Spoznajte jih

Že dolgo smo si želeli obiskati Antona Lončariča, saj so našo pozornost pritegnili njegovi izdelki iz bakrene pločevine, ki krasijo cerkve, vaške kapele in križe. Njegovo delo je še toliko bolj cenjeno, ker se nikoli ni izučil za ta poklic.

Anton Lončarič se je rodil leta 1942 v družini štirih fantov v zaselku Negovski Vrh v Negovi, kjer je nekoč živel tudi tako imenovani dobri človek Ivan Kramberger. Po drugi svetovni vojni ni bilo možnosti za šolanje, zato so se fantje takoj po končanju osnovne šole zaposlili in si kasneje po svoje začrtali pot. Starejši brat je bil cenjen podjetnik, drugi, ki je kmetoval, je žal že pokojni, najmlajši pa živi v Kanadi, kjer se prav tako ukvarja s podjetništvom.

 Fotografija je nastala pred drugo svetovno vojno v Holandiji, kjer je živela družina Markošek, mama Ana in oče Franc ter štirje sinovi: Valentin - Zdravko, Ervin, Franek ter najmlajši Emil - Milan. Ervin se je ponesrečil v Judenburgu, kamor so bili izseljeni. V Slovenijo so se vrnili leta 1947. Fotografijo hrani 88-letni Franc (Franek) Markošek, glasbenik, trobentar ter slikar samouk iz Laškega.

 Na fotografiji, ki je nastala leta 1940, sta nona Marija Novak in mož Karlo Podgornik iz Vrtovina. Za njima stojijo njuni otroci Stanko, Anica, Jelka, Danica, Pavla in Milan. Sliko hrani vnukinja Vida Durn.

 Iz zgodovine 

Čeprav se zdi, da so imena stvar okusa in odločitve staršev, jih močno določajo časi, okoliščine in oblast. Med drugo svetovno vojno so otroci dobivali bolj nemška in po njej bolj slovanska imena.

Pri nas in v drugih okupiranih deželah so se med drugo svetovno vojno pojavila nova nemška imena (Anemarija, Hajda, Helmut, Inge, Rosvita), obenem pa je poskočila priljubljenost starih (Adolf, Friderik, Gizela, Hilda, Irma, Konrad, Margareta, Oto, Rudolf, Valter). Med pogostejšimi medvojnimi imeni, ki se začenjajo s črko e, na primer Edvard, Elizabeta, Emil, Erika, Erna, Ernest, Ervin in Evgen, sta najkrajši ženski imeni Ela in Ema postali pri nas zelo priljubljeni znova v 21. stoletju.

Kam nas pelje življenje 

Vsestranski umetnik, glasbenik, likovnik, organizator kulturnih in drugih prireditev, zbiralec starih predmetov, izdelovalec in zbiralec jaslic, starih božičnih razglednic, začetnik razstave božičnih jaslic v Vojniku, promotor češke kulture v Sloveniji ... Vse to je Jože Žlaus.

Njegovih dejavnosti je še veliko, a dodajmo le, da sta Jože in njegova žena Jelka zelo aktivna člana Društva ljubiteljev jaslic in sta letos na Brezjah prejela prestižno priznanje za aktivno delo na področju jasličarstva. Leta 2018 so bile njune jaslice razstavljene v Vatikanu med sto najlepšimi jaslicami z vsega sveta. Posebnost njunih jaslic je ta, da so izdelane iz votlega vrbovega panja, ki je bil namenjen predelavi v sekance, a je Jože ob opazovanju tega odpadnega kosa lesa dobil idejo, da bi bilo mogoče iz njega izdelati jaslice. Na letošnji mednarodni razstavi, ki jo v Vatikanu tradicionalno odprejo 8. decembra, bodo na ogled kar štiri slovenske jaslice, ponovno bosta sodelovala tudi zakonca Žlaus.

Iz roda v rod

Prof. dr. Jadrana Lenarčiča poznamo predvsem kot mednarodno priznanega znanstvenika – robotika, nedavno upokojenega direktorja Instituta Jožefa Stefana (IJS) in tudi kot uveljavljenega slikarja. Z ženo Brigito, upokojeno zaslužno profesorico biokemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, imata hčerko in sina, vsi v družini pa so dosegli doktorski naziv.

Oba s tri leta mlajšo ženo Brigito sta se po zelo uspešnih karierah upokojila na isti dan v februarju 2022. Je pa Jadran še dejaven v nekaterih mednarodnih odborih, eno uro tedensko predava na Fakulteti za elektrotehniko, delno pa ostaja povezan tudi z IJS. Sicer je človek mnogih talentov, ki zase pravi, da se bolj kot z glavo odloča s srcem, kar je za znanstvenika presenetljiva izjava. Kdor pozna njegova slikarska dela, ve, koliko njegovega otroštva, preživetega v Kopru, je ujetega v slikah, ki jih stroka uvršča med kubizem in abstrakcijo.

Spoznajte jih

Marija Brlek, rojena Grabar, je bila na seznamu taboriščnikov oziroma ukradenih otrok. Šele pri 81-tih letih se je odločila javno povedati svojo življenjsko zgodbo, ki jo je kruto zaznamovala druga svetovna vojna. Veselila se je objave članka, ki ga je vnaprej prebrala, a žal se je njeno življenje izteklo tik pred izidom revije. Svojci so se iz spoštovanja njene želje in v spomin na mamo strinjali z objavo. 

Dva zaljubljena mlada para: Neža in Jakob Grabar ter Otilija in Janez Kocmut, sta si večno ljubezen prisegla na isti dan.  Kljub negotovim časom, ki niso napovedovali lepe prihodnosti, so jo štirje mladi iz Slovenskih goric načrtovali skupaj. Zavedne Slovence so povezovali pripadnost sokolom, mržnja do nemškutarjev in Nemcev ter sodelovanje z borci Slovenskogoriške – Lackove čete. A vojna je usodno zarezala v življenje mladoporočencev in njihovih potomcev.

ŠPORTNI VETERANI: Marika Kardinar

Štirideset medalj, naziv svetovne prvakinje, rekorderka, pomurska športnica stoletja. Naša najuspešnejša in zagotovo tudi najboljša kegljačica vseh časov Marika Kardinar pri 71 letih še keglja. V prvi slovenski ligi.

Pomurka madžarskih korenin, tekmovalka, ki je skoraj 30 let zastopala reprezentanco (najprej jugoslovansko, nato slovensko), danes počne še marsikaj. »Marika je svetovna prvakinja v treh disciplinah: v kegljanju, kuhanju in kot žena. Ne nujno v tem vrstnem redu,« pove njen mož Marjan Kardinar, dolgoletni župan Dobrovnika – mimogrede, ob našem obisku je sporočil veselo novico, da bodo v Dobrovniku gradili prvi dom starejših občanov, ki bo imel nekaj čez 60 postelj. 

ODSTRTE PODOBE – BRINJE-BIRNA VAS-ŠENTJANŽ

Ob koncu 19. stoletja je čevljarski mojster in kmet Jožef Repše z Glinka hodil čez grič Brinje v pet kilometrov oddaljeno Kamenško v vas k bodoči nevesti Ceciliji. Ko sta se vzela, sta se odločila, da si prav na tem griču postavita novo domovanje. »Moj stari ata je najprej izsekal brinje, s katerim je bil močno poraščen ta hrib, in se nato lotil gradnje, ki je bila zaključena leta 1901. Tedaj sta se z ženo in štirimi otroki vselila v novo hišo v Brinju, ki jo vidimo na malce obledeli fotografiji, nastali po prvi svetovni vojni. Tu se jima je nato rodilo še pet otrok, od katerih je bil najmlajši moj oče Stanko, ki je ostal na kmetiji in imel z ženo Ivanko dvanajst otrok. Kot prvorojenec sem se rodil leta 1940,« pravi 84-letni upokojeni zdravnik, abdominalni kirurg prof. dr. Stane Repše in doda, da je v Brinju pri Šentjanžu še vedno le njihova domačija, ki kot zaselek Birne vasi spada v občino Sevnica. Tu zdaj v novi hiši živi njegov brat Andrej z družino.

Na letošnjem Festivalu za tretje življenjsko obdobje so zelo veliko občudovanja poželi šopki, ki so jih prejeli nagrajenci festivala, ustvarile pa so jih spretne roke Verene in Zvonka Mikša iz Dornave. Videti so bili kot pravi, čeprav so bili izdelani iz krep papirja.

Na stojnici Turističnega društva Breza Pragersko - Gaj, ki sta ga zastopala, je bilo poleg gerber na ogled tudi veliko drugega cvetja, od sončnic, nageljnov, vrtnic do božičnih zvezd. Cvetje je bilo tako umetelno izdelano, da bi ga zlahka zamenjali za naravne rože, zato so se pri njiju ustavili številni obiskovalci, med uglednimi gosti tudi predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar. Na festivalu sta sodelovala prvič in bila vesela nad dobrim odzivom, ki sta ga sicer navajena v domačih krajih. Izdelovanja rož iz papirja sta se lotila pred šestimi leti, potem ko so zrastli vnuki in niso več potrebovali varstva. V aktivni dobi sta se ukvarjala s povsem drugimi stvarmi, Verena je bila vzgojiteljica, Zvonko pa računovodja. Ko sta se upokojila, sta najprej pomagala pri skrbi za vnuke, pred šestimi leti pa sta se lotila izdelovanja cvetja iz krep papirja. Do tedaj s tem nista imela nobenih izkušenj, se je pa s tem nekdaj ukvarjala Zvonkova mama.

Spoznajte jih

Ljudmila Urbancl je septembra dopolnila 92 let. Še vedno je radovedna in vedoželjna. Pred štirimi leti je s helikopterjem poletela nad Triglavom, naučila se je igrati klaviature, zdaj pa se – zaradi spleta nerodnosti – že šestič uči hoditi.

Slika na polici v eni izmed sob v Koroškem domu starostnikov, poslovni enoti Slovenj Gradec, je Ljudmili Urbancl še posebej ljuba. Na njej je njena rodna hiša v Podgorju blizu Slovenj Gradca, od koder je krenila v svet. Tudi do Kitajske, kamor je odšla kaj kmalu, ko je ta država odprla svoja vrata, in do Afrike, Azije, bila je na Kubi … Epizoda s helikopterjem pa je še kako živa. »Venomer sem imela željo poleteti s helikopterjem. Potem sem imela zdravstvene težave, zaposleni v domu so mi pomagali in v zahvalo za vso pomoč med boleznijo sem pripravila vse potrebno, da smo skupaj z nekaterimi zaposlenimi poleteli nad Triglavom. Čudovito je bilo,« pove zgovorna gospa, ki doda, da je bila venomer radovedna in zvedava ter ima še vedno izpit za motor.