezo, na kateri je kupce začel učiti vožnje s kolesom.

Muzeji niso samo ustanove, ki dokumentirajo preteklost, pač pa obiskovalcem omogočajo večplastno doživljanje dediščine. Ob razstavah jih na različne načine spodbujajo, naj z njimi delijo svoje znanje, izkušnje in spomine.

Kot pravi Janja Rebolj, muzejska svetnica, ki v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane pripravlja vsebino programa za odrasle, so spremljevalni dogodki namenjeni temu, da ljudje tisto, kar vidijo na razstavi, še bolj podoživijo ali z udeležbo na delavnicah razvijejo večje zanimanje za vsebino. »Pri snovanju me vodijo trije cilji: udeležencem želimo ponuditi novo ali poglobljeno znanje, prenašamo kulturo ustvarjanja in tako širimo njihove izkušnje ter spodbujamo aktivno državljanstvo, kot temu rečem. Kar pomeni, da jih spodbujamo k razmišljanju, kaj nam razstava prinaša, kako lahko vsebina pripomore k boljšemu sobivanju in podobno.«

Spoznajte jo 

Po podatkih statističnega urada je v začetku letošnjega leta v Sloveniji živelo 386 prebivalcev, starih sto let ali več. Najstarejša med njim je Marija Žekš iz Pečarovcev, ki je 12. avgusta dopolnila 108 let. V domu starejših občanov Ljutomer, kjer biva, so s ponosom pripravili slovesnost ob tako visokem jubileju svoje stanovalke.

Rodila se je 12. avgusta 1916 v Dreveniku pod Bočem z dekliškim priimkom Kovačič. Starši zaradi bolezni niso mogli skrbeti zanjo, zato je morala v rejo v Maribor. Kot se spominja vnukinja Romana Farkaš Erdelji, je imela babica o rejnici same dobre besede. Bila je branjevka na tržnici in pogosto sta skupaj nabirali gozdne sadeže na Pohorju, da so lažje živeli. Čeprav je bila Marija odlična učenka, ji ni mogla omogočiti šolanja, zato se je že pri štirinajstih letih zaposlila v tekstilni tovarni MTT v Mariboru.

Na obisku pri naročnici

Med rokodelci, ki so spomladi na Dnevih medgeneracijskega sožitja v Ljubljani predstavljali svoje izdelke, so bile tudi članice Društva upokojencev Beltinci. Z Regino Vučko sva se – obe pač zelo zgovorni – kaj hitro zaklepetali.

Takoj je povedala, da so doma naročeni na Vzajemnost. »Saj revija je fajn, je dosti zanimivega v njej, samo jaz nimam časa brati. Ah, doma je vedno veliko dela, pa saj sem že od otroštva vajena delati, že šestletna sem šla služit,« je dodala. In ko je omenila, da je živela v Združenih državah Amerike, je bilo iztočnic za pogovor več kot dovolj.

Iz zgodovine 

Koprski ribič Renato Bonja ugotavlja, da je vsak dan v letu sicer mogoče uloviti kakšno ribo, vendar jih je količinsko manj kot pred letom 2012. Pravi, da se je takrat zgodila nekakšna prelomnica in zdaj ulovi le še deset odstotkov rib v primerjavi s prejšnjimi leti.

Renato Bonja ima že 25 let skorajda ustaljeno dnevno rutino, in to ne glede na to, ali dežuje ali piha burja. Vstane okrog 5. ure, se odpravi na morje, kjer dvigne mreže, ki jih je prejšnjo noč kalal (spustil) v globino, in se nato v port, kot pravi koprskemu mandraču, vrne med 8. in 9. uro. Tam ga pričaka žena Andrejka, ki svež ulov z vozičkom odpelje v ribarnico, medtem pa že po poti nekaterim najbolj neučakanim strankam razlaga, kakšno ponudbo ima na voljo.

Iz zgodovine 

Preteklih časov se nostalgično spominja tudi Marino Šav, starosta koprskih ribičev. Ribe lovi tako rekoč od malih nog. Pri približno desetih letih se je prvič podal na ribolov s svojim očetom, in to počne še danes pri polnih 78 letih.

Takrat, še šolar, se je po pouku pridružil očetu in skupaj sta se odpravila v Val Štanjon, kot so domačini imenovali Škocjanski zatok. »To območje, rekli smo mu tudi zaprto morje, je bila zlata jama za lov na ciplje, volpine (glavate cipelje), predvsem pa jegulje.« Tako je bilo vse od šestdesetih let in zagotovo do devetdesetih let prejšnjega stoletja. »Enkrat se je na sto trnkov, na katere smo za vabo pripeli gliste, ujelo kar 80 jegulj,« se spomni Šav.

Iz roda v rod

Zgodba družine Ivana Razborška je kljub pretresu, ki so ga doživeli z očetovim izbrisom, predvsem zgodba o ljubezni – o ljubeči medsebojni povezanosti, ljubezni do umetnosti in ljubezni do domovine. Vse to je zaznamovalo življenje Ivana in Marije Razboršek ter njunih hčera Eve in Maje.

Ivan se je rodil 26. februarja 1924 v Skopju, kamor je službena pot zanesla njegove starše. Oče je izhajal iz Zasavja, mama pa je bila iz okolice Sevnice. Kot otrok je imel stik z domovino in našim jezikom le prek staršev. Ko mu je oče prinesel slovensko čitanko, ki jo je ilustriral Maksim Gaspari, se je nad ilustracijami tako navdušil, da je začel zbirati vse, kar je bilo slovensko, in to je ostalo njegovo vodilo vse življenje. Družina se je nato preselila v Slavonsko Požego in nazadnje v Zagreb, kjer je Ivan sanjal, da bo po srednji šoli...

SPOZNAJTE JIH

Anton Rupnik je zelo izobražen mož. Bil je novinar Dela, urednik tednika Teleks in diplomat. Še vedno pa je publicist, pisatelj, prevajalec in zelo iskan sodni tolmač za francoski, ruski in nemški jezik. Od covida naprej z ženo živita v idilični in edini slovenski vasi, ki se začne s črko E: na Erzelju nad Vipavo, kjer zagnano vrtnarita. Pa še to: drugo leto bo sogovornik imel že sedemdeseto obletnico gimnazijske mature.

Ko zunaj dežuje ali piha burja, Anton Rupnik zmeraj sedi med kupom knjig, revij in časopisov ali za računalnikom ter dela. »V glavnem prevajam ali pišem,« začne. Ko dela, vedno posluša klasično glasbo, ki ga pomirja in hkrati spodbuja pri ustvarjanju. »Če sem prost, berem in še vedno se rad učim.« Za sprostitev z ženo Sonjo vsak dan po kosilu in ob kavi odigrata tri partije šnopsa.

ODSTRTE PODOBE – SVETI JOŠT NAD KRANJEM

Naselje je vrh istoimenskega hriba, visokega 847 metrov, ki je del dolgega slemena med Kranjem in Škofjo Loko. Ker se osamljeno dviguje proti osrčju severnega dela Ljubljanske kotline, so z njega čudoviti razgledi na Škofjeloško hribovje, Karavanke ter Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe. V času nastanka objavljenih razglednic v začetku 20. stoletja je na Sv. Joštu (kot se je vasica imenovala do leta 1955, zatem Jošt nad Kranjem, po letu 1990 pa ima zdajšnje ime) živelo osem, ob popisu leta 1931 pa deset stalnih prebivalcev (največ), od leta 1981 pa ni nobenega več. Trislikovno barvno razglednico, ki poleg podružnične baročne cerkve sv. Jošta prikazuje še kapelico pri Studencu in farno cerkev sv. Martina v Šmartinu pri Kranju (današnjem Stražišču), je okrog leta 1900 založil tedanji joštarski gostilničar Franc Benedik, dedek 73-letnega upokojenega zdravnika internista nefrologa Mihe Benedika.