Spoznajte jih

Danica Zeljkovič se zdi običajna ženska v svojem kraju. A kdor jo pozna, ve, da njeni hitri prsti čarajo čudovite izdelke. Na ilirskobistriškem območju velja za prepoznavno rokodelko, morda je tudi že med najstarejšimi. Vendar z leti ne izgublja ne natančnosti ne čuta za estetiko, temveč celo sledi modnim trendom.

Kako ne bi bila navdihnjena za izdelovanje čarobnih reči, ko pa v dolini reke Reke še vedno živijo vile, tista lepa bajeslovna bitja, in tudi Danica ohranja spomin nanje.

Spretnost, veselje in prvo znanje je podedovala od svoje mame. Jožefa Iskra je bila mojstrica izdelave papirnatih rož, ki so jih v preteklosti izdelovali za poroke, pogrebe in naborniške vozove. Ko je bilo služenje vojaškega roka še obvezno, je bila na sončni strani Snežnika tradicija krašenja vozov z rožami močna. Tako zelo, da dogodek še vedno ohranjajo, čeprav le na simbolični ravni in za potrebe turizma. Poleg tega, da je Daničina mama imela talent, je bila tudi iznajdljiva. Ko ni imela na voljo kupljenega materiala, je kale oziroma škrniclje izdelala iz papirnatih prtičkov. Danico pobaram, ali je že mama prodajala svoje stvaritve. Ni imela komu, pravi, takrat je bila mizerija povsod, čeprav bi ji kakšen dinar po strani prav prišel, saj je pri 36 letih ostala sama s petimi otroki.

Nekoč smo imeli tovarne

Podjetje Šumi je v zavesti premnogih otrok in odraslih zapisano po znamenitih bombonih in že kar kultnih kovinskih škatlah, v katerih so jih hranile naše mame in babice. Za prebivalce Ljubljane pa ima še dodatni pomen. Mnogo let je v strogem mestnem središču Gradišča delovala tovarna bombonov, po njeni selitvi na Šmartinsko cesto je tam nastal lokal z enakim imenom, na tem mestu pa pravkar zaključujejo veliko stanovanjsko zgradbo, poimenovano Palača Šumi.  

Lokal Šumi, ki je svoje mesto dobil v prostorih nekdanje tovarne, je veljal za zbirališče ljubljanskih umetnikov v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja, v njem se je zbirala vsa tedanja kulturniška in boemska elita. Trije nekdanji šumijevci so se ob zaprtju vsak po svoje oddolžili nepozabnemu lokalu in nekim preteklim časom: pisatelj Peter Božič z istoimenskim romanom in dramo, režiser Karpo Godina in scenarist Mate Dolenc pa z dokumentarnim filmom Chubby was here – Šumiju v slovo.

Spoznajte jih

Amalija Umek iz Tržišča oziroma Mlinarčkova Malči je pred kratkim praznovala 101. rojstni dan. Kleno gospo, ki živi sama in se s svojim avtom fiatom avtomatikom še vedno sama zapelje do trgovine, banke ali na kavico v bližnji gostilni, je praznovanje nekoliko utrudilo. »Vse sem že povedala, nimam ničesar novega dodati, pa še zdravje mi je začelo malo nagajati,« potoži. To pri stoprvem letu in razburkanem življenju, ki ga je imela, niti ni čudno.

Amalija se je rodila v Preski pri Dobrniču kot deveta od enajstih otrok. Pet njenih sorojencev zaradi bolezni ni dočakalo petega leta starosti. Izučila se je za trgovko in nekaj časa delala v domačem kraju. Po nasvetu prijateljice, češ da ni dobro obtičati doma in je treba malo pogledati v svet, je odšla v službo v Celje. To je edina stvar, ki jo v življenju obžaluje. Namesto da bi si ji obzorja razširila, sta jo v Celju doletela druga svetovna vojna in izgnanstvo.

Slovenski šolski muzej letos praznuje 125. obletnico ustanovitve, saj ga je 2. avgusta 1898 ustanovila zveza takratnih učiteljev. Domuje v prostorih ob Slovenski cesti v središču Ljubljane, ki so bili že v preteklosti tesno povezani s šolstvom; najprej so tu delovale uršulinske šole, nato šola za medicinske sestre.

Bogato razvojno pot dediščine izobraževanja in vzgoje na Slovenskem skozi čas predstavlja nova interaktivna stalna razstava Slovenskega šolskega muzeja, poimenovana Šola je zakon!

Skozi življenje vsakdo potuje po svoji poti, na katero se radi vračamo v spominih. Konrad Kot iz Griž, ki je pred kratkim stopil v 98. leto življenja, jih je zapisal, nekaj pa jih je delil z nami.   

Rodil se je v Pongracu pri Grižah. »Po končani osnovni šoli mi je oče, rudar v rudniku Zabukovica, uredil prakso oziroma izobraževanje za strojnega ključavničarja. Dodelili so me nekemu strugarju iz Savinjske doline. Leta 1940 smo preživljali zelo mrzlo zimo. Od doma sem si za malico prinesel samo kos kruha, medtem ko si je strugar kuhal meseno klobaso. Ponudil mi je vročo juho od klobase ter dejal, da si lahko vanjo nalomim svoj kruh. Z velikim ponižanjem, predvsem zaradi hudega mraza, sem to sprejel. Ja, tako je bilo v moji mladosti, krivice se ponavljajo. Tudi v tem desetletju se je že zgodilo, da reven otrok v šoli ni imel plačane malice in je zato ostal lačen,« je kritičen Konrad. Po strokovnem izpitu je kot kvalificirani strojni ključavničar delal v rudniku Zabukovica vse do 23. aprila 1944, ko je odšel v partizane.

 

  Na fotografiji iz leta 1935 je družina Krštinc z Božič Vrha pri Jugorju s sedmimi otroki ob odhodu najstarejšega sina Janeza v Argentino. Ko je prvič po 60 letih skupaj z ženo Ano spet obiskal domovino, so se sorojenci fotografirali pred rojstno hišo. Fotografijo hrani nečak Drago Krštinc.

ODSTRTE PODOBE – FRAM

Gručasto središčno naselje leži na jugovzhodnem vznožju Pohorja, v izteku doline Framskega potoka. Po okoliškem pretežno vinorodnem gričevju ga obdajajo razloženi zaselki Krčovine, Belina, Črešnjovec, Varta in Širboke. Na prisojnih pobočjih so vinogradi, proti vzhodu pa se ob novejšem delu naselja razprostirajo travniki in njive. »V času nastanka objavljenih razglednic ob koncu 19. stoletja in v obdobju med svetovnima vojnama se je Fram ponašal z živahno gospodarsko dejavnostjo. Poleg vinogradništva, poljedelstva in živinoreje so bili v vasi dobro razviti tudi žagarstvo, mlinarstvo, oljarstvo, kovaštvo in lesna trgovina,« je najprej poudaril Framčan, 68-letni upokojeni novinar Srečko Trglec.

Kam nas pelje

Dve veliki ljubezni spremljata Vladimirja Perkiča, rojenega leta 1949 v Ljubljani, a v Prekmurju povsem prilagojenega inženirja elektrotehnike, za prijatelje in znance Vlada oziroma Miša. To sta ljubezen do žene Albine in ljubezen do starodobnih avtomobilov oziroma starih telekomunikacijskih sprejemnikov in oddajnikov.

Njegov oče Vladimir Perkič iz Gornje Radgone je bil še študent medicine, mama Nada Accetto iz Ljubljane pa je ravno končala srednjo farmacevtsko šolo in se zaposlila v lekarni v Ljubljani, ko je sredi decembra prijokal na svet. Ko je bil Mišo star štiri leta, so se preselili najprej v Mursko Soboto, nato pa v Beltince, kjer je preživel vsa otroška in mladostniška leta. Oče zdravnik je želel sina čim prej uvesti v »medicinski svet«, a je sedemletniku ob pogledu na pacientovo odprto rano postalo slabo in je pobegnil iz ordinacije. Tako je družina za vse čase opustila misel na še enega zdravnika v hiši.

Iz zgodovine

Na Ptuju in v njegovi širši okolici je bilo nekoč pletenje z vrbovimi šibami, trstiko, rogozom in slamo priložnost za zaslužek zlasti revnejšega podeželskega prebivalstva, razvilo pa se je tudi v uspešno gospodarsko panogo. Za pletarstvo namreč ne potrebujemo posebnega prostora in tudi posebnega orodja ne, temveč le ročno spretnost.

Leta 1906 je bila na pobudo nadučitelja in šolskega upravitelja Antona Ogorelca in s privolitvijo dunajskega cesarsko-kraljevega ministrstva za uk in bogočastje v takratni občini Sv. Barbara, zdaj Cirkulane, ustanovljena enoletna pletarska šola. Z učenjem pletarstva je bil položen temelj domači obrtni dejavnosti predvsem za viničarje in kočarje. Leta 1909 je ministrstvo šolo preimenovalo v dveletno z nazivom Državna učna delavnica za pletarstvo, v šolo so bila prvič vpisana tudi dekleta. Uredili so tudi vrbov nasad.

Nekoč smo imeli

Almira Radovljica, Sukno Zapuže in Vezenine Bled so bili tri gorenjska tekstilna podjetja, ki še vedno živijo v spominu starejše in srednje generacije. In pri mnogih ženskah se v omari še vedno najdejo brezčasne Almirine pletenine, čudovite bluze blejskih Vezenin in tople odeje ter krila Sukna. Nobenega teh podjetij danes žal ni več.

V Mestnem muzeju Radovljica so lani izdali zbornik z naslovom Tovarne v vrtincu podob, v katerem so iz pozabe iztrgali nekdanje tukajšnje tovarne. Kustosinja Katja Kreutz Praprotnik se je posvetila nekdanjim tekstilnim tovarnam na širšem radovljiškem območju, kjer je imela tekstilna dejavnost dolgoletno tradicijo. Med drugim v prispevku preberemo, da je bilo konec 19. stoletja v Begunjah in njegovi okolici kar deset suknarn, večina je zaradi hude konkurence kmalu propadla.