Iz roda v rod 

Ko sta zakonca Leon in Marija Srblin leta 1996 v Selnici ob Dravi ustanovila podjetje Soven, si nista mogla misliti, da bodo danes njihove izdelke iz ovčje volne izvažali v kar 30 držav in da bodo povabljeni v Strasbourg, kjer so edini iz Slovenije predstavili svoj program v sklopu evropske naravne in umetne obrti. Do tako srečnega zaključka pa je bila dolga in naporna pot.

Marija in Leon sta zdaj že upokojena, podjetje pa uspešno vodi in razvija sin Žiga. Marija je bila rojena v družini s petimi otroki. Na veliki kmetiji v Koritnem pri Oplotnici je bilo vedno veliko dela, med otroki pa tudi veliko želje po znanju. Dva od sinov sta ostala na kmetiji, drugi pa so si kruh poiskali v različnih poklicih in vsi po vrsti so zelo uspešni. Marija, ki se je po srednji šoli zaposlila v Tovarni dušika Ruše, je že kot dijakinja razmišljala, da bo morda imela nekoč svoje podjetje. Pri tem je imela v mislih proizvodnjo, ne storitev, kar je za mlado dekle, ki je doštudirala ekonomijo, precej nenavadno. Kasneje je sicer na to idejo pozabila, toda kljub temu se ji je uresničila.

Spoznajte jih

»Če ne spoštujemo preteklosti, si tudi spokojne sedanjosti in prihodnosti ne zaslužimo. Zato je prav, da se spominjamo svojih prednikov, raziskujemo njihova življenja in izvemo čim več o njih,« je prepričana Vlasta Cah Žerovnik, ki je pred kratkim izdala medgeneracijski roman o svoji družini. Tudi zato, da bi prek svojih prednic še bolje spoznala sebe.

Oblikovalka, novinarka in publicistka, ki sodeluje tudi z Vzajemnostjo, je prepričana, da lahko iz izkušenj prednikov, ne glede na to, ali so bili dobri ali slabi, črpamo navdih za naš danes in jutri ter za jutri naših otrok. »Pri tem je treba upoštevati tudi negativne lastnosti, saj ni bilo kar vse idealno, še zdaleč ne. V rodbinah se dogaja marsikaj: spori, podtikanja, grde stvari. Sicer sem nepopravljiva optimistka, vendar ne maram govorjenja o tem, da moramo misliti samo pozitivno. Dajte no, v življenju se vendar zgodi marsikaj. Vsaka družina ima kako skrivnost, ki slej ko prej pride na dan. Prav je, da jih poznamo, da se iz njih česa naučimo.«

Spoznajte jih

KUD Pirniče je ljubiteljsko kulturno društvo, ki letos praznuje 90. obletnico obstoja. V domu krajanov imajo svoje prostore štiri gledališke in dve lutkovni sekciji, poleg teh pa še sekcija za uporabno umetnost ter multimedijska, glasbena, fotografska, literarna, filmska in likovna sekcija, ki ji bomo tokrat posvetili več pozornosti.

Deset članic in članov iz okolice Medvod se redno srečuje ob sredah, vsi so ljubiteljski slikarji, zadovoljni, ker so našli prijeten konjiček. Ker so vsi v tretjem življenjskem obdobju, so si nadeli ime Generacija+. Ustvarjajo pod mentorstvom Andreja Militarova, radi raziskujejo in se kaj novega naučijo, druženje jim krepi razpoloženje in zdravje. Pravijo, da slikajo za dušo, a na skupinskih ali individualnih razstavah ali ob drugih priložnostih svoja dela radi pokažejo tudi drugim. Tako že četrto leto urejajo Malo galerijo, kot so poimenovali priložnostno razstavišče v oknih na pročelju Doma krajanov v Zgornjih Pirničah. V izložbah namreč vsak mesec razstavljajo svoje izdelke oziroma jih okrasijo ob različnih praznikih – in tako dajejo tudi mimoidočim možnost, da si ogledajo in občudujejo njihove izdelke.

Kam nas pelje življenje

Ko se Ivan Breznik - Jani iz Škofje Loke pri 88 letih ozira nazaj, ima kaj videti. Za njim je sedemdeset let aktivnega dela v balinarskem športu, za kar je prejel več priznanj in nagrad, med drugim priznanje Balinarske zveze Slovenije, in to je bilo šele tretje takšno priznanje nasploh. Plaketa Olimpijskega komiteja Slovenije pa je šele druga plaketa, ki jo je kdaj dobil balinarski delavec.

Kaj mu pomenijo priznanja? »Ob vsakem priznanju, ki ga dobiš, vsaj nekaj časa igra duša. Dobiš neko potrditev in zahvalo za nazaj, ki ju morda v tistem času, ko bi to res potreboval, nisi bil deležen. Vendar nikdar ni prepozno,« je realen.

Konec lanskega leta je Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije podelila prestižna priznanja obrtnik in podjetnik leta 2022. Kot najstarejša obrtnica pri nas ga je prejela 76-letna frizerka Margit Grah iz občine Rogašovci na Goričkem. Dejavnost svojega salona Marjeta je pred dobrimi šestimi meseci obogatila še s kozmetično ponudbo, pedikuro ter manikiro.

Gospa Margit Grah, ki je sicer prejela že več priznanj in nagrad, za zadnje priznanje še vedno prejema čestitke in pohvale, a pravi, da tudi po 55 letih obrtništva ne namerava opustiti svoje dejavnosti, saj jo opravlja z veliko volje in strasti. Pravzaprav se kljub svojim letom, ki jih ji – roko na srce – nihče ne bi pripisal, podaja novim izzivom naproti. Pred pol leta je namreč za polovični delovni čas zaposlila še kozmetičarko in pedikerko, že več let pa pri njej dela frizerka, ki pravi, da sta s šefinjo uigran par.

Spoznajte jih

Prof. Matevž Fabijan, prejemnik naziva častni občan MO Kranj v letu 2022 za razvoj kakovostnega zborovskega petja ter njegovo uveljavitev doma in v tujini, se lahko pohvali z bogato kariero. Vodil, in to zelo uspešno, je različne odrasle, mladinske in otroške zbore ter druge glasbene sestave. Poleg tega je bil tudi strokovni svetovalec na številnih pevskih srečanjih in član žirij na domačih in mednarodnih pevskih tekmovanjih.

Zborovodja, dirigent in muzikolog, bo oktobra dopolnil 90 let, a se še dobro spominja, da se je v mladosti večkrat peš ali s kolesom odpravil v Prešernovo hišo v Vrbi. Vedel je, da je Prešeren moral k stricu v Ribnico, in po njegovem mnenju pesem O Vrba izkazuje, da ga je to prizadelo. Med okrog 200 pesmimi, ki jih je uglasbil, je to namenil Oktetu LIP Bled. Zdaj jo prireja še za mešani zbor. Prešeren mu je bil vedno zelo všeč. Uglasbil je na primer pesem Apel in čevljar. Napev je dal tudi Krstu in verzu iz pete kitice: Dežela kranjska nima lepšga kraja, kot je z okolšno ta, podoba raja. Prvi ga je izvedel šenčurski pevski zbor.

  

Iz roda v rod

Obisk hiše družine Šuster je kot obisk galerije likovnih del ali obisk zanimivih interjerjev ali obisk oblikovalcev notranjih prostorov. Vse pri njih kaže na to, da sta tu doma estetika in umetnost. Branko Šuster bi imel ob tem pomislek, ker meni, da »besede umetnost ne bi smeli uporabljati tako lahkotno, saj je celo veliki Plečnik dejal, da ni umetnik, ampak je v službi umetnosti«.

Branko in njegova žena Erika ter hči Darja s hčerko Oljo v šali pravijo, da živijo vsak v svojem nadstropju, vsak v svoji ustvarjalni svobodi. Oče in dedek Branko ima svoje kraljestvo v spodnjih prostorih, kjer ustvarja s keramiko, slika, piše; tam sta tudi bogata knjižnica in njegov muc. Ustvarjalni poligon za mamo Eriko je njuno stanovanje in okolica hiše, kjer kakšna zanimiva novost vedno pritegne občudovanje. Hči Darja, kozmetičarka z najvišjo mogočo izobrazbo, pa ustvarja v svojem salonu.

ODSTRTE PODOBE – DOLSKO

Razpotegnjena gručasta središčna vas na skrajnem vzhodnem delu Ljubljanskega polja je od leta 1994 eno od devetnajstih naselij v občini Dol pri Ljubljani. Leži južno od ceste Šentjakob ob Savi–Litija, nad ježo dva do tri metre visoke savske terase. Vzhodno od Dolskega reka Sava zapusti ravnino in vstopi v ozko dolino skozi Posavsko hribovje. Pred 120 leti, ko je bila objavljena dvoslikovna krajevna razglednica odposlana v Krško, je v Dolskem živelo 263 prebivalcev, lani pa jih je bilo 658. »V zadnjih desetletjih so se kmetijske površine zmanjševale, obenem pa se je povečalo število novogradenj. Vendar se njihovi lastniki, večinoma zaposleni v Ljubljani, radi vključujejo v družabno in kulturno življenje kraja,« ugotavlja 72-letni upokojeni kmet Tone Čič z domačije Pr' Krač.

Nekoč smo imeli 

V Aeru so izdelovali praktično vse za sodobno pisarniško poslovanje in šole, njihove akvarelne, tempera in kasneje še slikarske barve so skoraj pol stoletja uporabljali učenci in mnogi umetniki po vsej Jugoslaviji. Pisarniški papir, lepilni trakovi, indigo papir, samolepilne nalepke, papirne kocke poleg slovitih pisanih barvic za vedno ostajajo v spominu dobršnega dela današnje starejše in srednje generacije.

Podjetje Aero Celje je nekdaj veljalo za največje in najuglednejše podjetje na področju kemične, grafične in papirne industrije na območju Jugoslavije. V svojih najboljših letih so zaposlovali več kot 2300 delavcev, med njimi je bilo že v drugi polovici preteklega stoletja zavidljivo število tehnično visoko izobraženih in usposobljenih ljudi.