Spoznajte jih

Mojster fotografije Janez Korošin, rojen leta 1935 v Ljubljani, še vedno fotografira in uživa pri izdelavi svojih posnetkov v laboratoriju. Ostal je zvest analogni fotografiji in velja za enega velikih mojstrov črno-bele fotografije, ki je njegova velika ljubezen.

Vse od leta 1952 je sodeloval z več kot 900 fotografijami in diapozitivi na več kot 350 razstavah doma in tujini, postavil je veliko samostojnih razstav in prejel prek 95 diplom in priznanj. Leta 1996 ga je Fotografska zveza Slovenije počastila s priznanjem Janeza Puharja za življenjsko delo v fotografiji. Mednarodna zveza za fotografsko umetnost FIAP mu je leta 2000 podelila naziv EFIAP – Excellence (odličnjak). V Cankarjevem domu pa so mu za 80. rojstni dan priredili pregledno razstavo njegovega dotedanjega dela.

Spoznajte jih

»V moji duši je bila vedno prisotna ljubezen do slikanja, ki se je prebudila iz sna v zrelih letih,« začne svojo pripoved Marjeta Zajec, diplomirana arhitektka, ki zadnja leta živi v domu starejših SeneCura v Vojniku.

Do upokojitve je delala kot arhitektka in projektantka notranje opreme, poslovnih in sejemskih prostorov ter trgovin. »Delali smo za vso Jugoslavijo, ne samo Slovenijo. Takrat v podjetjih niso imeli pojma, kaj počne arhitekt. Zato sem delala čisto vse – od načrta do nakupa in uporabe.«  

ODSTRTE PODOBE – LESKOVICA

Razpotegnjena gručasta vas na zahodu Škofjeloškega hribovja leži približno osemsto metrov nad morjem na položni prisojni polici pod strmimi jugozahodnimi pobočji Blegoša (1562 m). Naselje s treh strani obdajajo Kovk (1203 m) na severu, Čelo (914 m) na vzhodu in Studor (752 m) na jugu. Kraj, katerega ime izvira iz besede leska, je v najstarejšem ohranjenem urbarju loškega gospostva prvič omenjen leta 1291. Leskovica je eno od triinsedemdesetih naselij v občini Gorenja vas - Poljane. »Na vzhodnem koncu jedra vasi stoji barokizirana župnijska cerkev sv. Urha iz 16. stoletja, pod vasjo pa so njive in travniki,« je začela pripoved o Leskovici upokojena prodajalka, ljubiteljska proučevalka lokalne zgodovine in rodoslovka Marica Čeferin.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Emajlirana posoda, s katero smo se v svojem otroštvu srečevali praktično vsi, vzbuja nemalo nostalgije. Le kdo se ne spomni brezčasnih belih pik na modri ali rdeči podlagi, rožastega vzorca v krembarvi ali pa skodelic in krožnikov z različnimi motivi.

Tovarna emajlirane posode je eno prvih industrijskih podjetij v Celju, ki je močno zaznamovalo podobo mesta, zlasti mestnega predela Gaberje. Tu, kjer je od leta 1873 že stala Cinkarna, je leta 1894 Adolf Westen ustanovil kovinarsko podjetje za izdelavo posode. V Westnovi tovarni so izdelovali raznovrstno emajlirano, pocinkano ter brušeno hišno in kuhinjsko posodo, kotle in posode za vodo ter jeklene radiatorje in emajlirane reklamne table. Poleg tega je podjetje proizvajalo tudi za vojsko, na primer jeklene čelade ter emajlirane porcije in čutarice med prvo svetovno vojno, menažke, čutare, ohišja za protioklepne mine pa za jugoslovansko vojsko. Podjetje je bilo izjemnega pomena za Celje in okolico: dajalo je zaslužek ne le velikemu številu zaposlenih in njihovim družinam, ampak tudi okoličanom, ki so podjetju dobavljali seno in slamo za ovojni material ter les za izdelavo zabojev. Ves čas je bil namreč glavni proizvodni izdelek te tovarne emajlirana posoda.

 Ob pospravljanju stare hiše je Marta Mlinar iz Kranja našla fotografijo gruče otrok iz Žirov, med katerimi so tri mlade klekljarice. Ali jih morda kdo od bralk in bralcev Vzajemnosti prepozna?

 Alenka Brilej je v očetovem arhivu odkrila tole ljubko fotografijo. Sodeč po zapisu na zadnji strani, sta na njej Zdenkica in Pepček Smeh, dodana sta še kraj in datum: Mestinje, 6. 8. 1930. Če ju kdo pozna, naj se javi v uredništvo.

 Vincenca Pelan iz Žirij pri Sežani, kasneje poročena Štokelj, se je s hčerko Karolino fotografirala verjetno leta 1915 v Trstu. Fotografijo je v objavo poslala njena druga hči Marija Trampuž iz Mirna.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Marija Primožič iz Slovenj Gradca je pomagala na svet marsikateremu prebivalcu, saj je še edina živeča babica iz stare slovenjegraške bolnišnice. Svoje delo sem rada opravljala, večkrat pove. Mnoge zgodbe hrani v spominu, na pobudo njenih najbližjih jih je zapisala tudi v knjigi. Ta je izšla februarja lani na njen 85. rojstni dan. Nekaj spominov na svojo življenjsko pot je delila tudi z bralci Vzajemnosti.

Pripoved začne takole: »Med Uršljo goro in Pohorjem, v mali vasici Stari trg, je stala hiška, kjer sem se rodila v družini Krebs in odraščala s tremi brati. Oče je bil zaposlen v Tovarni usnja Slovenj Gradec, mama pa je bila gospodinja.« Po uspešno zaključeni takratni gimnaziji se je zaposlila na ginekološko-porodniškem oddelku Splošne bolnišnice Slovenj Gradec kot bolniška strežnica. »Delo ni bilo lahko. Hrano smo iz kuhinje, ki je bila v pritličju, nosile na oddelek v prvem nadstropju. Še težje je bilo nošenje umazanega perila v pralnico. Perilo smo sortirale, preštele in zavezale v rjuho. To 'culo', ki je bila ničkolikokrat težka tudi 40 kilogramov, smo si dale na ramo in odnesle v pralnico v pritličju. Čez dva dni, ko je bilo perilo oprano, pa smo isto culo zopet tovorile nazaj na oddelek.« Spominja se, da je bila njena prva plača pet tisoč dinarjev. Takrat si je v trgovini Borovo kupila prve nizke čevlje, ki so stali dva tisoč osemsto dinarjev.

NEKOČ SMO IMELI

Šmarca, danes prijetna vasica pri Kamniku, je bila pred drugo svetovno vojno središče industrijske dejavnosti. Iz tukajšnjih obrtnih delavnic, različnih obratov in manjših tovarn so po vojni zrasla številna ugledna kamniška podjetja, mnogih žal več ni.

Sredi Šmarce je pred domom krajanov lepo urejen prostor, kjer so na kamnitih stebrih izpisana imena nekdanjih tukajšnjih tovarn, na posebnih panojih pa v sliki in besedi ohranjajo spomin na domačine, ki so v preteklem stoletju ali še celo prej orali ledino industrijskega razvoja tega dela Slovenije. Med njimi je bilo tudi ščetarstvo Naglič, lani je minilo sto let od nastanka tovarne, ki je zaradi spremenjenih družbenih razmer in navad postopno usihala po drugi svetovni vojni in zamrla leta 1959 s smrtjo zadnjega lastnika Petra Nagliča. Na prostoru nekdanje Nagličeve tovarne ščetk in čopičev je danes podjetje Menina, ki se ukvarja s proizvodnjo pogrebne opreme.

Iz roda v rod

Mandarine na drevesih okoli hiše Ivančićevih v Portorožu so kot sončki sijale v sivem decembrskem dnevu, v dnevni sobi s pogledom na morje pa so nas greli lončena peč, dobra kava in prijazen pogovor s Slavkom in njegovo »dobro vilo«, ženo Ireno. »Vse v mojem življenju, moji karieri, moji osebni rasti in naši družini je povezano z njo. Zelo sem hvaležen za to, da jo imam,« je dejal Slavko in jo objel.

Njuna ljubezenska zgodba se je začela pred dobrimi 42 leti, ko je Slavko Ivančić z ansamblom Dani gostoval v novem hotelskem naselju Bernardin. Na ples je tja hodila tudi Irena, mlada učiteljica razrednega pouka, toda Slavko, ki je pel in igral, je takrat v gneči ni mogel videti. Jo je pa zagledal, ko je na obali »pod prvim obokom« sedela v rdečih kavbojkah, ki so bile takrat tudi za bolj ekstravagantno Obalo nekaj posebnega, in se v trenutku zaljubil vanjo. Tako zelo in tako usodno, da se po končanem nastopu v Portorožu ni mogel vrniti domov v Crikvenico z drugimi člani ansambla, ampak je mami sporočil, da bo prišel malo kasneje, in to skupaj s svojim dekletom. In tako kot se je Slavko v hipu zaljubil v Ireno, sta jo takoj vzljubila tudi njegova mama in oče.

Nekoč smo imeli

Letos januarja se je po dvanajstih letih končal stečajni postopek novogoriškega podjetja Mip (Mesna industrija Primorske), enega najsodobnejših podjetij za predelavo mesa, vzrejo in klanje živine, ki je zaradi kakovostnih surovin in sodobne tehnologije predelave spadalo v vrh jugoslovanske prehranske industrije.

Iz našega kolektivnega spomina izginja z Mipom še eno ugledno in uspešno podjetje, od katerega ne bo ostalo dobesedno nič. Kam je izginilo arhivsko gradivo o nastanku, razvoju in širjenju podjetja, ni znano. V Goriški knjižnici Franceta Bevka hranijo le dve drobni brošuri, ki sta izšli ob 35. in 50. obletnici podjetja, in nekaj reklamnih fotografij. V Primorskih novicah je bil v prilogi 7. val februarja objavljen članek, ki na kratko povzema zgodovino tega uspešnega podjetja, ki je v svojih najboljših časih zaposlovalo več kot 800 ljudi in je skupaj še z nekaterimi (žal tudi propadlimi) podjetji severnoprimorsko regijo dvignilo med najrazvitejše v Sloveniji in Jugoslaviji.

ODSTRTE PODOBE – NAZARJE

Gospodarsko, prometno, kulturno, upravno in zaposlitveno središče Zgornje Savinjske doline leži ob sotočju rek Savinje in Drete. Pred drugo svetovno vojno je bilo tu poleg večje žage in zabojarne le nekaj hiš, hitrejši razvoj pa se je začel po drugi svetovni vojni, ko so ob predelavi lesa (GLIN) odprli še druge industrijske obrate (Elkroj, MGA). S tem pa se je naglo povečevalo tudi število prebivalcev in leta 1994 so bili ustvarjeni pogoji za ustanovitev samostojne občine, v kateri v petnajstih naseljih zdaj živi okrog 2700 ljudi (od tega v Nazarjah 890). »Tak razplet je bil dokaj samoumeven, saj so bile Nazarje že v občini Mozirje središče industrijskega razvoja, pri čemer so tukajšnja podjetja uspešno osvajala zahtevne tuje trge,« je dejala 73-letna domačinka iz bližnjega Pustega Polja, upokojena univ. dipl. ekonomistka Vera Pečnik.