Če pogledamo zemljevid Ljubljane ali jo vidimo iz zraka, opazimo, da dobršen kos osrednjega starega dela mesta z gradom ter del četrtne skupnosti Kodeljevo obkroža voda. Ljubljanski »otok« je nastal leta 1780, ko je bil med Trnovim in današnjim Športnim parkom Kodeljevo izkopan oziroma zgrajen dva kilometra dolg Gruberjev prekop.

Ta je tudi to leto, ko so našo deželo prizadele katastrofalne poplave, povečane količine vode preusmerjal mimo mestnega središča in ga tako ščitil pred poplavljanjem narasle Ljubljanice. Ob hujših nalivih je reka do pred dobrima dvema stoletjema znala močno greniti življenje prebivalcev našega mesta. Gruberjev prekop je pripomogel tudi, da se je nekoč zelo močvirnato Ljubljansko barje precej izsušilo.

Športni veterani: Ivo Milovanovič

Tisti dan sta bila na sporedu prav posebna športna dogodka. Tekma na evropskem prvenstvu v odbojki, v Ljubljani pa se je začel veliki mednarodni teniški turnir. Sedela sva ob njegovi hiši v Kolovratu v Ljubiji blizu Mozirja, kamor se je preselil pred ohoho leti.

Seveda sva začela o športu. Ivo Milovanovič je bil nekdaj aktivni športnik, nato zelo aktivni športni komentator na nacionalni televiziji. Nisem ga vprašal, koliko prenosov je opravil v živo, jih je pa komentiral toliko, da je zagotovo eden najbolj prepoznavnih televizijskih komentatorjev daleč naokoli. Še zdaj, pravi, vzame tu pa tam mikrofon v roke in se loti komentiranja, vendar res ob izjemnih priložnostih. »Zdaj imam veliko drugih obveznosti, poleg tega veliko berem, se družim, urejam okoli hiše. Dela nikoli ne zmanjka,« pravi 71-letni Ivo.

Iz roda v rod

Pogovor z Barbo Štemberger Zupan in njenim možem Nikom Zupanom iz Vogelj v občini Šenčur je segel od zanimivih zgodb prednikov pa vse do njune predanosti umetniški keramiki. Navdih in moč za svoje delo dobivata tudi iz preteklosti, kjer ima prav posebno mesto Barbin stari ata Franc Golc. »Nam, vnukom, je pustil pečat radosti do življenja, ki se prenaša tudi na pravnuke. Kljub težkim preizkušnjam je v sebi zadržal otroško dušo.« 

Franc Golc je bil nagajiv in hkrati odgovoren človek. Napisal je knjigo spominov njihove rodbine, ob ponatisu jo je Barba opremila še s slikami in dokumenti in tudi s pretresljivim nemškim poročilom, da bosta dve od štirih Golčevih hčera odpeljani v koncentracijsko taborišče. Poročilo se konča s stavkom: »Ostali člani pa so bili danes iz Veldesa odstranjeni. Vsa družinska sreča je s tem uničena.« 

Nekoč smo imeli

Kamnik je bil nekoč močno industrijsko mesto z uglednimi tovarnami. Med njimi je bila tudi Živilska industrija Kamnik, ki je združevala Tovarno testenin Triglav v Šmarci, Kvasarno v Mengšu in Eto Kamnik. Preživela je le Eta, ki letos praznuje častitljivih 100 let. 

Priložnost za praznovanje so jim avgusta žal odnesle poplave, nastalo škodo še ocenjujejo in le upati je, da bodo prebrodili ta hudi udarec. Podjetje, ki se ukvarja s predelavo in konzerviranjem sadja in zelenjave, velja za eno najuglednejših slovenskih podjetij, saj so njihovi številni izdelki sestavni del prehrane v domala vseh domovih. Kot piše na njihovi spletni strani, imajo v svoji ponudbi kar 372 različnih izdelkov, letno proizvedejo 17,1 milijona kosov, ki jih pošiljajo na 26 različnih trgov. Med prodajne uspešnice spadajo prebranec, ajvar, rdeča pesa brez kumine in gorčica, seveda tudi omake za testenine, kompoti, džemi ... Recept za prebranec je pred leti iz Srbije prinesel tedanji vodja komerciale Mišo Miljković, na voljo je s feferoni, slanino ali brez dodatkov. Najstarejša ohranjena specifikacija za zelo popularen ajvar pa sega v leto 1968, pripravil jo je takratni šef razvoja Franc Cimerman, ki se je zelo zavzemal za to, da se vložninam ne dodajajo nobeni konzervansi.

ODSTRTE PODOBE – OPALKOVO, PODULAKA

Sosednji gručasti vasici ležita v velikolaški pokrajini zahodno od Velikih Lašč, njuni nadmorski višini pa sta le nekaj manj kot 600 metrov (575 m in 580 m). V občini Velike Lašče je od 88 naselij kar 80 takšnih, v katerih živi manj kot sto prebivalcev. Med zadnjimi sta tudi naselji Opalkovo in Podulaka, v katerih po podatkih Statističnega urada Slovenije prebiva 31 oziroma 44 prebivalcev. Vendar pa se za tokratni izbor krajev v tej rubriki nismo odločili zaradi maloštevilnosti prebivalcev, marveč zato, ker se je na Opalkovem 28. oktobra leta 1912 rodila najstarejša Slovenka, upokojena pletilja Julijana Zakrajšek, ki zdaj živi v hiši pranečaka Tonija Vintarja na slab kilometer oddaljeni Podulaki in ki se, kot pravi, med prebivalci obeh vasi zelo dobro počuti.

Spoznajte jih

Če ne bi bilo covida, bi Matjaž Eržen iz Škofje Loke pred dvema letoma slovesno praznoval šest desetletij gledališkega ustvarjanja na odru Kulturnega društva Loški oder Škofja Loka.

Matej Čujovič, predsednik KUD Loški oder, ki deluje na Spodnjem trgu, je ob februarskem praznovanju 120. obletnice delovanja gledališča spomnil na prigodo, ko sta se pred več kot 60 leti na cesti pred gledališko zgradbo ruvala »fant s fletnimi kodri« Matjaž Eržen in Janez Babnik. Ravs je prekinila igralka, režiserka in mentorica Poldka Štiglic in njunima materama predlagala, da prvega vključijo v igralski, drugega pa v tehnični kolektiv tedanjega Loškega gledališča Svoboda. Matjaževa mama je sprejela njeno pobudo in fant je v sezoni 1961/1962 najprej zaigral kot Pepček v igri Silni bič, nato pa je bil že Kekec v istoimenskem delu Janka Modra. Iz tedanje gledališke generacije je edini, ki še vedno nastopa. Desetega novembra bo dopolnil 75 let. Pravi, da na odru pogreša izjemno Jušo Berce ter vsestranskega Jožeta Drabika. Seveda pa se rad spomni vseh pokojnih soigralk in soigralcev ter režiserjev, s katerimi je v dobrih 60 letih nastopanja v 58 predstavah igral 64 vlog.

Nekoč smo imeli 

Vsaka slovenska vas ima šolo, gostilno in cerkev. Sladki Vrh pa ima šolo, tri gostilne in tovarno Paloma, nekoč Sladkogorska. Tovarno, ki je ustvarila kraj, lokalno skupnost, stanovanjske hiše in bloke, zgradili so celo stolpnico, športne objekte in kulturni dom. 

Tako svoj kraj opiše domačinka Branka Nikl Klampfer, režiserka in producentka, ki je kot urednica tovarniškega glasila v Palomi delala zelo kratek čas. Sta pa v njej vse življenje delala njena mama in oče. »Tovarna je bila simbol nečesa, kar ljudje potrebujemo, da lahko verjamemo, sanjamo in si postavljamo cilje,« poetično pove naša vodnica po Sladkem Vrhu v občini Šentilj, ki ima danes 718 prebivalcev. »Ko si se pripeljal v kraj, te je na strehi tovarne pričakal velik bleščeč napis Sladkogorska, ki je v temi imel še poseben čar. Za tu živeče in v njej zaposlene je bil napis kot svetilnik na morju, ki je številnim delavcem od daleč in blizu kazal pot na šiht, in številnim družinam zagotavljal socialno varnost,« je na svoji Facebookovi strani zapisal Jože Korotaj, dolgoletni zaposleni v Palomi.

Spoznajte jih

Konec septembra bo v Portorožu tradicionalno vseslovensko srečanje bivših internirancev in internirank, političnih zapornikov in ukradenih otrok iz nekdanjih nacifašističnih taborišč in zaporov. Srečanja, tokrat bo že 62. srečanje po vrsti, organizira taboriščni odbor Ravensbrück, ki deluje pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, vodi ga Matjaž Špat, sin pokojne taboriščnice Ivanke Podlipnik Špat.

Špat je eden najsrčnejših povezovalcev nekdanjih internirancev, predvsem žensk, ki so med drugo svetovno vojno preživele katero izmed nemških ali italijanskih koncentracijskih taborišč. Njegovo aktivnost so prepoznali tudi v širšem okolju, Ljubljana mu je v zahvalo podelila plaketo mesta, nekdanji predsednik države Pahor pa mu je izročil posebno zahvalo za »ohranjanje spomina na osebne zgodovinske izkušnje žrtev taborišč in opominjanje, da si je treba za mir, strpnost in solidarnost nenehno prizadevati«. Borut Pahor je bil zadnjih deset let pokrovitelj portoroških srečanj, to simbolno gesto nadaljuje tudi sedanja predsednica Nataša Pirc Musar. 

Iz roda v rod

Lidija in Bojan Babič sta Lendavčana in dinamična upokojenca, ki kar nekaj mesecev na leto preživita v svojem drugem domu. Ta je zdaj na Krasincu ob Kolpi, osem let pa sta v zimskih mesecih uživala na Siciliji. Sodobne oblike komuniciranja so jima omogočale, da sta bila tako rekoč v dnevnem stiku z otrokoma in njunima družinama.

Mama naše sogovornice Emerika, rojena Kirbiš, je bila doma iz Prepolj na Dravskem polju. Kot učiteljico so jo z dekretom poslali v Lendavo. Tam je spoznala moža in tam sta se rodili Lidija in njena sestra. Emerika je izhajala iz družine, kjer je bilo devet otrok. Njihov oče Ivan Kirbiš je bil leta 1920 izvoljen za poslanca Narodne skupščine kraljevine SHS, bil pa je tudi Maistrov borec in kasneje župan Rač. Med drugo svetovno vojno je bila vsa družina – razen sina Lojzeta, ki je bil zaprt v celjskem Starem piskru – deportirana v Srbijo.