Štiriindevetdesetletna Marija Moravec Jelenič, upokojena profesorica geografije iz Črnomlja, je bila prva gimnazijka, ki je med vojno obiskovala partizansko gimnazijo v Črnomlju in se po študiju leta 1955 vrnila na to isto šolo kot profesorica geografije in geologije. Čeprav je imela druge načrte, jo je tedanji ravnatelj pregovoril. Ostala je, ker je čutila dolžnost, da domači gimnaziji in mladim Belokranjcem pomaga do znanja.

Večkrat poudari, kako pomembna je bila za belokranjske otroke ustanovitev partizanske gimnazije leta 1944, do katere je prišlo po sklepu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, saj so tako dobili možnost šolanja tudi otroci, ki so živeli stran od železnice. Marija je bila kmečko dekle, doma iz Podklanca pri Vinici. Njen oče Matija je bil cenjen vinogradnik in sadjar, mama Marija pa skrbna gospodinja. Pri Moravčevih je bilo sedem otrok, vsi štirje bratje in dve sestri so že pokojni. Marija je zelo rada hodila v šolo, prav tako vsi njeni bratje in sestre. Še posebej sta ji ostala v lepem spominu učitelja Rudolf Kavčič in Avgust Kravos, ki sta prišla k njim poučevat iz Primorske, od koder sta pobegnila pred fašisti. Na Vinici so imeli osemletko, kar drugje ni bil običaj, zato so učenci tudi po zaslugi dobrih učiteljev že v osnovni šoli dobili znanje nižje gimnazije.

Spoznajte jih

Že od leta 2007 v Šiški v Ljubljani deluje Društvo Senior, nevladna, neprofitna prostovoljska organizacija, ki jo vodi Donka Kovačič, pred upokojitvijo ustanoviteljica in dolgoletna vodja socialnega servisa za oskrbo starejših na domu.

Univerzitetna diplomirana socialna delavka je s starejšimi delala 25 let, leta 1997 pa je ustanovila socialni servis. »Po vseh teh letih oskrbovanja starejših na domu sem ugotovila, da mnogo ljudi po upokojitvi kar naenkrat obstane, ni več dnevne rutine, ni sodelavcev, ljudje prenehajo z vsemi aktivnostmi, mnogi se izolirajo in enostavno obstanejo doma. To vodi k razvoju mnogih bolezni, tako fizičnih kot psihičnih, saj večina najbolj pogreša druženje in stik z ljudmi,« pripoveduje Donka Kovačič. Zaradi teh izkušenj in da se kaj podobnega ne bi zgodilo po upokojitvi tudi njej ter z željo pomagati starejšim v Četrtni skupnosti Šiška, ki jo najbolj pozna, je še v svojem aktivnem obdobju ustanovila Društvo Senior. Ko se je sama upokojila, pa je to poslanstvo vzela še bolj zares. V eni osebi je tako ustanoviteljica, predsednica, odgovorna oseba in idejna vodja projekta, v katerem ves čas dela kot prostovoljka.

ODSTRTE PODOBE – STOMAŽ, KAMNJE

Ajdovski sosedski naselji Stomaž in Kamnje ležita na pobočju Čavna (1185 m) severno od ceste Ajdovščina–Nova Gorica. V času nastanka objavljenih krajevnih razglednic na začetku prejšnjega stoletja je v prvem živelo 417 in drugem 276 prebivalcev, po podatkih Sursa pa je letošnjega januarja to razmerje znašalo 301 in 229. »Jedri obeh vasi tvorita zaselka Brith ob župnijskih cerkvah sv. Tomaža oziroma sv. Mihaela, okrog katerih so razloženi še drugi zaselki. Pred dobrimi sto leti so se Stomažci in Kamenjci ukvarjali predvsem z živinorejo ter vinogradništvom in sadjarstvom, danes pa so večinoma zaposleni v Ajdovščini in Novi Gorici,« pravi 87-letni upokojeni univ. dipl. inž. organizacije dela Anton Kreševec, ki se je rodil v Stomažu in se leta 1972 priženil v štiri kilometre oddaljene Kamnje.     

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Dnevi skoraj 79-letnega prof. dr. Petra Praperja, specialista klinične psihologije, so še vedno zelo aktivni. Ob ponedeljkih ima trening odbojke z veteransko ekipo, za dušo pa so kitara in duet z bratom ter dravograjski upokojenski pevski zbor, ki neguje koroške ljudske pesmi. Še vedno pa se tudi posveča stroki.

Mama Petra Praperja je bila rojena na slovenski, oče pa na avstrijski strani Koroške. Rodili so se jima štirje sinovi, zaradi pogostih selitev vsak v drugem kraju; leta 1944 se je kot tretji po vrsti rodil Peter. Oče, ki je bil učitelj slovenščine in nemščine ter predan pevovodja, je zaradi zavzemanja za slovenski jezik doživljal pravo kalvarijo, še huje pa dedek, ki se je po plebiscitu izselil iz Pliberka v Mežico. V tistem času so koroški Slovenci med seboj govorili le slovensko, naslednja generacija je bila dvojezična, tretja pa večinoma govori le nemško. Eden od bratrancev našega sogovornika je na slovenski strani govoril slovensko, na avstrijski strani pa le nemško, verjetno predvsem zaradi položaja, ki ga je dosegel. Njegovi otroci slovensko več ne znajo. 

Drage bralke in bralci, mar ni škoda, da bi spomini na pretekle čase utonili v pozabo? Delite jih z nami in drugimi bralci, pobrskajte po starih albumih ali predalih, v katerih hranite stare fotografije, in nam jih pošljite na naslov: Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana. V zahvalo vam bomo poslali darilce.

ODSTRTE PODOBE – GORENJE JEZERO, OTOK

Na južnem delu kraškega Cerkniškega polja, ki se razprostira na 36 kvadratnih kilometrih veliki površini med Javorniki na jugozahodu in Slivnico na severovzhodu, je presihajoče Cerkniško jezero. Ob njem se je skozi stoletja izoblikovalo enajst naselij, med katerimi sta tudi gručasti vasi Gorenje Jezero in Otok, ki sta šest kilometrov narazen. Njuni prebivalci so se v preteklosti večinoma preživljali z živinorejo, poljedelstvom in gozdarstvom ter tudi ribolovom in lovom, zdaj pa so v glavnem zaposleni v bližnjih večjih krajih (Lož, Stari trg pri Ložu, Cerknica). »Ni lepših krajev, kot sta Gorenje Jezero in Otok. Vse naokoli so same lepote, ki jih ustvarja presihajoče jezero. Tukaj živijo številne redke in ogrožene rastlinske in živalske vrste,« je začel pripovedovati 84-letni upokojeni varnostnik Viktor Ponikvar, doma z Gorenjega Jezera.

Stalna razstava Pokrajinskega muzeja Koper z naslovom Od amfore do žare prikazuje tostransko in onstransko življenje na našem prostoru v rimskem obdobju. Vanjo nas uvede velika trebušasta keramična posoda oziroma dolij, ki so ga odkrili med izkopavanji rimskega podeželskega posestva na Školaricah pri Spodnjih Škofijah in je najbrž služil za shranjevanje žita ali olja.

Rimljani so Istro osvojili v 2. stoletju pred našim štetjem z zmago nad plemenom Histrov. V 1. stoletju pred našim štetjem so ta prostor priključili rimski Italiji kot njeno deseto regijo. Tako se je začela intenzivna romanizacija s podeljevanjem mestnih pravic obstoječim in ustanavljanjem novih naselbin, s parcelacijo rodovitnih površin in razdeljevanjem zemlje kolonistom.  

SPOZNAJTE JIH

Uživa med ljudmi, rada se smeje, občuduje mlade in se navdušuje nad njihovo energijo, kar ni nenavadno, saj je Karolina Jarc upokojena profesorica slovenščine in pedagogike. Iz hribovite vasi Jelovec, kjer se je rodila ob pomoči vaške babice sredi noči 1. novembra 1955, jo je življenje pripeljalo na Drenov Grič na obrobju Ljubljane.  

Kot otrok si je želela v svet. »Tako ne bom živela,« si je pravila, ko je pasla krave na robu Haloz in je morala že kot otrok prijeti za marsikatero delo. Po končani osnovni šoli v Makolah je za nadaljevanje šolanja potrebovala štipendijo, ki pa je bila na voljo le za pedagoške poklice. Takrat je morda imela drugačne sanje, vendar se je kmalu pokazalo, da bo poklic učiteljice pravi, saj »sem že kot otrok rada vodila in delala red pri svojih vrstnikih«.

Iz roda v rod 

Majhne stvari delajo popolnost, popolnost pa ni majhna stvar, je menda dejal Michelangelo, in to bi lahko rekli tudi za dela, ki nastajajo v družinskem podjetju Vezenje Ercigoj iz Ljubljane. Zadnja generacija je vezenje, s katerim so se začeli ukvarjati pred sto leti, pripeljala do vrhunskih dosežkov. Z izdelki, ki so jih nadgrajevali korak za korakom, dokazujejo, da je vezenje mnogo več, kot si pod tem pojmom predstavljamo – je umetniško delo, vkomponirano je lahko celo v multimedijsko umetniško instalacijo ali pa je inovativna estetsko dovršena nadgradnja notranjega prostora.