Premišljevanja o življenju

Vsi smo se v življenju že srečali z bolečino, zato vemo, da bolečina povzroča trpljenje. Trpljenje lahko povzročajo tudi številne druge telesne težave, na primer oteženo dihanje ter slabost z bruhanjem. Vsi smo že bili žalostni ali prestrašeni, marsikateri tudi tesnobni, nekateri so se že srečali z občutkom depresivnosti. Trpimo tudi zaradi čustvenih stisk in psihičnih težav. Z osamljenostjo se srečujemo redkeje. Kaj je osamljenost, najbolje vedo starejši, saj je osamljenost najpomembnejša in najpogostejša socialna stiska starejših oseb, in to ne glede na to, ali živijo doma ali v domovih starejših.

 Na Dunaju, točneje v galeriji Spodnji Belvedere, je na ogled doslej največja razstava slovenskega slikarstva iz obdobja pomladi narodov leta 1848 do razpada avstro ogrske monarhije leta 1918.

V ospredju razstave Svet v barvah: Slovensko slikarstvo 1848-1918 so likovne značilnosti slovenskega ustvarjanja, med katerimi izstopa intenzivna vloga barve. Med 132 razstavljenimi deli so slike Janeza in Jurija Šubica, Jožefa Tominca, Jožefa Petkovška, Ivane Kobilce, Avgusta Bertholda ter impresionistov Riharda Jakopiča, Ivana Groharja, Matije Jame in Mateja Sternena. Mnogi so nekaj časa preživeli v Gradcu, na Dunaju ali v njegovi okolici. Ob njih so še dela mednarodnih mojstrov, kot so Groharjev vzornik Gioanni Segantini, Dunajčanka Tina Blau, v Mariboru rojen Anton Nowak in Ernst Stöhr, ki je živel v Bohinju.

 V atriju ljubljanske mestne hiše je na ogled fotografska razstava z naslovom Nič drugačno življenje. Pripravil jo je je fotograf Primož Lavre v okviru projekta Vseslovenska akcija ozaveščanja o socialnem vključevanju invalidov in predstavlja zgodbe petindvajsetih invalidov, med njimi so ljudje brez udov, s cerebralno paralizo, invalidi na vozičku, slepi in gluhi, ki so uspešni pri svojem delu, športu in/ali hobijih. Ti so raznovrstni, od plesa, petja do konjeništva. Fotografirani so v okoljih, ki so jim domača, v katerih delajo, ustvarjajo in bivajo, da bi pokazali kako kljub svoji invalidnosti živijo normalna življenja. »Pred fotografiranjem sem se dobil z vsakim od njih, da sem podrobno spoznal njihovo življenjsko zgodbo. Fotografiranje je potekalo na različnih lokacijah; med drugim v naravi, na odru SNG Opera in balet Ljubljana, v fitnesu in v glasbenem studiu. To so plemeniti ljudje, ki niso nič drugačni od nas,« pravi fotograf Lavre.

 Kateri zakon v Republiki Sloveniji določa, kolikokrat na dan lahko stanovalec nekega doma za starejše odvaja blato ali urin in koliko menjav plenic lahko dobi na dan, se sprašujejo v društvu Srebrna nit. Poleg tega na pristojne naslavljajo vprašanja: zakaj v domovih starejših kot luksuz velja kopalnica in balkon, za katerega morajo doplačevati tudi nepomični stanovalci; zakaj domovi obračunavajo storitve, za katere vedo, da jih ne izvajajo v celoti; zakaj stanovalec, ki želi uživati dnevne obroke v sobi, plačuje dvoje - postrežbo v jedilnici...

Naš pogovor

Dr. Živa Deu je prva arhitektka pri nas, ki je dosegla naziv redne profesorice na Fakulteti za arhitekturo. Zavezana je ohranjanju in prenovi stavbne dediščine, lepih, okolju prijaznih in zdravih hiš. Vseskozi si je prizadevala za oblikovanje urbanističnih in arhitekturnih načel, na osnovi katerih bi ohranili identiteto, razpoznavnost in raznolikost slovenskih naselij, stavb in kulturnih krajin. Njeno delovanje je dragocen prispevek k arhitekturni teoriji in praksi v Sloveniji. V raziskovalnem, pedagoškem in izvedbenem pomenu je neutrudna. Njena bibliografija zajema skoraj tisoč enot in 14 monografij. Pred kratkim je izšla njena knjiga z naslovom Hiše za boljše življenje in s podnaslovom: Stare in nove, z dediščino, okolju prijazne in zdrave.

Dunaj bo demenci prijazen

Na Dunaju je v letu 2024 živelo skoraj dva milijona prebivalcev, med njimi 450.000 starejših od 60 let. Zaradi vse starejšega prebivalstva so v glavnem avstrijskem mestu že leta 1996 ustanovili urad zastopnika pravic starejših občanov in na ta položaj je župan Dunaja januarja 2022 imenoval Sabine Hofer-Gruber. Med njenimi glavnimi cilji je narediti mesto prijaznejše do ljudi z demenco, ki jih je na Dunaju okrog 30.000. V ta namen so ustanovili platformo Demenci prijazen Dunaj, ki povezuje različne organizacije, mestna okrožja, posameznike ter...

V Slovenj Gradcu so konec maja leta 2022 odprli objekt s 27 oskrbovanimi stanovanji. Med domačini je takoj vzbudil precej radovednosti, saj je bil blok projektiran in zgrajen kot energetsko učinkovit in je napovedoval bivalno ugodje ob nizkih obratovalnih stroških. V njem je aktivno kot le kaj.

»Nisem kaj veliko razmišljal. Počakal sem na razpis, se nanj prijavil, pogoje sem izpolnjeval, bil sem starejši od 65 let in imel potrdilo, da sem sposoben živeti samostojno. Bil sem izbran, podpisal pogodbo, počakali smo, da so ga dokončno opremili, in zdaj sem tukaj. Že nekaj časa. In še zdaleč mi ni žal,« pripoveduje Vlado Nikolič. Kot pravijo sostanovalci, je eden dejavnejših v bloku. Je neutrudni promotor kolesarstva, tudi politično aktiven, vendar sta gibanje in kolesarstvo, kot pravi sam, njegova okupacija časa. Doda, da se rad druži in mu bivanje tu več kot ustreza in ga zdaj ne bi zamenjal za nič na svetu.

Premišljevanja o življenju

Novo leto nas skoraj nehote navdaja z upanjem, ker je novo in ker so začetki vedno polni pričakovanj. Le družinska srečanja so pogosto tista, kjer strah, tesnoba in stare zgodbe vse prevečkrat preglasijo upanje po svežem in novem. Rojstvo novega je enostavno le v posladkanih božičnih filmih. Med štirimi stenami in predvsem v naših notranjih doživljanjih pa je preoblikovanje starega vse prej kot enostavno. 

Naj mi srečne izjeme povezanih družin oprostijo, ker v nadaljevanju ne bom govorila o njih. A preberite do konca, da boste v pravkar začeto leto vstopili s še globljo hvaležnostjo za to, kar vam je uspelo zgraditi in ohraniti. Iskrena družinska povezanost je darilo nam vsem in najdragocenejša popotnica našim vnukom. V taki povezanosti je prostor za avtentični dialog (upamo si izraziti občutke, ker nas ni strah premoči), prostor pa ima tudi konstruktiven prepir (brez žalitev). V takem okolju se otroci počutijo varne, učijo se postavljanja osebnih meja, učijo se reševanja konfliktov, učijo se, kot se učijo vsi otroci, majhni in odrasli – z opazovanjem vedenja in ne s poslušanjem govorov. In to zavedno in nezavedno učenje, ki smo si ga vsi nabrali z opazovanjem, nosimo s seboj v življenje.