PREMIŠLJEVANJA O ŽIVLJENJU

Ostareli bomo. Do takrat se nam bo uresničilo še nekaj življenjskih načrtov ter izpolnilo nekaj upanj in pričakovanj. Z novimi izkušnjami in novopridobljenimi znanji bomo morda še nekoliko preoblikovali svoja prepričanja in dogradili svojo osebnost.

Ko bomo ostareli in postali nemočni, bodo naši življenjski cilji izpolnjeni. Ne bomo več pogledovali v prihodnost, zavetje bomo iskali v udobju preteklosti. Z bližnjimi bomo podoživljali skupaj prehojene poti in se spominjali svojih uspehov. Ob spominih bomo ponovno zaživeli, zaradi preteklih uspehov se bomo počutili vredne. Bližnji nam bodo družba, varnost in neprecenljiva pomoč pri ohranjanju dostojanstva. Na starost bomo postali tudi trmasti. Svojih stališč in prepričanj, temelječih na življenjskih izkušnjah, ne bomo več pripravljeni spreminjati. Ne bomo se več pripravljeni prilagajati.

aktualno 

Pomanjkanje zaposlenih v domovih za starejše, ki vse bolj tonejo v rdeče številke, premalo socialnih oskrbovalcev in dolgo čakanje na storitve pomoči na domu je realna slika na področju oskrbe starejših pri nas. Sistem se lahko vsak čas zlomi, zelo resno opozarjajo poznavalci razmer. Še zdaleč ne prvič.

O pomanjkanju kadrov govorimo že deset let, saj zaposleni s področja zdravstva in sociale zaradi izredno nizkih dohodkov in slabih delovnih pogojev odhajajo v druge službe, v trgovine ali celo proizvodnjo, razpise za delovna mesta neuspešno ponavljajo. V domovih za starejše vse težje opravljajo dostojno oskrbo. Po analizi Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS) bi za kakovostno in varno izvajanje zdravstvene nege in rehabilitacije v domovih za starejše potrebovali dodatnih 3600 zaposlenih.

Moj pogled 

Pogosto se ponoči zbudim, in ko začnem razmišljati o vrsti težav, se odločim, da moram o tem povedati predsedniku. Potem se popolnoma zbudim in se spomnim, da sem jaz predsednik. Harry S. Truman, 33. predsednik Združenih držav Amerike

Ali poznate pripoved o »diamantnem pravilu«, njena avtorja sta dr. Nata Booth in dr. Steve Price? Zgodba pripoveduje o deklici, ki je z očetom in mamo živela v stanovanju v najvišjem nadstropju stare stavbe v New Yorku. Bili so revni, in ker niso imeli televizije, je deklica pogosto slonela ob oknu, gledala, opazovala in se čudila. Spremljala je promet in ljudi na ulici ter o marsičem razmišljala. Pogosto je zrla v okna ene izmed bližnjih stavb. Bila so tako čudovita, da si je v stanovanju za njimi zamišljala le srečne ljudi. Sonce se je odbijalo od diamantov in pošiljalo modre in bele žarke po celem mestu.

Za slovenske zmage

Za športnike je nastop na olimpijskih igrah priložnost, ki jih spodbuja k doseganju vrhunskih dosežkov. Že to, da dosežejo uvrstitev na to največjo športno prireditev, je velik uspeh. Nazadnje pa vendarle štejejo medalje. Do zdaj so slovenski športniki zelo uspešno sodelovali v bojih za olimpijska odličja, zato so tudi tokrat pričakovanja velika. Ne le tekmovalcev, temveč tudi javnosti. Uspehi nam dvigujejo samozavest, saj dokazujejo, da se lahko naši športniki enakovredno merijo tudi v svetovnih okvirih.

Prejeli smo 

V zvezi s predlogom zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) želim povedati svoje stališče.

Uvod v predlog zakona tako pogosto omenja pojem »neznosno trpljenje«, da se bralcu vsiljuje misel, da večina živečih v Sloveniji trpi za neznosnim trpljenjem in si želi smrti. To je povsem popačena slika vzdušja v naši državi. Poudarjam, da neznosno trpljenje ne velja za večino, pač pa le za posameznike, ki so hudo, neozdravljivo bolni, brez upanja na vrnitev v stanje dobrega in samozadostnega počutja. Zato poudarjam, da se zakon za posameznike ne more sprejemati, ampak se sprejme le za določeno večino.