Kam nas pelje življenje 

Odločna, kritična in brez dlake na jeziku je Ormožanka Ela Divjak, ki se je ustalila na Ptuju. Učiteljica, igralka, režiserka, recitatorka je marca letos praznovala 96. rojstni dan. Pripoved o neverjetnih dogodkih in preobratih, ki so ji krojili življenje, ji gladko teče. Spomini kar vrejo iz nje, imena ljudi, krajev, datumi, vesele in žalostne zgodbe ... V dobrih devetih desetletjih se jih je nabralo za debelo knjigo.

Rodila se je kot nezakonski otrok, ker se oče, žandar v Kraljevini Jugoslaviji, do 30. leta ni smel poročiti. V otroštvu je živela v »zadrugi«, kot opiše življenje z babico, dedkom, teto, stricem, krojaškimi pomočniki in vajenci. Ne spomni se, da bi se kdaj prepirali. Babica je bila stroga, bila je glavna, dedek je bil priznani krojač, rada je bila pri njem v delavnici. »Za gospodo iz Ormoža je šival. Enkrat je grof prinesel nazaj suknjo, češ da nekaj ni v redu. Dedek je rekel, da bodo popravili. Ko je grof odšel, pa je dodal, kaj bo on meni govoril, saj ni 'šnajder'. Suknjo je obesil in se je ni dotaknil. Čez teden dni je prišel grof ponjo, jo oblekel, se pogledal v ogledalo in ugotovil, da zdaj je pa dobra.« 

SPOZNAJMO JIH

»Skozi življenje krmarim med glasbo in likovnim ustvarjanjem. Literatura je bolj v senci, a knjige so moja velika ljubezen, zato pa rad kaj napišem,« pravi Franci Černelč, ki si bo proti koncu leta naložil sedmi križ življenja. Glasbenik, pesnik, skladatelj, zborovodja, slikar, organizator kulturnih dogodkov, predvsem pa ljubiteljski kipar.

Možakar številnih talentov iz Bistrice ob Sotli pove, da je že od otroštva rad risal, gnetel glino, izdeloval kaj iz lesa, tolkel po kamnih. Šolanje je opravljal po korakih z vmesnimi premori vse do učitelja glasbene vzgoje. Tudi službe je opravljal različne, a najbolj je užival v steklarni v Rogaški Slatini v enoti Dekorja v Kozjem, kjer je, kot sam pravi, »z ekipo odkrival nove izrazne možnosti stekla kot zelo plemenitega materiala. Nastali so mnogi unikatni izdelki.« Vmes je naredil marsikatero podobo tudi iz lesa. Od leta 2005, ko se je prvič udeležil mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva v Dežnem pri Makolah, pa je začel ustvarjati v kamnu.

Iz roda v rod

»... Naj bo en otrok vsako leto, glej, da dobro jih napraviš, pri trinajstih pa se lahko ustaviš ...« je v pesmi napisal Sandijev prijatelj in njegova priča na poroki. In »priporočilo« se je tudi uresničilo, namreč Sandi in Angelca Podlesnik imata trinajst otrok. Poleg tega ima ena najštevilčnejših slovenskih družin še bogato tradicijo obdelave lesa.

Ko sem pozvonila, me je opazila sedemletna Metka, se s kolesom zapeljala do vhoda in poklicala očeta. Nekaj glav je pokukalo skozi okna in kasneje sem izvedela, da so trije otroci, ki so še osnovnošolci, ravno mesili kruh. Odveč je razmišljati, kako pripraviti kosilo za vse ali pa flancate, ki jih imajo radi. Dovolj pove podatek, da je treba kar pogosto napolniti štiri zamrzovalne skrinje, pet hladilnikov, da so v določenem obdobju mesečno porabili 200 litrov mleka. Da ne govorimo o treh pralnih strojih, ki se venomer vrtijo, in še o marsičem ... Toda mamica Angelca, očka Sandi in njegova 83-letna mama Tončka se ne pritožujejo, nasprotno, videti so zadovoljni. Očitno je organizacija dela v njihovi veliki hiši na zahodnem robu Ljubljane odlična.

  

Spoznajte jih

Srečati kolarja, ki bi vam izdelal leseno kolo, je danes loterija. Mi smo ga našli v vasici Stara Gora pri Sv. Juriju ob Ščavnici.

Edi Leskovar se je rodil leta 1943 na Stari Gori, in to 29. novembra, na dan, ko se je rodila SFR Jugoslavija, kot se je pošalil. Kolarskega poklica se je izučil pri Alojzu Dolinšku v Presiki, obrtno šolo pa obiskoval v Ljutomeru. Ker ni dobil dela v svojem poklicu, se je najprej zaposlil v tedanji Avtoradgoni, kjer so obnavljali lesene konstrukcije starih tovornih avtomobilov in avtobusov. Po nekaj letih se je preusmeril v kmetovanje in je redil po 500 bekonov. Zdaj pa v njegovih hlevih prašičerejo nadaljuje najemnik.

Kam nas pelje življenje

Sedemdesetletni Vrhničan Andrej Kos, upokojeni uradnik, je nenavaden človek. Na pogovor sredi zime je prišel lahkotnih bosih nog, ob čaju pa nam je zaupal svojo življenjsko pot in svoje veselje. Že desetletja je predan likovnemu ustvarjanju – posveča se predvsem kiparjenju in grafiki v glini. Je tudi ljubiteljski glasbenik in pisec aforizmov. V zimskih mesecih rad plava v ledeni vodi idiličnega Starega malna, ki je znana vrhniška izletniška točka.

Naš sogovornik je bil že v mladih letih veliko bos, kot odrasel je korakal v čevljih, kot upokojenec je obutev spet odložil. In kaj ga je zapisalo med bosonožce? »Odraščal sem v hribovski vasici Studenčice nad Medvodami. Otroci smo bili ves čas veselo bosi, in to željo sem shranil za poznejše čase.« Pove, da je dolgo pot do šole, postaje, trgovine pogosto kar pretekel ter to navado obdržal še v srednješolskih oziroma študentskih letih. »Študiral sem pa tisto, kar me je najmanj zanimalo – ekonomijo,« se smeje in omeni, da bi lahko kolesaril, a ga to ni pritegnilo.

ODSTRTE PODOBE – KAČIČE - PARED 

Razloženo naselje z gručastim jedrom ter zaselkoma Paredom in Ledenico leži na jugovzhodnem robu Krasa ob starodavni kranjski trgovski in vojaški cesti, po kateri so do zgraditve ceste Divača–Rodik–Kozina leta 1865 prevažali tovore proti obalnim mestom in naprej v Istro. »Vas je prvič omenjena z imenom Caczicz leta 1340 v listini grofa Alberta Goriškega. V bližini se razprostirata Babna gora in Tretji vrh, ki ju pokriva mešani gozd. Na jugu se razteza Gabrova stran, kjer je bilo nekoč staro gradišče, na vzhodu pa hrib Turn, na katerem naj bi po izročilu v srednjem veku stal grad. Tukajšnje podnebje oblikujejo bližina morja, visoka nadmorska lega in močan vpliv burje v zimskem času,« je 81-letna upokojena diplomirana socialna delavka Klelija Potokar začela opisovati svoj rojstni kraj, ki mu je med letoma 2005 in 2022 posvetila tri domoznanske publikacije.

Spoznajte jih

Zdenka Logar Povšič je bila stara dvanajst let, ko je zaigrala siroto Mojco v prvem filmu o Kekcu. Med pogovorom je obudila spomine na čas, ko so s skromnimi sredstvi, a veliko domiselnosti, ustvarjalnosti in zavzetosti posneli čudovit film, ki se je več generacijam vpisal v spomin.

Takole začne svojo pripoved: »Leta 1949 so v Ljubljani na Viču zgradili pionirsko progo, ki je peljala do živalskega vrta in naprej proti Podutiku. Vsa dela, od prodaje vozovnic, sprevodnikov, strojevodij do kretničarjev, postajnih načelnikov itd., so opravljali pionirji, ki so prej morali opraviti ustrezna usposabljanja, učili so jih železničarji. Bila sem blagajničarka. Delo smo otroci vzeli zelo resno in na koncu delali tudi izpit. Prav tako so nam podarili zimske železničarske plašče. Ta me je grel od jeseni do pomladi, saj doma ni bilo denarja za nov plašč.«

Med drugo svetovno vojno je bila najmnožičnejša oblika okupatorjevega nasilja na Dolenjskem izgon civilnega prebivalstva v koncentracijska taborišča. Številne Dolenjke in Dolenjci so v tem obdobju doživeli grozote italijanskih in nemških taborišč in marsikdo se na žalost ni več vrnil domov. Med drugim na tovrstne težke dni spominjajo tudi predmeti, ki so jih nekateri taboriščniki izdelali v internaciji – za svoj spomin, drugim pa v opomin.

Italijanska vojska je predvsem aktiviste Osvobodilne fronte (OF) in sodelavce narodnoosvobodilnega gibanja konfinirala v Italijo že od začetka vojne. Največ ljudi, ne le moških, ampak tudi ostarele, ženske in otroke, pa so v času velike italijanske ofenzive med 16. julijem in 4. novembrom leta 1942 zajeli in poslali v taborišča, kot so bila Gonars, Monigo, Rab, Renicci in Visco. Med njimi je bil tudi Vladimir Lamut (1915–1962), slikar in grafik, ki je v letu 1942 honorarno poučeval na novomeški gimnaziji. Italijani so ga zaradi sodelovanja z OF prvega julija aretirali in ga najprej zaprli v novomeško sodišče, kasneje pa poslali v koncentracijsko taborišče Monigo pri Trevisu, kjer je ostal do 21. marca 1943, ko so ga premestili v Gonars. Domov se je vrnil 3. avgusta 1943.

Nekoč smo imeli tovarne

Marsikdo trdi, da je bilo Tekstilno podjetje Novoteks iz Novega mesta ena najboljših jugoslovanskih tekstilnih tovarn. Novoteks je bil poseben tudi po tem, da so imeli v njem zaključen krog: pripravo in obdelavo surovine, predilnico, apreturo, tkalnico, pletilstvo, izdelavo konfekcije in prodajno mrežo.

Leta 1987 je bilo v Novoteksu in njegovih sedmih enotah po Sloveniji in v republikah nekdanje Jugoslavije zaposlenih 3565 ljudi, več kot dve tretjini je bilo žensk. Pred osemnajstimi leti je šel v stečaj še zadnji del podjetja. Danes so od enega največjih dolenjskih podjetij ostali le bloki, ki jih je podjetje zgradilo za svoje delavce, ter spomini nekdanjih zaposlenih, od katerih so mnogi v podjetju preživeli celotno delovno dobo. Nekaj predmetov, povezanih z Novoteksom, še hranijo v novomeški enoti Arhiva Slovenije, drugo je izginilo kdo ve kam. Leta 2018 je Tina Podbevšek na mariborski univerzi zagovarjala magistrsko nalogo z naslovom Delavstvo od kapitalizma do kapitalizma na primeru Tekstilne tovarne Novoteks, v kateri so podrobno opisane zgodovina podjetja in družbene ter politične spremembe, ki so se odrazile v razvoju in na koncu v propadu tega uglednega podjetja.