Športni veterani: Matjaž Beliš

Pred kratkim se je začela še ena sezona rokometnega državnega prvenstva. Med 12 ekipami bodo tudi tokrat slovenjgraški rokometaši. Matjaž Beliš, danes 71-letni možakar, ki ga v mestu pozna skoraj vsakdo, ki ga šport količkaj zanima, bo tudi letos igral pomembno vlogo. Kot generalni sekretar kluba, ki je eden najpomembnejših akterjev na športnem prizorišču na tem koncu države.

V Slovenj Gradcu, mestu s častnim nazivom glasnik miru, je v več kot petdesetih športnih društvih aktiven skoraj vsak drugi prebivalec občine. Matjaž Beliš je eden tistih, ki je nadaktiven že vrsto let. V Rokometni klub Slovenj Gradec je prišel leta 1965 kot nadobuden naraščajnik. Tudi njegova starejša brata Boris in Franc sta bila rokometaša, Matjaž je bil levo krilo s številko 3 na dresu. »Ko sem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja končal igralsko pot, je nasproti naše hiše že stala nova športna dvorana. Nisem se ji mogel izogniti,« se spominja športni veteran.

Iz roda v rod

Območje Gadove peči, ki velja za zibelko cvička, leži na strmih pobočjih vzhodnega dela Gorjancev. Že Janez Trdina je zapisal, da je prav Gadova peč kraljica »vseh kranjskih goric«. Veliko poti vodi tja gori, tudi iz Brežic, Podbočja ali Cerkelj ob Krki, kjer je doma družina Komatar, ki ima na Stojanskem Vrhu veliko vinsko klet in vinograde. Imajo okoli 50 tisoč trt, glede na letino pa v povprečju pridelajo 80 tisoč litrov vina.

Fonzi Komatar pripoveduje: »Tukaj sta trte gojila že moj ded in oče Franc. In tudi Marjan, mož najine starejše hčerke Jožice, je imel tu blizu svoje vinograde, nekaj pa sva jih z ženo postopno še dokupila. Ohranila sva stari vinski hram in ob njem smo z uradnim certifikatom v dar dobili in zasadili žametno črnino, potomko najstarejše trte v Sloveniji. Postavila sva še velik kozolec, pod katerim gostiva razne prireditve in razne skupine.« Zanimivo je, da se je družina njegove mame Zdenke iz Primorske umaknila pred fašizmom v okolico Cerkelj ob Krki, stari oče po Komatarjevi strani pa se je v isto vas preselil iz Stahovice na Gorenjskem.

ODSTRTE PODOBE – TOLMIN

Mestno naselje stoji na približno petindvajset metrov visokem pomolu iz morenskih in ledeniško-rečnih usedlin nad sotočjem rek Soče in Tolminke. Strateški pomen mu dajejo križišče pomembnih starih cest proti Goriški, Zgornjemu Posočju, Notranjski in Gorenjski ter njegova nekdanja in sedanja obmejna lega na stičišču visokogorskega, hribovitega predalpskega in dinarskega sveta. »Tolmin se ponaša z res lepim okoljem: čudovitimi hribi in čistimi vodami, rekami Sočo, Tolminko, Idrijco, Bačo ter mnogimi naravnimi in zgodovinskimi zanimivostmi. Če k temu dodamo še primerno cestno povezavo z Ljubljano, Goriško in Italijo, so s tem dani vsi pogoji za nadaljnji razvoj turizma,« pravi 93-letni upokojeni višji upravni delavec in udeleženec NOB Stanko Kovačič. Kljub mnogim pomembnim vlogam, ki jih je Tolmin imel v preteklosti, je mesto postal šele leta 1952.

SPOZNAJTE JIH

Majda Oblak, nekoč tajnica, in Marija Šivic Vrtačnik, ki je bila bančna uslužbenka, živita v Ljubljani ter sta dolgoletni prijateljici, obenem pa še sosedi. Obe sta vdovi in živita sami, vsaka v svojem stanovanju. Srečni sta, da ima blok, v katerem stanujeta, dvigalo. To je zanju zelo pomembno, saj je Majda stara 89, Marija pa 91 let. Obe sta še samostojni, sami skrbita zase in gresta vsaj enkrat na dan skupaj v bližnjo trgovino in potem še na kavico.

Na obisku pri našem naročniku

Ob poletnih olimpijskih igrah so v medijih obujali spomine na nekdanje slovenske športne uspehe. Med drugim so omenjali Rudolfa Cvetka, saj je bil prvi Slovenec, ki je osvojil srebrno olimpijsko medaljo v Stockholmu leta 1912, seveda kot član avstrijske sabljaške reprezentance.

Naš dolgoletni naročnik Milan Slemnik iz Ljubljane je Cvetka osebno poznal in hrani skupno fotografijo izpred skoraj sedemdesetih let. »Stare fotografije me zanimajo. Preden preletim drugo vsebino v Vzajemnosti, vedno najprej poiščem stran s šahovskim izzivom in rešim sudoku, nato pa preberem rubriko Izbrskano iz spomina. Vzajemnosti sem se zelo navadil, čeprav z ženo bereva še druge časnike in revije.«

SPOZNAJMO JIH

»Rodil sem se doma, v mali hiški na robu dvorišča kmeta Kuneja v Makolah, saj sva z mamo pri njem takrat stanovala,« pove Milan Sternad, 77-letni haloški fotograf in zbiratelj, ki je spreten tudi v kvačkanju, pletenju in šivanju gobelinov. Še vedno je poln ustvarjalnih idej in željan novih izzivov.

Prvih šivalnih vbodov se je naučil že kot petletni otrok. Mama je bila šivilja, oče krojač, pri vzgoji sta bila oba stroga, zato se je moral hitro prilagoditi življenju med metri blaga, starimi oblekami za predelavo, krpami, volno, raznovrstnimi iglami. »Po osnovni šoli so me porinili v srednjo tehniško šolo v Mariboru, kjer sem že v prvem letniku padel.« Po hudih mukah je šolo končal, se nesrečen potikal sedem let po Mariboru v različnih službah, »letos bo 50 let, odkar sem se vrnil v Makole, se zaposlil v domači Iskri Releji in tu ostal do upokojitve«. Ob tem se je lotil šivanja gobelinov za tovarno volne v Majšperku. »Šival sem jih s svilo.« Spreten je tudi v kvačkanju, klekljanju ter drobnih ročnih delih. »To so moji konjički, ki so mi v veselje in me izpolnjujejo že vse življenje.«

 Na fotografiji, stari kar 116 let, je družina Uran z Janževskega Vrha pri Ribnici na Pohorju, po domače Junkarjevi. Janez, vdovec s štirimi otroki, se je v drugo poročil s trideset let mlajšo Marijo, s katero sta imela 14 otrok. Fotografijo je poslala Mira Kumer iz Radelj ob Dravi, vnukinja deklice, ki jo ima mama v naročju.

 Kopači so se leta 1932 fotografirali v vinogradu Toneta Šoška iz Sobenje vasi pri Brežicah, ki ga je imel v Gadnah. Fotografijo hrani gospodarjeva vnukinja Mojca Gorišek iz Krške vasi.

Spoznajte jih

Policist, diplomirani pravnik, veteran vojne za Slovenijo, predavatelj, urednik, publicist, pisatelj, predsednik območnega kluba upokojencev MNZ Kranj, rokometaš ter dolgoletni rokometni sodnik, zborovski pevec, pooblaščenec za sklepanje zakonskih zvez, dejaven v občinskem svetu in policijskem veteranskem društvu Sever. Zasebno pa spoštljiv mož, razumevajoč oče, dobrosrčen ded in potrpežljiv praded – vse to je Branko Celar.

Rodil se je leta 1951 v Ljubljani, po kadetski šoli za miličnike v Tacnu je študiral na ljubljanski pravni fakulteti, kjer je za svoje diplomsko delo z naslovom Kazniva dejanja v civilnem zračnem prometu prejel Zoretovo nagrado Društva za združene narode za Slovenijo. V obdobju od 1971 do 2002 je v okviru Republiškega sekretariata za notranje zadeve in kasneje Ministrstva za notranje zadeve RS v različnih enotah milice/policije opravljal naloge vse od miličnika do prvega načelnika slovenske mejne policije v samostojni Sloveniji. Ko je bil svetovalec vlade na oddelku za mednarodno sodelovanje, se je upokojil, vendar se je v obdobju od 2008 do 2012, v mandatu devete slovenske vlade, reaktiviral in opravljal naloge svetovalca ministrice Katarine Kresal. Za vedno so ga zaznamovale vrednote demokracije, svobode, solidarnosti, pravne in socialne države ter človekovih pravic.

Iz zgodovine

V Suhi krajini leži vas Podgozd, naselje z nekaj hišami, nad reko Krko vrezana v strugi med Dvorom in roškimi gozdovi. Tu je nekoč živel fotograf Janez Lovše. Podatkov o njem skorajda ni, starejši prebivalci pa se spominjajo le tega, kar so o njem govorili njihovi starši ali stari starši.

V vasi še živi njegov vnuk, soimenjak Janez Lovše, ki je že upokojen. Ponosen je na prednika, vendar o njem zelo malo ve. Živel je v skromni hišici z ženo in sedmimi otroki na robu vasi Podgozd. Pri Lovšetovih imajo nekaj starejših fotografij, ki jih je izdelal njegov stari oče, vendar njegove osebne fotografije nimajo. »Imamo pa njegovo lepo stensko uro, na katero sem zelo ponosen, je prelep spomin nanj,« pove Janez in doda, da so se Lovšetovi iz nekdanje Muhčeve hiše preselili, ob tem pa so se izgubili predmeti, žal tudi fotoaparat in negativi na ploščah. Potem so v vas prišli zbiralci starin in odnesli še tisto, kar je ostalo.