Spoznajte jih

Življenjsko pot Ivice Žnidaršič, predsednice Društva izgnancev Slovenije ter nekdanje predsednice in dolgoletne sodelavke Rdečega križa Slovenije, odlikuje skrb za sočloveka. V prvi tretjini življenja so njeno pot zaznamovale nečloveške razmere v nemških taboriščih, ob vrnitvi pa boj za preživetje na rodni Bučki. Verjetno je prav zaradi teh izkušenj postala netrudna borka za popravo krivic in pomoč ljudem v stiski.

Rodila se je 25. junija 1934 v vasi Bučka na Dolenjskem, kjer je imel oče kmetijo, mama pa trgovino. V začetku novembra 1941 se je namesto v šoli znašla v izgnanstvu. Nemški okupatorji so starše in šest otrok (rodilo se jih je osem, a je bila najstarejša hčerka ob izgonu že poročena, eden pa je umrl) odgnali v zbirno taborišče v gradu Rajhenburg v današnji Brestanici. Od tam je bilo poslanih v izgnanstvo okrog 45 tisoč Slovencev in Slovenk, ki so z vlaki nadaljevali pot na prisilno delo v Nemčiji. Družina Žnidaršič je v skoraj štirih letih pregnanstva zamenjala več delovnih taborišč, povsod pa so izgnance pestili lakota, mraz, bolezni in ponižujoče ravnanje. Spomini na ta čas so še vedno boleči: »Zelo težko je bilo gledati trpljenje odraslih, ki so jih ubijale krute, nevzdržne delovne in življenjske razmere.« Le nekaj tednov pred osvoboditvijo taborišča sta zaradi nečloveškega ravnanja s prisilnimi delavci življenje izgubila njen oče in najstarejši brat.

ŠPORTNA VETERANA

Odbojkarji in odbojkarice iz Mislinje so venomer želi precejšnje uspehe. Milica in Miro Pruš, dolgoletna športna pedagoga mislinjske osnovne šole, sta imela krepak delež pri tem.

A na začetku le povejmo: odbojka v Mislinji se ni začela z Mirom. Začela se je veliko prej in nato uspešno nadaljevala; skupaj z Mirom in njegovo ženo Milico, do katere, kot pravi Miro, »smo včasih nemara morda malček krivični«. Zakaj? »Kot učiteljica orodne gimnastike je imela 'svoj način v glavi', naredila je telesno podlago za dekleta, ki so se nato pridružila odbojkarski sekciji,« naniza kamenček v odbojkarskem mozaiku sogovornik. Postala sta tim, dvojec, ki je deloval kot švicarska ura. Pravita, da tako delujeta še zdaj.

Odstrte podobe – odziv bralca

V prejšnji številki Vzajemnosti sem z zanimanjem prebral prispevek o Sv. Joštu nad Kranjem, ki ga želim dopolniti s kratkim opisom dogodkov po letu 1906. Tedaj sta namreč tamkajšnjo gostilno in mežnarijo prevzela moja dedek in babica Valentin in Johana Sedej. Rodil sem se leta 1939 in sem sin njune starejše hčerke Zofije, zato sem ju tudi osebno poznal.

Valentin Sedej in Johana Jelenc Sedej sta se rodila v Selcah v Selški dolini in tu tudi živela. To je bilo obdobje krize in vsak si je pomagal na svoj način. Johana je odšla v Trst k znanemu odvetniku, ki mu je gospodinjila. V okolju, kjer je živela, se je seznanila z načinom priprave hrane za višje uradništvo. Ko se je vrnila domov, je spoznala Valentina Sedeja, ki je bil izučeni čevljar in je obiskoval orglarsko šolo. A v Selcah dela ni bilo, zato sta odšla v Ameriko, kjer sta ostala kar nekaj časa.

ODSTRTE PODOBE – DOVJE

Vas s tisočletno tradicijo leži v Zgornjesavski dolini na vršaju, ki so ga nasuli potoki Presušnik, Mlinca in Sedučnikov potok izpod karavanške Kepe (2139 m). Eno od desetih naselij v občini Kranjska Gora se je izoblikovalo nad levim bregom reke Save Dolinke in nad cesto Jesenice–Kranjska Gora. K Dovjemu spadata zaselka Mlinca (na vzhodu ob istoimenskem potoku) in Vatiš (na zahodu pri nekdanji železniški postaji). »Starejša razglednica (iz okrog leta 1900) prikazuje središče vasi, kjer si z leve proti desni sledijo Bvaščeva, Mitharjeva, Brencetova in Blažejeva domačija ter ob desnem robu fotografije kovačnica, ki so jo tu verjetno imeli že prvi naseljenci. Na nekoliko mlajšem panoramskem posnetku pa vidimo na levi strani župnijsko cerkev sv. Mihaela ter v ozadju karavanške vrhove z najvišjo Kepo ter desno od nje Dovško Malo Kepo, Gubno in Plevevnico,« nam je pojasnil 76-letni domačin France Voga.

Iz roda v rod

Njihova blejska zgodba se je začela leta 1899, ko je Ivan Rus, praded Zdravka Rusa, ki mi je odgrinjal družinsko zgodovino, prišel na Bled in se leta 1891 poročil z domačinko Katarino Wester – Danejevo.  

Ivan Rus je odraščal na Bohinjski Beli pri stricu Ivanu Berliču, tamkajšnjem duhovniku. Izučil se je za krojača, stric pa mu je priskrbel delo na Bledu. Šival je za okoliško duhovščino, frake za hotelsko osebje, obleke za domačine, tudi platnene letne obleke za Riklijevo gospodo, ki je prihajala z vseh koncev Evrope. Ob tem je okoli leta 1896 od Steierja prevzel zastopstvo za prodajo koles in celo zgradil stezo, na kateri je kupce začel učiti vožnje s kolesom.

Muzeji niso samo ustanove, ki dokumentirajo preteklost, pač pa obiskovalcem omogočajo večplastno doživljanje dediščine. Ob razstavah jih na različne načine spodbujajo, naj z njimi delijo svoje znanje, izkušnje in spomine.

Kot pravi Janja Rebolj, muzejska svetnica, ki v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane pripravlja vsebino programa za odrasle, so spremljevalni dogodki namenjeni temu, da ljudje tisto, kar vidijo na razstavi, še bolj podoživijo ali z udeležbo na delavnicah razvijejo večje zanimanje za vsebino. »Pri snovanju me vodijo trije cilji: udeležencem želimo ponuditi novo ali poglobljeno znanje, prenašamo kulturo ustvarjanja in tako širimo njihove izkušnje ter spodbujamo aktivno državljanstvo, kot temu rečem. Kar pomeni, da jih spodbujamo k razmišljanju, kaj nam razstava prinaša, kako lahko vsebina pripomore k boljšemu sobivanju in podobno.«

Spoznajte jo 

Po podatkih statističnega urada je v začetku letošnjega leta v Sloveniji živelo 386 prebivalcev, starih sto let ali več. Najstarejša med njim je Marija Žekš iz Pečarovcev, ki je 12. avgusta dopolnila 108 let. V domu starejših občanov Ljutomer, kjer biva, so s ponosom pripravili slovesnost ob tako visokem jubileju svoje stanovalke.

Rodila se je 12. avgusta 1916 v Dreveniku pod Bočem z dekliškim priimkom Kovačič. Starši zaradi bolezni niso mogli skrbeti zanjo, zato je morala v rejo v Maribor. Kot se spominja vnukinja Romana Farkaš Erdelji, je imela babica o rejnici same dobre besede. Bila je branjevka na tržnici in pogosto sta skupaj nabirali gozdne sadeže na Pohorju, da so lažje živeli. Čeprav je bila Marija odlična učenka, ji ni mogla omogočiti šolanja, zato se je že pri štirinajstih letih zaposlila v tekstilni tovarni MTT v Mariboru.

Na obisku pri naročnici

Med rokodelci, ki so spomladi na Dnevih medgeneracijskega sožitja v Ljubljani predstavljali svoje izdelke, so bile tudi članice Društva upokojencev Beltinci. Z Regino Vučko sva se – obe pač zelo zgovorni – kaj hitro zaklepetali.

Takoj je povedala, da so doma naročeni na Vzajemnost. »Saj revija je fajn, je dosti zanimivega v njej, samo jaz nimam časa brati. Ah, doma je vedno veliko dela, pa saj sem že od otroštva vajena delati, že šestletna sem šla služit,« je dodala. In ko je omenila, da je živela v Združenih državah Amerike, je bilo iztočnic za pogovor več kot dovolj.

Iz zgodovine 

Koprski ribič Renato Bonja ugotavlja, da je vsak dan v letu sicer mogoče uloviti kakšno ribo, vendar jih je količinsko manj kot pred letom 2012. Pravi, da se je takrat zgodila nekakšna prelomnica in zdaj ulovi le še deset odstotkov rib v primerjavi s prejšnjimi leti.

Renato Bonja ima že 25 let skorajda ustaljeno dnevno rutino, in to ne glede na to, ali dežuje ali piha burja. Vstane okrog 5. ure, se odpravi na morje, kjer dvigne mreže, ki jih je prejšnjo noč kalal (spustil) v globino, in se nato v port, kot pravi koprskemu mandraču, vrne med 8. in 9. uro. Tam ga pričaka žena Andrejka, ki svež ulov z vozičkom odpelje v ribarnico, medtem pa že po poti nekaterim najbolj neučakanim strankam razlaga, kakšno ponudbo ima na voljo.