Možgansko kap, ki je posledica zapore možganske arterije ali znotraj možganske krvavitve, je v svetu najpogostejša nevrološka bolezen, pri nas jo vsako leto doživi več kot 4.000 ljudi. Veliko jih umre, številni pa utrpijo hude posledice,  od ohromitve delov telesa, nezmožnosti hoje ali uporabe rok, okrnjene so sposobnosti osnovne komunikacije ali razumevanje govora, bolnikom lahko kap spremeni osebnost, okrni spomin ali povzroči depresijo.

Rehabilitacija je dolgotrajna, zahtevna in draga, žal je mnogi bolniki niso deležni v takem obsegu, kot bi jo potrebovali, zlasti potem, ko so v domači oskrbi. Tudi strokovnjakov: fizioterapevtov, delovnih terapevtov, psihologov in logopedov je premalo. Predvsem pa področje ni sistemsko urejeno na državni ravni, čeprav številni primeri dokazujejo, da so bolniki po rehabilitaciji zaživeli kar se da polno življenje, mnogi so našli tudi zaposlitev.

V Novi Gorici in okolici so se v sklopu 12. Festivala vrtnic že razcvetele številne in raznolike vrtnice. Zagotovo je te dni najbolj obiskan vrt Frančiškanskega samostana na Kostanjevici, kjer od leta 2003 Društvo ljubiteljev vrtnic Slovenije skrbi za enega največjih rožnih vrtov v Evropi.

Zbirko starih vrtnic burbonk si lahko ogledate vsak dan od 9. do 17. ure (vstopnina znaša dva evra na osebo), ob 11. uri, ko najbolj dišijo, je ogled voden, a le v lepem vremenu in do 14. maja . Vhod na vrt je skozi vrata skupnosti Srečanje, ob izteku severnega pročelja samostana. V  nedeljo, 28. maja, pod vodstvom strokovnega vodstva festivala Edija Prošta pripravljajo še oglede rožnih nasadov po Novi Gorici, ki se upravičeno imenuje mesto vrtnic. Zbirališče bo ob 10. uri pod arkadami stavbe mestne občine.

Življenje po upokojitvi je lahko tudi čas, ko prisluhnemo sebi, svoji duši, ko začnemo delati to, česar prej zaradi prezaposlenosti nismo utegnili. Lahko začnemo peti v pevskem zboru, nabirati zdravilna zelišča, potovati, slikati, lahko varujemo vnuke, začnemo drugo kariero, postanemo prostovoljec te ali one človekoljubne organizacije ali pa znova sedemo v šolske klopi. Tudi v jeseni življenja nas učenje dela miselno dejavne, pozitivne, družabne, koristne in zadovoljne. Hkrati se človek, ki se uči, počuti živega, samozavestnega in vrednega življenja. Psihologi kot zdravilo proti malodušju ter brezciljnosti seniorjem celo predpišejo tako imenovano terapijo spoznavanja novih reči. O vseživljenjskem učenju smo se pogovarjali s prof. dr. Ano Kranjc, predsednico in soustanoviteljico Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje (SUTŽO).

Kako skrbimo za dobro telesno počutje?

Valerija Žibert, upokojena uradnica, Vrhnika: »Na Vrhniki imamo veliko dejavnosti. Ko sem se upokojila, sem se vključila v kar dve skupini pohodnikov. Tudi če se večkrat podam na isto pot, narava poskrbi, da je vedno drugače, neponovljivo. Veliko mi pomenita sprostitev in gibanje na svežem zraku. Na vrhu pa sem nagrajena s prelepim razgledom, in to mi poplača ves trud. Poleg občudovanja naravnih lepot mi je v veselje tudi druženje z drugimi pohodniki.«

Ob svetovnem dnevu zdravja so strokovnjaki opozorili, da se duševne stiske poglabljajo tudi zato, ker ljudje nimajo dostopa do učinkovite in pravočasne pomoči. V zahodni družbi je na tisoč prebivalcev potreben en psihoterapevt. Pri nas bi jih torej potrebovali okoli 2000, v resnici jih imamo usposobljenih okoli 200, a niti ti se s psihoterapevtsko prakso ne ukvarjajo vsi poln delovni čas. Psihoterapija je (razen znotraj storitev javnega zdravstva) rezervirana za tiste, ki si jo lahko privoščijo, pa čeprav je cena urne postavke usposobljenega psihoterapevta v večini primerov nerazumno nizka.

Letos mineva desetletje, odkar so se v ZDA pojavile prve delavnice za starejše, večinoma osamljene ženske, na katerih so jih mladi fantje poučevali programerske veščine, seveda so se morale prej naučiti tudi programski jezik. Programiranje je postalo glavna zabava starejših, in to sploh ne samo v Silicijevi dolini.

Zadnji dve leti mediji ne poročajo več o delu starejših žensk, ki so same sprogramirale telefonsko aplikacijo, namenjeno starejšim, kot o čudežnem dosežku – največkrat z naslovom Predpasnik zamenjala za tipkovnico ali kaj podobnega.

Najboljša je »naša« potica

V uredništvu Vzajemnosti smo prav ponosni na odgovorno urednico Jožico Dorniž, saj je na velikem Festivalu velikonočne slovenske potice 2017, ki so ga pripravile Terme Krka, spekla najboljšo potico. Strokovna komisija, ki so jo sestavljali prof. dr. Janez Bogataj, etnolog in avtor knjige Potice iz Slovenije, mag. Marlena Skvarča, mednarodno priznana senzorična ocenjevalka živil in nekdanja profesorica na ljubljanski biotehniški fakulteti, ter Dejan Pavlič, chef de cuisine na gradu Otočec, je imela težko nalogo.