ŠPORTNI VETERANI

Marjeta Šoštarič je bila pred časom odlična smučarka in članica slovenske reprezentance. Zelo uspešno je nastopala tudi na svetovnih tekmovanjih novinarjev. 

V zadnjih treh, štirih zimah ni smučala, ker je imela preveč težav s koleni. »Pravzaprav z enim kolenom, tistim, poškodovanim v mladih letih aktivnega smučanja. Upam, da so mi v Valdoltri z zamenjavo kolenskega zgloba omogočili, da bom letošnjo zimo spet poskušala z zavoji na kakšnih lepo urejenih in ne preveč zahtevnih strminah. Če bom lahko smučala z vnučkoma, bom kar zadovoljna,« začne pogovor dolgoletna novinarka (zdaj upokojena, vendar še vedno aktivna) Marjeta Šoštarič, ki jo nekateri še poznajo kot Marjeto Matvoz.

Iz rod v rod

Kmetija Rožej leži v idiličnem okolju malce pod vasjo Turje v občini Dol pri Hrastniku. Ko je dolina še v megli, so oni že v soncu. Družinske člane druži glasba, poleg tega so ponosni, da pomagajo ohranjati pasmo bosanskih planinskih konj. 

Kmetija, ki jo je Ivanka Rožej podedovala po starših, obsega 20 hektarjev; namesto nekdanjih njiv in vinogradov so zdaj tam veliki sadovnjaki in travniki. Pridelujejo več sort jabolk, kot so gaia, rubelit, fuijon, opal in najbolj znana sorta topaz, in češenj. Sadje pridelujejo s smernicami za izbrano kakovost, za svoje izdelke so prejeli številna najvišja priznanja pri nas in v Avstriji ter Italiji. Prav tako prodajajo predelano sadje – od sokov do jabolčnega čipsa. Tam je tudi raj za konje, ki jim je vsa družina zelo predana, drugih domačih živali pa nimajo: »Ko sva se z možem začela ukvarjati s sadjarstvom in dopolnilno dejavnostjo, ni bilo časa za živali, ohranila sem le kokoši. Bile so v velikem ograjenem prostoru, toda tudi ograda ni zadržala lisic in kun, ki so jih zdesetkale. Tako jajca in meso kupujemo,« pripoveduje Ivanka.

Spoznajte jih 

Jože Erzar iz Šempetra pri Gorici se lahko pohvali z izjemno življenjsko zgodbo, ki so jo zaznamovali predano delo, inovacije, mentorstvo in brez dvoma tudi nekaj vizionarske žilice. Bil je namreč pionir na področju izdelave slamic v nekdanji Jugoslaviji, poleg tega pa se je podpisal še pod več kot dvajset drugih inovacij na različnih področjih, ki so uporabnikom še kako olajšale življenje.

Jože Erzar, rojen leta 1945 v Mostah pri Komendi, je že v mladosti začel konstruirati naprave za izdelavo različnih izdelkov. Šolal se je ob delu: najprej je bil trgovec, nato je ob delu končal srednjo komercialno šolo, zatem višjo komercialno šolo in še zadnja dva letnika ekonomske fakultete. »Leta 1967 sem končal 4. letnik fakultete in razmišljal, da bi moral pridobljeno znanje iz ekonomije uporabiti v realnosti. Opravil sem tržno analizo za več izdelkov, v finalu so ostale slamice in zobotrebci.

Spoznajte jih

Jožica Rejc je ime, ki ga mnogi domačini in obiskovalci Pirana povezujejo z izjemnimi kulinaričnimi izkušnjami in toplim domačim vzdušjem. V restavraciji PiranArt je postala sinonim za inovativne in hkrati pristne jedi, ki osvajajo vse, ki prisegajo na dobro, zdravo in brezmesno hrano.

Njena zgodba je zgodba o strasti do kuhanja, spoštovanju tradicije in viziji, kako združiti zdravo prehrano z vrhunskim okusom in tradicionalne tehnike s sodobnimi kulinaričnimi trendi. Danes 67-letna Jožica Rejc je svojo ljubezen do kuhanja odkrila že v otroštvu. Ne čudi torej, da je svojo prvo torto naredila že pri devetih letih. »Ves čas sem bila v kuhinji pri mami in ji pomagala. Kuhanje je bilo vedno del mene. V njem sem našla način, kako izraziti sebe in prinesti ljudem veselje,« pravi Jožica. Je samouk in peta generacija kuharic v družini. »Kuharsko znanje si predajamo iz roda v rod. To je znanje, ki ga ne moreš najti v kuharskih knjigah,« ponosno pove. Pravi, da tudi hči Samanta rada kuha. »Ona je usmerjena bolj v indijske okuse, meni pa je pri srcu svetovljanska kuhinja in se rada poigravam s kombinacijo okusov.«

ODSTRTE PODOBE – BREZOVICA PRI LJUBLJANI

Razpotegnjeno primestno naselje leži ob severozahodnem robu Ljubljanskega barja, pet kilometrov jugozahodno od slovenske prestolnice, ob stari glavni cesti in primorski avtocesti A1 ter železniški progi proti Trstu. Starejše kmečko jedro se je izoblikovalo ob vznožju Brezoviškega (496 m) in Debelega hriba (541 m), po zgraditvi železniške proge s postajo in avtoceste z izvozom pa se je težišče naselja premaknilo na ravnino. Brezovico pri Ljubljani sestavljajo zaselki Bičevje (ob cesti proti Podpeči), Komarija (ob bivši vrhniški železniški progi), Mala vas (ob glavni cesti in okrog župnijske cerkve sv. Antona Puščavnika), Postaja (ob cesti proti kolodvoru) in Radna (v dolini potoka Radenščica). V kraju je veliko obrtnikov, podjetij, ki se ukvarjajo s storitvenimi dejavnostmi, trgovin in gostiln. Med zadnjimi je tudi gostilna Pr' Kopač, iz katere izhaja naš tokratni sogovornik Avgust Pleško, 86-letni upokojeni gostilničar.

Iz zgodovine

Na izbiranje imen vplivajo osebni in družbeni dejavniki, ki oblikujejo duh časa. Kje so korenine slovenskih imen in kakšen vpliv je na poimenovanje imela osamosvojitev Slovenije?

Stari Slovenci so za imena izbirali besede iz vsakdanjega jezika, na primer Hrast, Jelen, Lepa, jih zlagali v zložena imena, kot sta  Dragožit, Mojslava, in iz obojih delali klicne oblike  –   Dražin, Mojca. Ta imena so imela – tako kot pri Germanih, Arabcih, Hebrejcih, Keltih – vsakomur razumljiv pomen. Po pokristjanjenju so se staroslovenska imena začela umikati nemškim in svetniškim imenom. »To se je primeroma hitro zgodilo, kajti Slovenci so imeli že takrat slabo navado, da so se radi poprijemali tega, kar je prišlo od drugod,« je leta...

ŠPORTNI VETERANI: Vincenc Butala

Vincenc Butala je sodeloval na številnih veteranskih košarkarskih turnirjih, zdaj je v vrhu svetovne veteranske košarke.

Trma in volja, tako značilni za športnike, sta ohranili ekipe, ki so se preimenovale v veteranske. To je mogoče slišati iz ust marsikaterega veteranskega športnika. »Neodvisno smo se organizirali in se začeli z drugimi klubi, ki jih je doletela enaka usoda, dogovarjati za prijateljske tekme in turnirje. Turnirji so postajali pogostejši, tradicionalni, kmalu tudi mednarodni,« pravi legenda veteranske košarke v Sloveniji in nekdanji odlični košarkar Vincenc Butala. »Prvič smo sodelovali na veteranskem turnirju v Nemčiji, tj.

Spoznajte jih

Če boste od pozne pomladi pa do zgodnje jeseni hodili po Javorjevi promenadi v Rogaški Slatini, ga boste v senci pod košato krošnjo kakšnega drevesa zagotovo srečali. S svojim slikarskim stojalom, nizkim stolom, mizico, obloženo z barvami, čopiči in lopaticami, ogrnjen s haljo z nešteto barvnimi niansami, v rokah pa slikarska paleta – to je Maksimiljan Sternad - Milč.

Rad slika zunaj v naravi, številni radovedni sprehajalci ga prav nič ne motijo. »Ko imam pred seboj izbrani motiv, padem v drug svet in se osredotočam samo na izdelavo slike,« mi razlaga. Rodil se je avgusta 1949 v Rušah v delavski družini, ki se je kasneje preselila v Selnico ob Dravi. Tam je preživel velik del življenja in Selničani so zelo ponosni nanj. »Za 70-letnico so me povabili, da sem postavil obsežno razstavo, pa tudi zlato plaketo občine so mi dali. Obojega sem bil zelo vesel,« dodaja sogovornik.

Spoznajte jih 

Leon Dogša je eden najstarejših Mariborčanov, če ne kar najstarejši, saj je 6. novembra praznoval že 105. rojstni dan. V zadnjih dneh so lokalni časopisi veliko pisali o njem, njegovem življenju, poklicu, spominih. Ti spomini segajo tako daleč nazaj, da so skoraj že pravljični: takrat, v starih časih, je bilo … Vse drugače? Boljše? Slabše?

Leta 1985 se je včlanil v Društvo upokojencev Maribor Tabor in vključil v sekcijo steznega kegljanja, kjer je še pred nekaj leti po stezi metal krogle in podiral keglje. Nekdanji kegljaški kolegi so mu ob zares lepem jubileju skupaj z vodstvom Društva upokojencev Maribor Tabor pripravili druženje. Ves nasmejan in srečen je sedel med svojimi športnimi kolegi in živahno kramljal z nami. Povedal je, da je za tako dolgo življenje zaslužen predvsem sam. Skrbel je namreč za svoje telo in dobro počutje.