SPOZNAJTE JIH

Ptujčan Ignac Habjanič že od leta 2011 zbira plastične zamaške, izkupiček za prodano odpadno embalažo pa namenja otrokom s cerebralno paralizo. V dobrodelno akcijo je poleg vseh, ki zbirajo zamaške, povezal še Slovensko vojsko in Slovenske železnice. Do zdaj zbranih 84 ton zamaškov v denarju pomeni donacijo 25.000 evrov.

S tem denarjem je tako ali drugače pomagal več kot dvajsetim otrokom. »Nečakova hčerka me je, ko sem se upokojil in imel preveč časa, spodbudila, da sem začel zbirati zamaške za dobrodelne namene. V Spodnjem Podravju in delu Prlekije sem obiskal vrtce, šole, razne ustanove, lokale in jim predlagal, naj zbirajo zamaške, ki sem jih enkrat na mesec prišel iskat. Prvo leto sem jih zbral 210 kilogramov, leto kasneje 400 kilogramov, tretje leto pa že šest ton, tako da jih je bilo treba odpeljati dvakrat v letu.

SPOZNAJTE JIH

»Odraščala sem v Zgornji Šiški. Imeli smo majhno polkletno stanovanje v hiši, ki je stala na robu travnikov in vrtov. V kuhinji je živela še mamina teta, starši in jaz smo si delili edino sobo. Največkrat sem šla na vrt kar skozi okno, ker me je bilo strah hoditi mimo temačnih kleti, še posebej, ko sem imela pouk popoldne in sem se vračala že v polmraku,« pravi 74-letna Lidija Jelovac.

Ker je bil oče športni pedagog, je bilo razgibano življenje njena prednost že od rojstva, zato ne preseneča, da je bila pri 13 letih slovenska mladinska prvakinja v umetnostnem kotalkanju. Osnovnošolska in gimnazijska leta so ji mimogrede minila, a vseskozi je veliko risala. »Moji zvezki so bili bolj porisani kot popisani.« Prestop iz gimnazije na likovno akademijo pa je bilo doživetje. »Nenadoma sem se znašla v okolju, kjer sem lahko počela tisto, kar me je najbolj veselilo. Bila sem očarana nad vsem, kar sem doživljala.

SPOZNAJTE JIH 

Veliko sem doživel in nikoli si nisem mislil, da bom dočakal takšno starost, je ob stotem rojstnem dnevu dejal Jože Tkavc, častni krajan Šempetra v Savinjski dolini.

Rodil se je 29. aprila 1925 v Andražu pri Polzeli in se izučil za mizarja pri mizarju Antonu Verdevu v Dobrteši vasi. Obrtno šolo je delal v Žalcu, Preboldu in Celju. Med nemško okupacijo so ga poslali na izpit zato, da so ga kot pomočnika lahko poklicali v vojsko. Kot nemški vojak je služil 14 mesecev v Avstriji in Berlinu. Maja 1944 je prišel domov na dopust, kar je izkoristil,   in 6. junija 1944 odšel v partizane. Najprej na Ponikvo, nato na Graško goro in kurirsko postajo TVS34 v Šentvidu pod Uršljo goro, kjer je bil kurir do 9.

SPOZNAJTE JIH 

Ustvarjalna dolenjska pisateljica in upokojena učiteljica Ivanka Mestnik je meseca maja obrnila 91. list svojega ustvarjalnega življenja. Pisateljica, ki s svojimi knjižnimi deli navdušuje staro in mlado, se v svojih delih vedno znova vrača k svojim koreninam v Suhi krajini. 

Na jesen življenja živi v novomeškem domu starejših občanov, a se je tudi letos udeležila prireditve v rodni Drašči vasi, katere pobudnica je bila prav ona. V knjigi Krka, zelena žila do srca, ki jo je izdala leta 2019, je obudila spomine na pestro življenje ob strugi zelenega dolenjskega bisera. Takrat je dala pobudo, da bi se v njeni rojstni vasi ljudje družili ob Krki na kulturnih in drugih dogodkih.

 Marija Srebočan s Polzele, z dekliškim priimkom Palir, se je z mamo Marijo fotografirala v Šoštanju leta 1955. 

 Danes nikjer ne bi našli tako številčnega razreda, kot je bil prvi razred osnovne šole v Slovenskih Konjicah leta 1950. Med učenci, mnogi so bili kar bosi, ki so se fotografirali s tovarišico Seručar, je tudi Pavel Leskovar iz Vojnika, ki je poslal fotografijo v objavo.

 Množica mladih fantov je pred skoraj sto leti obiskovala podoficirsko šolo v Zagrebu. Med njimi je bil tudi stric Jerneje Miklič iz Grosuplja, ki je poslala fotografijo v objavo.

ODSTRTE PODOBE – LJUBNO OB SAVINJI

Sklenjeno središčno gručasto naselje v Zgornji Savinjski dolini stoji na robu alpskega predgorja na prodnatih terasah ob sotočju potoka Ljubnica in reke Savinje, ki tu prehaja iz soteske v širšo dolino. Kraj se prvič omenja leta 1247, od leta 1442 pa kot trg s pravico do dveh letnih sejmov in nedeljskega tržnega dne. Razvil se je v lokalno središče hribovskega kmetijskega zaledja, kjer so se Ljubenci ukvarjali predvsem z govedorejo in gozdarstvom, od konca 16. do sredine 20. stoletja pa sta se razcvetela lesna trgovina in splavarjenje (flosarstvo). »Ljubno ob Savinji je bilo tako petsto let začetna savinjska flosarska postaja. Les, ki so ga kmetje posekali na strmih pobočjih, so po drčah spravili v dolino in nato po Ljubnici in Savinji splavili do Ljubnega. Tu so ga razžagali, sestavili flose in se ob primernem vodostaju z njimi odpravili na pot,« pripoveduje 74-letni upokojeni pek in slaščičar ter tudi zadnji ljubenski flosar Martin Juvan.

SPOZNAJTE JIH

Maja Serajnik Zadnik, ki živi v Domžalah, je po poklicu farmacevtka, po srcu pa umetniška duša. V zibelko sta ji bila položena odnos in ljubezen do umetnosti, zlasti slikarstva, književnosti in glasbe. Z upokojitvijo je končno našla čas za ustvarjanje, predvsem slikanje.

Rojena je v Novem mestu. Oba starša sta bila učitelja, ki sta cenila umetnost. Na njuno željo je študirala farmacijo, saj je v bližnji tovarni zdravil Krka dobila štipendijo, kar je v tistih časih veliko pomenilo. Po študiju farmacije je delala na različnih področjih. Ko si je ustvarila družino, je zaradi rizične nosečnosti postala samostojna kulturna delavka. Status je dobila zaradi uspehov v športnih plesih za državno reprezentanco, v kateri je deset let plesala skupaj z možem Bojanom. Po rojstvu drugega otroka, ki se je prezgodaj rodil, se je posvetila predvsem njegovi negi in zdravju. Ko je dopolnil petnajst let, se je zaposlila v moževem kemijskem podjetju, kjer je delala do upokojitve pred desetimi leti.

Iz zgodovine

Organizacija združenih narodov (OZN) je bila po drugi svetovni vojni ustanovljena z namenom, da se vojne grozote nikoli več ne ponovijo in da bi na svetu zagotavljali mir. Danes je vanjo včlanjenih 193 držav, Vatikan in Palestina pa imata status opazovalk. Kljub temu na različnih koncih sveta divja okoli 60 vojaških spopadov.

Pogajanja o končanju dveh najbolj aktualnih in odmevnih vojn v Ukrajini in Palestini, ki ogrožata svetovni mir, namesto v (do zdaj) legendarni palači OZN v New Yorku potekajo pod solistično taktirko Združenih držav Amerike večinoma v pisarnah najvplivnejših vladarjev sveta ali pa v Savdski Arabiji, Jemnu, Egiptu in EU. Organizacija združenih narodov pa je, kot kaže, pri reševanju konfliktnih situacij v svetu zadnje čase potisnjena bolj na stranski tir.

SPOZNAJTE JIH 

Večina prebivalcev Slovenije se upokoji, ko dopolni 40 let delovne dobe. V vasi Žepovci, ki spada v občino Apače, pa živi Avgust Horvat, ki se je upokojil lani, ko je v uniformi poštarja oddelal 52 let, sedem mesecev in 14 dni.

Avgust se je rodil kot edini sin Mariji in Štefanu Horvat 31. julija 1951 v Žepovcih, kjer vseskozi živi. S poštarji je pravzaprav odraščal, saj so ta poklic opravljali že njegovi oče, stric in bratranec. Gotovo je bilo to usodno za njegovo odločitev, da se je po odsluženem vojaškem roku zaposlil na pošti v Apačah. Takrat so teren pokrivali štirje poštarji. »Že na začetku sem se odločil, da bom dobro delal in delo opravljal z veseljem. Pri tem mi je bil vzor oče Štefan, ki mi je velikokrat govoril o svojih poteh in kaj je na njih zanimivega...

SPOZNAJTE JIH

Janez Plestenjak iz Škofje Loke je slikar, predvsem pa risar. Upodablja živali, zato sebe imenuje slikar animalist. Poznavanje človeške in živalske anatomije mu omogoča zoološko natančnost pri risanju neposredno po naravi, največjo pozornost pa namenja živalski psihologiji.

Je izjemno čil gospod, ki se izraža s tušem, grafitom, ogljem, kredo in pastelom na papirju. Rad riše tudi glasbenike na nastopih. Po končani gimnaziji je študiral na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani, konec sedemdesetih let pa slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost. Do upokojitve je imel status svobodnega umetnika. S svojimi deli je opremil več knjig z živalsko tematiko. Njegove risbe najdemo v strokovnih publikacijah veterinarske medicine, v kinološki literaturi in mačjih pesmih Svetlane Makarovič. Od leta 1962 je sodnik mednarodne kinološke zveze (FCI) za FCI I., II., kodre in dalmatince ter delo službenih pasem.