Iz roda v rod

Gospa Olga Ogrin, ki bo 15. julija praznovala 104. rojstni dan, je znana kot legendarna menedžerka glasbene skupine Kameleoni in tudi kot predana učiteljica, zagovornica in pomočnica ljudem v stiski, kot gospa, ki je šla vedno vštric s časom, pogosto pa je bila pred njim. Njeno življenje je tako zanimivo, da bi lahko posneli nadaljevanko. Noge sicer niso več stabilne, toda njen spomin je odličen, misli jasne in še vedno je vedoželjna in duhovita. Zadnje leto živi v domu starejših v Kopru.

Športni veterani

Zaposlen je bil v Železarni Ravne, ob tem pa je bil športnik od glave do pet, in to uspešen. Še zdaj pri svojih 75 letih Ivan Urbancl, ki ga v krajih pod obronki Pohorja in Uršlje gore večinoma poznajo pod imenom Điks, redno sede na kolo, pozimi pa teče na smučeh. »No, bolj hodim na smučeh, ampak vseeno …,« pove z nasmehom na obrazu v Mislinji živeči sogovornik.

Njegova športna pot se je začela že zdavnaj. V šestdesetih letih prejšnjega tisočletja je bil med pobudniki ustanovitve kolesarske sekcije, vozil je na prvenstveni kolesarski dirki od Mislinje mimo Slovenj Gradca do Črne na Koroškem in nazaj (Slovenj Gradec je bil s svojim kolesarskim klubom Mislinja, imenovanem po reki, ki teče skozi mesto, tako ali tako zibelka kolesarstva v Sloveniji). Tekmoval je tudi na prvi jugoslovanski kolesarski dirki »v hrib,« neke vrste predhodnici gorskega kolesarstva in bil, hm, predzadnji.

ODSTRTE PODOBE – LUČINE

Precej strnjena vas ob cesti Polhov Gradec–Gorenja vas leži na nadmorski višini 639 metrov sredi zakraselega sveta na razvodju potokov Brebovščica in Mala voda oziroma »tiči kakor bel cvet sredi zelenih senožeti«, kot je Ivan Tavčar zapisal v povesti V Zali (1894). Medtem ko so se Lučinčani v preteklosti ukvarjali predvsem z živinorejo in gozdarjenjem, se zdaj večina vaščanov vozi na delo v Škofjo Loko in Ljubljano. Lučine z okrog 180 prebivalci so eno od 73 naselij v občini Gorenja vas - Poljane. »Predstavljajo središčno vas na Lučinskem, zemljepisnem območju, sestavljenem iz krajev, ki spadajo v istoimensko župnijo: Brebovnica, Dolge Njive, Goli Vrh (z zaselkom Suhi Dol), Lučine, Prelesje, Zadobje,« nam je najprej pojasnil 87-letni upokojeni zdravnik, rodoslovec in domoznanec Tone Košir.       

Če vas bo zamikal ogled gradu Borl, ki po desetletjih propadanja spet vabi na ogled obnovljenega dela nekoč priljubljenega letovišča, vas bo ob mostu na desnem bregu Drave v Dolanah pozdravila Hiša usnja Herman. Žal je korona zaprla restavracijo in vplivala tudi na promet edinega družinskega podjetja v Halozah, ki se lahko pohvali s petimi desetletji obstoja. V najboljših časih je dajalo kruh 50 zaposlenim.

Herman Kokol, ki je aprila letos praznoval 81. rojstni dan, je svojo podjetniško žilico kazal že v osnovni šoli. Mama in oče sta družino z desetimi otroki preživljala s šivanjem, za ta poklic so se odločili dve sestri in dva brata. Herman je dokaj zgodaj odkril, da mu šivanje šurcev oziroma   predpasnikov in kopalk za sošolce prinaša zaslužek. Ne da bi se tega zavedal, je začrtal svojo poklicno pot kot natančen, delaven, do sebe in zaposlenih zahteven krojač.

Spoznajte jih

Veronika Jakopič je izjemno prijetna in čila 90-letnica, ki nas je sprejela na klepet v svojem domu v Izoli in se zelo razveselila šopka vrtnic. »Oh, kako pa ste vedeli, da sem velika ljubiteljica rož,« je bila ganjena in nas v spremstvu radovednega mačkona Maxija povabila v kuhinjo, kjer smo si privoščili kavo.

Pravzaprav je potihoma pričakovala naš obisk. Njena sestra Vida Najdič ji je namreč namignila, da je naši reviji, katere naročnica je in jo skupaj zelo radi prebirata, poslala zanimiv zapis o njenem polnem življenju, ki kar kliče po dodatni predstavitvi. Med drugim je zapisala, da so ji domači decembra lani pripravili čudovito praznovanje z različnimi presenečenji, za katere je poskrbela njena snaha Pavla. Ob glasbi je živahna slavljenka tudi zaplesala.

Spoznajte jih

Sestri Ivana in Mojca, rojeni v družini Apšner iz Pameč pri Slovenj Gradcu, sestavljata duet Gmajnice, znan po prepevanju ljudskih pesmi. Konec aprila sta pripravili prijeten pevsko-kulturni večer tudi v velenjskem društvu upokojencev.

Ivana (uradno Živa Žvipelj) že pol stoletja živi v Zgornji Savinjski dolini, Mojca (uradno Marija Apšner) pa ostaja v rodni vasici Gmajna. Petje je njun sopotnik že vse življenje. Prepevata skupaj in tudi v različnih sestavih. Mojca je nepogrešljiva na prireditvah in družabnih srečanjih, že dolgo sodeluje s skupino Bršljanke. Ivana je kulturnica po srcu in po izobrazbi že več kot 50 let. Znana je tudi kot gledališka igralka, lutkovna animatorka, voditeljica različnih prireditev, zborovodkinja in pravljičarka. Sodelovala je v različnih društvih, najdaljše obdobje svojega življenja pa je posvetila literaturi. Kot pesnica je začela prve rime zlagati kot otrok, v srednji šoli pa kot vodja šolskega literarnega krožka. Leta 2010 je izdala svoj pesniški prvenec Kapljice srca. Zadnjih 15 let največ sodeluje s Kulturno-umetniškim društvom Stopinje.

SPOZNAJTE JIH

Ali imate morda na podstrešju, v kleti ali škatli v kotu garderobne omare shranjene svoje stare šolske zvezke, učbenike, spričevala, spominsko knjigo, stare drsalke ali svojo šolsko torbo s pisali in puščico? Ali druge šolske izdelke, na primer risbe, šolska glasila pa seveda fotografije iz šolskih let? Morda hranite celo šolska priznanja in zvezke svojih staršev?

»Ko se boste lotili pospravljanja, ne vrzite kar vsega v smeti! Marsikaj ima lahko pomen za kulturo, zato lahko gradivo o izobraževanju podarite Slovenskemu šolskemu muzeju. Vse, kar boste prinesli ali pa bomo prišli mi iskat, bomo natančno pregledali, in kar je zanimivega, ohranili za zanamce,« je začel zgodovinar dr. Branko Šuštar, muzejski svetnik v Slovenskem šolskem muzeju.

Iz zgodovine

Na našem dvorišču je še vedno vodnjak, ki mu po domače pravimo štirna. Ni bil vir čiste pitne vode le za nas, ampak tudi za več sosedov, ki so jo vsak dan z vedrom vlekli iz mrzle globine.

Globok je osem metrov, v njem pa čista hladna voda, ki je vse leto skoraj enake temperature. Ročka je svetlo zglajena od dlani ženskih rok, ki so prihajale po vodo. Med njimi je bila tudi sosedova teta Micka. Nekaj let je delala v tovarni, ki ji je za vedno zaznamovala življenje. Stroji so brneli v treh izmenah, kolesa so se vrtela, na njih pa so bili ploščati pogonski jermeni, ki so gnali stroje, pomanjkljivo zavarovani. Enkrat je dobila roko med kolesje, ki ji je odtrgalo zapestje na eni roki. Potem je v tovarni opravljala dela, ki jih je še lahko, na domači kmetiji pa je delala, kot da nesreče sploh ni bilo.

Spoznajte jih

»Sodeloval sem z mnogimi pevci, stal sem na številnih odrih, na festivalih pa sem sodeloval štirikrat.« S temi besedami je svojo glasbeno pot na kratko opisal popularni pevec Rafko Irgolič, ki je decembra lani dopolnil devetdeset let. Z bistrimi mislimi in živahno govorico telesa potrjuje vsem znano dejstvo, da ukvarjanje z glasbo ohranja mladost in vitalnost.

V mesecu praznovanja je bil deležen velike medijske pozornosti, najlepše darilo pa je bil izid biografije z naslovom Nepozabno življenje, ki jo je napisal Ivan Sivec. Ker je bilo v tem času toliko napisanega o njegovi glasbeni karieri in tudi o zasebnosti, nam ni preostalo drugega, kot da poizvemo, ali je ostalo še kaj neraziskanega. Zanimalo nas je tudi, kakšno je bilo njegovo zgodnje otroštvo.