ODSTRTE PODOBE – BRINJE-BIRNA VAS-ŠENTJANŽ

Ob koncu 19. stoletja je čevljarski mojster in kmet Jožef Repše z Glinka hodil čez grič Brinje v pet kilometrov oddaljeno Kamenško v vas k bodoči nevesti Ceciliji. Ko sta se vzela, sta se odločila, da si prav na tem griču postavita novo domovanje. »Moj stari ata je najprej izsekal brinje, s katerim je bil močno poraščen ta hrib, in se nato lotil gradnje, ki je bila zaključena leta 1901. Tedaj sta se z ženo in štirimi otroki vselila v novo hišo v Brinju, ki jo vidimo na malce obledeli fotografiji, nastali po prvi svetovni vojni. Tu se jima je nato rodilo še pet otrok, od katerih je bil najmlajši moj oče Stanko, ki je ostal na kmetiji in imel z ženo Ivanko dvanajst otrok. Kot prvorojenec sem se rodil leta 1940,« pravi 84-letni upokojeni zdravnik, abdominalni kirurg prof. dr. Stane Repše in doda, da je v Brinju pri Šentjanžu še vedno le njihova domačija, ki kot zaselek Birne vasi spada v občino Sevnica. Tu zdaj v novi hiši živi njegov brat Andrej z družino.

Na letošnjem Festivalu za tretje življenjsko obdobje so zelo veliko občudovanja poželi šopki, ki so jih prejeli nagrajenci festivala, ustvarile pa so jih spretne roke Verene in Zvonka Mikša iz Dornave. Videti so bili kot pravi, čeprav so bili izdelani iz krep papirja.

Na stojnici Turističnega društva Breza Pragersko - Gaj, ki sta ga zastopala, je bilo poleg gerber na ogled tudi veliko drugega cvetja, od sončnic, nageljnov, vrtnic do božičnih zvezd. Cvetje je bilo tako umetelno izdelano, da bi ga zlahka zamenjali za naravne rože, zato so se pri njiju ustavili številni obiskovalci, med uglednimi gosti tudi predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar. Na festivalu sta sodelovala prvič in bila vesela nad dobrim odzivom, ki sta ga sicer navajena v domačih krajih. Izdelovanja rož iz papirja sta se lotila pred šestimi leti, potem ko so zrastli vnuki in niso več potrebovali varstva. V aktivni dobi sta se ukvarjala s povsem drugimi stvarmi, Verena je bila vzgojiteljica, Zvonko pa računovodja. Ko sta se upokojila, sta najprej pomagala pri skrbi za vnuke, pred šestimi leti pa sta se lotila izdelovanja cvetja iz krep papirja. Do tedaj s tem nista imela nobenih izkušenj, se je pa s tem nekdaj ukvarjala Zvonkova mama.

Spoznajte jih

Ljudmila Urbancl je septembra dopolnila 92 let. Še vedno je radovedna in vedoželjna. Pred štirimi leti je s helikopterjem poletela nad Triglavom, naučila se je igrati klaviature, zdaj pa se – zaradi spleta nerodnosti – že šestič uči hoditi.

Slika na polici v eni izmed sob v Koroškem domu starostnikov, poslovni enoti Slovenj Gradec, je Ljudmili Urbancl še posebej ljuba. Na njej je njena rodna hiša v Podgorju blizu Slovenj Gradca, od koder je krenila v svet. Tudi do Kitajske, kamor je odšla kaj kmalu, ko je ta država odprla svoja vrata, in do Afrike, Azije, bila je na Kubi … Epizoda s helikopterjem pa je še kako živa. »Venomer sem imela željo poleteti s helikopterjem. Potem sem imela zdravstvene težave, zaposleni v domu so mi pomagali in v zahvalo za vso pomoč med boleznijo sem pripravila vse potrebno, da smo skupaj z nekaterimi zaposlenimi poleteli nad Triglavom. Čudovito je bilo,« pove zgovorna gospa, ki doda, da je bila venomer radovedna in zvedava ter ima še vedno izpit za motor.

Športni veterani: Matjaž Beliš

Pred kratkim se je začela še ena sezona rokometnega državnega prvenstva. Med 12 ekipami bodo tudi tokrat slovenjgraški rokometaši. Matjaž Beliš, danes 71-letni možakar, ki ga v mestu pozna skoraj vsakdo, ki ga šport količkaj zanima, bo tudi letos igral pomembno vlogo. Kot generalni sekretar kluba, ki je eden najpomembnejših akterjev na športnem prizorišču na tem koncu države.

V Slovenj Gradcu, mestu s častnim nazivom glasnik miru, je v več kot petdesetih športnih društvih aktiven skoraj vsak drugi prebivalec občine. Matjaž Beliš je eden tistih, ki je nadaktiven že vrsto let. V Rokometni klub Slovenj Gradec je prišel leta 1965 kot nadobuden naraščajnik. Tudi njegova starejša brata Boris in Franc sta bila rokometaša, Matjaž je bil levo krilo s številko 3 na dresu. »Ko sem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja končal igralsko pot, je nasproti naše hiše že stala nova športna dvorana. Nisem se ji mogel izogniti,« se spominja športni veteran.

Iz roda v rod

Območje Gadove peči, ki velja za zibelko cvička, leži na strmih pobočjih vzhodnega dela Gorjancev. Že Janez Trdina je zapisal, da je prav Gadova peč kraljica »vseh kranjskih goric«. Veliko poti vodi tja gori, tudi iz Brežic, Podbočja ali Cerkelj ob Krki, kjer je doma družina Komatar, ki ima na Stojanskem Vrhu veliko vinsko klet in vinograde. Imajo okoli 50 tisoč trt, glede na letino pa v povprečju pridelajo 80 tisoč litrov vina.

Fonzi Komatar pripoveduje: »Tukaj sta trte gojila že moj ded in oče Franc. In tudi Marjan, mož najine starejše hčerke Jožice, je imel tu blizu svoje vinograde, nekaj pa sva jih z ženo postopno še dokupila. Ohranila sva stari vinski hram in ob njem smo z uradnim certifikatom v dar dobili in zasadili žametno črnino, potomko najstarejše trte v Sloveniji. Postavila sva še velik kozolec, pod katerim gostiva razne prireditve in razne skupine.« Zanimivo je, da se je družina njegove mame Zdenke iz Primorske umaknila pred fašizmom v okolico Cerkelj ob Krki, stari oče po Komatarjevi strani pa se je v isto vas preselil iz Stahovice na Gorenjskem.

ODSTRTE PODOBE – TOLMIN

Mestno naselje stoji na približno petindvajset metrov visokem pomolu iz morenskih in ledeniško-rečnih usedlin nad sotočjem rek Soče in Tolminke. Strateški pomen mu dajejo križišče pomembnih starih cest proti Goriški, Zgornjemu Posočju, Notranjski in Gorenjski ter njegova nekdanja in sedanja obmejna lega na stičišču visokogorskega, hribovitega predalpskega in dinarskega sveta. »Tolmin se ponaša z res lepim okoljem: čudovitimi hribi in čistimi vodami, rekami Sočo, Tolminko, Idrijco, Bačo ter mnogimi naravnimi in zgodovinskimi zanimivostmi. Če k temu dodamo še primerno cestno povezavo z Ljubljano, Goriško in Italijo, so s tem dani vsi pogoji za nadaljnji razvoj turizma,« pravi 93-letni upokojeni višji upravni delavec in udeleženec NOB Stanko Kovačič. Kljub mnogim pomembnim vlogam, ki jih je Tolmin imel v preteklosti, je mesto postal šele leta 1952.

SPOZNAJTE JIH

Majda Oblak, nekoč tajnica, in Marija Šivic Vrtačnik, ki je bila bančna uslužbenka, živita v Ljubljani ter sta dolgoletni prijateljici, obenem pa še sosedi. Obe sta vdovi in živita sami, vsaka v svojem stanovanju. Srečni sta, da ima blok, v katerem stanujeta, dvigalo. To je zanju zelo pomembno, saj je Majda stara 89, Marija pa 91 let. Obe sta še samostojni, sami skrbita zase in gresta vsaj enkrat na dan skupaj v bližnjo trgovino in potem še na kavico.

Na obisku pri našem naročniku

Ob poletnih olimpijskih igrah so v medijih obujali spomine na nekdanje slovenske športne uspehe. Med drugim so omenjali Rudolfa Cvetka, saj je bil prvi Slovenec, ki je osvojil srebrno olimpijsko medaljo v Stockholmu leta 1912, seveda kot član avstrijske sabljaške reprezentance.

Naš dolgoletni naročnik Milan Slemnik iz Ljubljane je Cvetka osebno poznal in hrani skupno fotografijo izpred skoraj sedemdesetih let. »Stare fotografije me zanimajo. Preden preletim drugo vsebino v Vzajemnosti, vedno najprej poiščem stran s šahovskim izzivom in rešim sudoku, nato pa preberem rubriko Izbrskano iz spomina. Vzajemnosti sem se zelo navadil, čeprav z ženo bereva še druge časnike in revije.«

SPOZNAJMO JIH

»Rodil sem se doma, v mali hiški na robu dvorišča kmeta Kuneja v Makolah, saj sva z mamo pri njem takrat stanovala,« pove Milan Sternad, 77-letni haloški fotograf in zbiratelj, ki je spreten tudi v kvačkanju, pletenju in šivanju gobelinov. Še vedno je poln ustvarjalnih idej in željan novih izzivov.

Prvih šivalnih vbodov se je naučil že kot petletni otrok. Mama je bila šivilja, oče krojač, pri vzgoji sta bila oba stroga, zato se je moral hitro prilagoditi življenju med metri blaga, starimi oblekami za predelavo, krpami, volno, raznovrstnimi iglami. »Po osnovni šoli so me porinili v srednjo tehniško šolo v Mariboru, kjer sem že v prvem letniku padel.« Po hudih mukah je šolo končal, se nesrečen potikal sedem let po Mariboru v različnih službah, »letos bo 50 let, odkar sem se vrnil v Makole, se zaposlil v domači Iskri Releji in tu ostal do upokojitve«. Ob tem se je lotil šivanja gobelinov za tovarno volne v Majšperku. »Šival sem jih s svilo.« Spreten je tudi v kvačkanju, klekljanju ter drobnih ročnih delih. »To so moji konjički, ki so mi v veselje in me izpolnjujejo že vse življenje.«