Iz roda v rod

Kropa z okolico slovi po železu. Po zaslugi družine Pogačnik pa zadnjih dvajset let tudi po čokoladi. Začel je oče Uroš, zdaj pa butično izdelavo čokoladnih pralinejev nadaljuje sin Maks, pri čemer mu z veseljem pomagajo drugi družinski člani.

Uroš Pogačnik iz Lipnice pri Kropi se je odločil za študij metalurgije in tako ostal zvest železu, ki je dajalo kruh že prednikom. Šel je po stopinjah očeta Jožeta, ki je bil v podjetju Plamen povezan z železom. Mama Vera, ki se je na Gorenjsko preselila iz Štajerske, pa je bila zaposlena v Iskri. Imela sta tri otroke, žal je ena deklica zgodaj umrla. Kljub bogati tradiciji je železarska dejavnost v Kropi in okolici počasi usihala. Zato si je bil Uroš primoran najti zaposlitev drugje. Našel jo je v podjetju Žito v Lescah.

Spoznajte jih

Marca je 90. rojstni dan praznovala Gertruda Zupan, neverjetna Konjičanka, ki že 23 let sama skrbi za invalidno hčer. To ji kljub letom in zdravstvenim tegobam daje moč in energijo, tako kot jo navdihujejo čudovita narava, zanimanje za dogajanje doma in v svetu ter druženje. Težke življenjske preizkušnje so jo samo okrepile.

Pove, da je pravi čudež, da lahko praznuje tako lep jubilej. »Ko sem se leta 1933 rodila v času hude gospodarske krize, sem bila nedonošena in nihče ni pričakoval, da bom preživela. Bila sem nezakonski otrok. Moj oče bi me oddal k nunam v samostan na Hrvaškem, za katerega se je že takrat vedelo, da dajejo otrokom makov napitek. O tem je kasneje pisala Mira Mihelič. K sreči mama tega ni hotela narediti. Ker je bila v hiši velika revščina, je dedek prodal poročni prstan, da je bilo za grisek, namesto inkubatorja pa sta služili steklenici tople vode, s katerima so mi ogrevali posteljico. Preživela sem. Očeta sem kasneje obiskala samo enkrat, a nisva našla stika,« opisuje prva leta svojega življenja. »Takšno je življenje. Potare te, a se dvigneš.« 

Spoznajte jih 

Golobi so družina ptičev, ki jo uvrščamo v rod Columbiformes in združuje okoli 300 vrst. Največjo pestrost sort najdemo v jugovzhodni Aziji. Poznamo jih kot simbole pozitivnih vrednot pa tudi po prenašanju sporočil.

Tako je bila v prvi svetovni vojni slavna golobica Cher Ami, ki je v Franciji ranjena preletela 40 kilometrov in s prenesenim sporočilom rešila skoraj 200 vojakov. Po zgodbi o vesoljnem potopu, v katerem ima golobica vidno vlogo, saj se na Noetovo barko vrne z oljčno vejico v kljunu, kar je bil znak, da je voda upadla in se lahko izkrcajo, je golob z oljčno vejico v kljunu simbol miru. Golob je tudi dokaj pogost priimek v slovenskem prostoru, po podatkih statističnega urada je na 11. mestu, nosi ga 3750 ljudi.

Kam nas pelje življenje 

 ,

Planinec, alpinist, gorski vodnik in gorski reševalec, učitelj smučanja, dolgoletni predsednik Planinskega društva Kranj in predsednik Planinske zveze Slovenije, župan Preddvora, tudi uspešen gospodarstvenik in udeleženec prve jugoslovanske alpinistične odprave v pakistanski Hindukuš in vodja prve slovenske odprave v pogorje Kilimandžara in Mawenzija – vse to je Franci Ekar.

Širši javnosti je verjetno najbolj znan kot dolgoletni predsednik Planinske zveze Slovenije, eden od pobudnikov gradnje Planinskega muzeja v Mojstrani in obnove številnih planinskih postojank. Zaslužen je tudi za to, da je planinska zveza postala članica Olimpijskega komiteja Slovenije, on pa eden njegovih podpredsednikov. Na njihov predlog je športno plezanje pred dvema letoma postalo olimpijska disciplina, da je s svetovno konkurenco suvereno pometla naša Janja Garnbret, je bilo res srečno naključje. Tudi turno smučanje in urno kolesarstvo postajata olimpijska športa, vsi ti predlogi prihajajo iz slovenskih vrst. Čeprav je leta 1979 preživel strmoglavljenje helikopterja na Krvavcu, v katerem je življenje izgubil njegov tovariš Volodja Tkačev, je ostal gorski reševalec. »A še vedno, ko sedem v helikopter ali letalo, začutim v nosnicah vonj kerozina, tega pač ne pozabiš,« se spominja.

Iz roda v rod 

Na Dolenjskem je priimek Šeruga dokaj redek, vendar kljub temu zelo prepoznan, in sicer po popotniku in novinarju Zvonetu Šerugi in po idilični turistični kmetiji. Na Selah pri Ratežu je ta kmetija »skrita« v skoraj pravljični dolini. Cvetje krasi okna in dvorišča vseh treh poslopij, čez kmetijo teče potok, ki je poln postrvi, človeka objame občutek miru in lepote. Od tod izhajajo bratje Šeruga – Slavko, Branko in Zvone, sestra Vida pa je žal že pokojna.

Domačija je prehajala iz roda v rod, mlin je bil tu že sredi 18. stoletja. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je iz Prekmurja prišel na Sela na počitnice postavni študent teologije Štefan Šeruga, ki se je zaljubil v domačo hčer Vido Luzar, in to je bilo dokončno slovo od teologije in začetek družine Šeruga na Dolenjskem.

ODSTRTE PODOBE – VELIKE BLOKE

Obcestna gručasta vas leži v osrednjem delu Bloške planote pod hribom Liscem (872 m) na križišču cest proti Novi vasi, Cerknici, Cajnarjam in Velikim Laščam. Naselje sestavljata staro jedro okrog podružnične cerkve Marijinega vnebovzetja in vaškega vodnjaka (štirne) ter območje ob nekdanjih vojaških objektih. »Oficirske bloke, imenovane vile, vidimo v ozadju zgornje leve slike na razglednici, izdani med svetovnima vojnama. Pred njimi sta Lenčkova trgovina in gostilna, ki sta nehali delovati po drugi svetovni vojni. Zgornji desni motiv prikazuje vaško središče s kapelico in štirno, videti pa je tudi gasilski dom in baročni cerkveni zvonik. Poleg smučanja in jadralnega letalstva je bila Bloška planota nekoč znana tudi po dobrih živinskih mešetarjih,« nam je pojasnil 65-letni upokojeni učitelj zgodovine Milan Škrabec.

Spoznajte jih

Danica Zeljkovič se zdi običajna ženska v svojem kraju. A kdor jo pozna, ve, da njeni hitri prsti čarajo čudovite izdelke. Na ilirskobistriškem območju velja za prepoznavno rokodelko, morda je tudi že med najstarejšimi. Vendar z leti ne izgublja ne natančnosti ne čuta za estetiko, temveč celo sledi modnim trendom.

Kako ne bi bila navdihnjena za izdelovanje čarobnih reči, ko pa v dolini reke Reke še vedno živijo vile, tista lepa bajeslovna bitja, in tudi Danica ohranja spomin nanje.

Spretnost, veselje in prvo znanje je podedovala od svoje mame. Jožefa Iskra je bila mojstrica izdelave papirnatih rož, ki so jih v preteklosti izdelovali za poroke, pogrebe in naborniške vozove. Ko je bilo služenje vojaškega roka še obvezno, je bila na sončni strani Snežnika tradicija krašenja vozov z rožami močna. Tako zelo, da dogodek še vedno ohranjajo, čeprav le na simbolični ravni in za potrebe turizma. Poleg tega, da je Daničina mama imela talent, je bila tudi iznajdljiva. Ko ni imela na voljo kupljenega materiala, je kale oziroma škrniclje izdelala iz papirnatih prtičkov. Danico pobaram, ali je že mama prodajala svoje stvaritve. Ni imela komu, pravi, takrat je bila mizerija povsod, čeprav bi ji kakšen dinar po strani prav prišel, saj je pri 36 letih ostala sama s petimi otroki.

Nekoč smo imeli tovarne

Podjetje Šumi je v zavesti premnogih otrok in odraslih zapisano po znamenitih bombonih in že kar kultnih kovinskih škatlah, v katerih so jih hranile naše mame in babice. Za prebivalce Ljubljane pa ima še dodatni pomen. Mnogo let je v strogem mestnem središču Gradišča delovala tovarna bombonov, po njeni selitvi na Šmartinsko cesto je tam nastal lokal z enakim imenom, na tem mestu pa pravkar zaključujejo veliko stanovanjsko zgradbo, poimenovano Palača Šumi.  

Lokal Šumi, ki je svoje mesto dobil v prostorih nekdanje tovarne, je veljal za zbirališče ljubljanskih umetnikov v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja, v njem se je zbirala vsa tedanja kulturniška in boemska elita. Trije nekdanji šumijevci so se ob zaprtju vsak po svoje oddolžili nepozabnemu lokalu in nekim preteklim časom: pisatelj Peter Božič z istoimenskim romanom in dramo, režiser Karpo Godina in scenarist Mate Dolenc pa z dokumentarnim filmom Chubby was here – Šumiju v slovo.