Iz zgodovine

Rokovnjači so bili druščina robatih slovenskih fantov, ki so se skrivali po gozdovih v okolici Kamnika, Kranja in Pohorja ter se preživljali z razbojništvom. Vrsto desetletij so bili neulovljivi, 'nevidni', saj naj bi imeli, kot pravi legenda, v žepu roke takega otroka, ki je iz »materinega telesa izrezan, in ki, posušena na brinovem ognju, rokovnjače varuje, da se znajo nevidne narediti, kadar se jim najhuje godi.

Rokovnjaško gibanje se je po Sloveniji dogajalo v treh večjih valovih. Prvič se je pojavilo v 18. stoletju, trajalo pa je tja do konca francoske okupacije leta 1813. Drugič so se fantje pogosteje spravljali v hosto v letih od 1825 do 1843. V tem času so bili na gozdnem območju med Kranjem in vznožjem Storžiča v Udin borštu znani rokovnjači Veliki Groga, Črni Jurij in Dimež. Zadnje obdobje rokovnjaštva na Slovenskem je bilo v obdobju med letoma 1848 in 1853, ko jih je dokončno uničila avstrijska vojska. Takrat so oblasti uvedle dobro organizirano orožništvo, ki je v deželi uvedlo red in mir.

Iz zgodovine

Krka je druga najdaljša reka in edini večji vodni vir v Suhi krajini. V nekaterih delih pokrajine je vrezala globok kanjon, posebna pa je tudi zaradi odlaganja lehnjaka. Prav lehnjakovi pragovi pa so omogočali zajezitev reke in s tem gradnjo mlinov, žag, kovačnic, ki so za svoje delo potrebovali vodno silo. Sredi 19. stoletja je v zgornjem toku reke Krke mlelo 24 mlinov, žagalo 14 žag, kovaška kladiva pa so pela v petih kovačijah.

Večina vseh teh vodnih obratov je po drugi svetovni vojni zaprla svoja vrata zaradi več vzrokov: kmetje niso več sejali žit, stroški mletja so bili vse večji, mladi se niso odločali za ta poklic, niso imeli nasledstva.

Spoznajte jih

Revije in časopisi imajo danes zelo malo tako pozornih bralcev, kot je naš naročnik Marjan Čander iz Hoč. Ne samo da članke pozorno prebere, pogosto nas tudi pisno opozori na napake in površnosti, ki se nam prikradejo v zapise, ali doda kako zanimivo misel.

»Veliko berem, a sem selektiven bralec, preberem le tisto, kar me zanima. Zdravstvenih nasvetov ne berem, saj sta zdravnika zet in hči,« pove z nasmehom. Poznajo ga tudi bralci drugih medijev, saj se pogosto oglaša o temah v zvezi z zapori, zaporniki, kaznovalno politiko. Pri tem izhaja iz svojih štiridesetletnih izkušenj dela v zaporu. Meni, da je gradnja novih zaporov v Sloveniji nepotrebna, zagovarja reorganizacijo zavodov za prestajanje kazni z namenom pocenitve izvrševanja kazni, je proti povečanju represije in proti povečanju števila osebja v zaporih. »Slovenija je vse bolj varna država, v zaporih pa imamo vse več ljudi,« opozarja. Je idejni oče alternativnega služenja zaporne kazni, zavzema se za institut predčasnega in pogojnega odpusta zapornikov. Med drugim je bil kratek čas tudi član komisije za pomilostitve v času predsednika dr. Janeza Drnovška. Od leta 2010 je upokojen, letos bo dopolnil 74 let.

Nekoč smo imeli

Sprehod po današnji Izoli, osrednjem slovenskem mestu, povezanem z ribištvom, nas žal ne more navdušiti. Sredi mesta namreč naletimo na propadajoče ostanke nekdanje ribiške predelovalne industrije, podirajoča proizvodna poslopja, zarjavele table, vse skupaj ograjeno z žičnatimi ograjami, ki očitno čakajo na neke boljše čase. Glede na to, da so Delamaris iz Izole preselili že leta 2014, je težko razumeti, da za to območje ne najdejo nove vsebine, in ostajajo le žalostni spomini na nekoč eno največjih slovenskih tovarn.

Spoznajte jih

Lojzka Reščič je bila skoraj celo delovno dobo zaposlena v podjetju Salonit Anhovo. Še vedno je zelo dejavna v Združenju za beton Slovenije in beton promovira, kjer more, ker gre, kot pravi, za trajnostni in zelo dober in uporaben gradbeni material.

Živi v naselju Plave v občini Kanal ob Soči, ki ima nekaj manj kot 300 prebivalcev. »Beton je eden temeljnih materialov v gradbeništvu. Sestavljen je iz mešanice gramoza in vode ter cementa, ki deluje kot vezivo. Ko se beton posuši, doseže veliko večjo trdnost in trdoto od asfalta,« je poudarila Lojzka Reščič, univ. dipl. inž. kemije, ki se je ravnokar upokojila. Po njenem mnenju bi bile betonske ceste – sploh v krajih, kjer je vroče – veliko bolj obstojne in vzdržljive od asfaltnih. »Uporabljali so ga že stari Rimljani, saj so iz njega zgradili Panteon v Rimu,« je mimogrede dodala. 

Spoznajte jih

Upokojeni monter centralnih kurjav in aktivni član domačega društva upokojencev Miha Mohorčič iz Žužemberka že nekaj desetletij zbira dragocene stare likalnike, ki jim po starem rečejo peglezni.

Oče Stane, doma iz Zalisca, je delal v železarni »na plavžih« na Jesenicah. V Žužemberku je kupil starejšo dobro ohranjeno hišo in jo dodobra prenovil. Miha, ki se je rodil na Jesenicah, je nazaj v rodni kraj prišel leta 1978 z ženo Silvo in otroki, ker ni bilo otroškega varstva. Sprva je delal v bližnji tovarni Iskra, leta 1996 pa se je lotil obrti kot monter centralnih kurjav in vodovoda. Vsi ga poznajo pod vzdevkom Ejga, saj suhokrajinsko narečje lepo dopolni z gorenjskim.

ODSTRTE PODOBE – RIBČEV LAZ

Razloženo naselje z gručastim jedrom leži v Triglavskem narodnem parku in je po številu prebivalcev (289) peti največji kraj v bohinjski občini. Razprostira se ob jugovzhodnem bregu Bohinjskega jezera in njegovem iztoku Jezernica, ki se po slabih sto metrih združi s potokom Mostnica in tvori reko Savo Bohinjko. Središče glavnega turističnega kraja ob jezeru je postavljeno na morenskem drobirju in vršaju potoka Suha, katerega povirje je na severnem pobočju Rodice v Spodnjih Bohinjskih gorah. »Ribčevemu Lazu dajejo poseben pečat lega ob Bohinjskem jezeru, most čez Jezernico in cerkev sv. Janeza Krstnika, ki so se znašli tudi na mnogih razglednicah. Vse tri znamenitosti so hkrati postale simbol in najbolj prepoznavna podoba Bohinja,« je poudaril 71-letni upokojeni gostilničar Boris Rožič iz istoimenskega penziona v Ribčevem Lazu 42.

Kam nas pelje življenje 

Odločna, kritična in brez dlake na jeziku je Ormožanka Ela Divjak, ki se je ustalila na Ptuju. Učiteljica, igralka, režiserka, recitatorka je marca letos praznovala 96. rojstni dan. Pripoved o neverjetnih dogodkih in preobratih, ki so ji krojili življenje, ji gladko teče. Spomini kar vrejo iz nje, imena ljudi, krajev, datumi, vesele in žalostne zgodbe ... V dobrih devetih desetletjih se jih je nabralo za debelo knjigo.

Rodila se je kot nezakonski otrok, ker se oče, žandar v Kraljevini Jugoslaviji, do 30. leta ni smel poročiti. V otroštvu je živela v »zadrugi«, kot opiše življenje z babico, dedkom, teto, stricem, krojaškimi pomočniki in vajenci. Ne spomni se, da bi se kdaj prepirali. Babica je bila stroga, bila je glavna, dedek je bil priznani krojač, rada je bila pri njem v delavnici. »Za gospodo iz Ormoža je šival. Enkrat je grof prinesel nazaj suknjo, češ da nekaj ni v redu. Dedek je rekel, da bodo popravili. Ko je grof odšel, pa je dodal, kaj bo on meni govoril, saj ni 'šnajder'. Suknjo je obesil in se je ni dotaknil. Čez teden dni je prišel grof ponjo, jo oblekel, se pogledal v ogledalo in ugotovil, da zdaj je pa dobra.« 

SPOZNAJMO JIH

»Skozi življenje krmarim med glasbo in likovnim ustvarjanjem. Literatura je bolj v senci, a knjige so moja velika ljubezen, zato pa rad kaj napišem,« pravi Franci Černelč, ki si bo proti koncu leta naložil sedmi križ življenja. Glasbenik, pesnik, skladatelj, zborovodja, slikar, organizator kulturnih dogodkov, predvsem pa ljubiteljski kipar.

Možakar številnih talentov iz Bistrice ob Sotli pove, da je že od otroštva rad risal, gnetel glino, izdeloval kaj iz lesa, tolkel po kamnih. Šolanje je opravljal po korakih z vmesnimi premori vse do učitelja glasbene vzgoje. Tudi službe je opravljal različne, a najbolj je užival v steklarni v Rogaški Slatini v enoti Dekorja v Kozjem, kjer je, kot sam pravi, »z ekipo odkrival nove izrazne možnosti stekla kot zelo plemenitega materiala. Nastali so mnogi unikatni izdelki.« Vmes je naredil marsikatero podobo tudi iz lesa. Od leta 2005, ko se je prvič udeležil mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva v Dežnem pri Makolah, pa je začel ustvarjati v kamnu.

Iz roda v rod

»... Naj bo en otrok vsako leto, glej, da dobro jih napraviš, pri trinajstih pa se lahko ustaviš ...« je v pesmi napisal Sandijev prijatelj in njegova priča na poroki. In »priporočilo« se je tudi uresničilo, namreč Sandi in Angelca Podlesnik imata trinajst otrok. Poleg tega ima ena najštevilčnejših slovenskih družin še bogato tradicijo obdelave lesa.

Ko sem pozvonila, me je opazila sedemletna Metka, se s kolesom zapeljala do vhoda in poklicala očeta. Nekaj glav je pokukalo skozi okna in kasneje sem izvedela, da so trije otroci, ki so še osnovnošolci, ravno mesili kruh. Odveč je razmišljati, kako pripraviti kosilo za vse ali pa flancate, ki jih imajo radi. Dovolj pove podatek, da je treba kar pogosto napolniti štiri zamrzovalne skrinje, pet hladilnikov, da so v določenem obdobju mesečno porabili 200 litrov mleka. Da ne govorimo o treh pralnih strojih, ki se venomer vrtijo, in še o marsičem ... Toda mamica Angelca, očka Sandi in njegova 83-letna mama Tončka se ne pritožujejo, nasprotno, videti so zadovoljni. Očitno je organizacija dela v njihovi veliki hiši na zahodnem robu Ljubljane odlična.