Tudi letošnje poletje je zaživela ladijska linija, ki na relaciji Ankaran–Koper–Izola–Piran prevaža potnike in kolesa. Prevozi so do 1. septembra na voljo dvakrat dnevno, in sicer dopoldne in popoldne. Vsak dan, razen ob ponedeljkih, prevoze enako kot v prejšnjih sezonah opravlja Sandi Radolovič z ladjo Zlatoperko. Gre za 18-metrsko ribiško barko iz hrastovega lesa, še zadnjo iz stare ribiške flote v Izoli. Zgradili so jo leta 1955 v Betini na otoku Murter na Hrvaškem. Ladja sprejme do 70 potnikov in ima deset nosilcev za kolesa.

 Na Dunaju je konec junija vrata odprla prva restavracija, namenjena osebam z demenco. V lokalu z imenom »Zum Augenblick« (»Pri trenutku«) v Döblingu lahko osebe z demenco in njihovi partnerji, svojci ali prijatelji preživijo prijetno družinsko kosilo ali čudovit večer ob vrhunski gostinski ponudbi lokalnih proizvodov po zmernih cenah. Projekt je nastal na pobudo Kuratorija dunajskih domov za starejše, ki je stanovalcem z demenco kljub diagnozi želel omogočiti prijetno in sproščeno druženje v drugem okolju. Marsikdo je pred diagnozo rad zahajal v gostinske lokale, zaradi bolezni pa obisk klasične restavracije pogosto predstavlja izziv tako za bolnike kot njihove svojce.

 V Knjižnici za slepe in slabovidne Minke Skaberne v Ljubljani je še do 13. julija odprta mednarodna inkluzivna fotografska razstava Nevidni svet, ki omogoča doživljanje fotografije tudi slepim in slabovidnim. Pri nas ima hudo okvaro vida od osem do deset tisoč ljudi, resnejše okvare celo do 40 tisoč ljudi. Pri Canon Adria so v sodelovanju z Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije z reliefnimi natisi, zvočnimi opisi in braillovo pisavo oživili enajst osupljivih fotografij priznanih svetovnih fotografov. S tovrstnim in tako imenovanim inkluzivnim oblikovanjem je izkušnja boljša za vsakega obiskovalca razstave, saj razširi spekter čutil, s katerimi drugače doživi fotografijo. Tisti, ki z vidom nimajo težav, pa lahko s simulacijami različnih okvar vida bolje razumejo izkušnjo slabovidnih.

NAŠ POGOVOR

Starejši za starejše se imenuje socialnovarstveni program Zveze društev upokojencev Slovenije, v okviru katerega starejši prostovoljci obiskujejo svoje vrstnike, jim delajo družbo, dajejo podporo in tudi konkretno pomoč in jim na ta način omogočajo daljše samostojno življenje doma. Program letos praznuje 20. obletnico delovanja, le nekoliko krajši čas v njem sodeluje Karlina Mermal, ki ji je Slovenska filantropija maja podelila naziv naj mentorica prostovoljcev. Že več kot 15 let je prostovoljka v Društvu upokojencev Gornji Grad, od leta 2011 je tudi pokrajinska koordinatorica programa za Savinjsko dolino. Z veseljem je pristala na pogovor za Vzajemnost, pa ne zaradi sebe, pač pa da širša javnost bolje spozna dobrobiti tega prostovoljskega programa, namenjenega starejšim.

 Z digitalizacijo se hočeš nočeš srečujemo tudi starejši, ki nam informacijska tehnologija ni tako blizu, kot je mladim. Vemo, da so se med generacijami današnjih šestdeset-, sedemdesetletnikov in še starejših nekateri z digitalizacijo seznanili že v času zaposlitve. Tako tem novostim bolj ali manj uspešno sledijo tudi po upokojitvi. Še vedno pa je precej starejših, ki nimajo dostopa – tudi zaradi visokih cen – do računalnika, pametnega telefona, tablice in interneta, zato so odrinjeni na družbeno obrobje, kar bi nas moralo resno skrbeti.

Medletna rast števila delovno aktivnih se nadaljuje. V začetku letošnjega leta je bila 1,4-odstotna in višja kot v zadnjih mesecih prejšnjega leta, ugotavljajo v državnem uradu za makroekonomske analize in razvoj. Na trgu delovne sile pa se pri nas vse bolj pojavljajo upokojenci, saj delo starejših spodbuja tudi država. Prav tako posamezna podjetja ugotavljajo, da so upokojenci »zanesljiv in izkušen kader« za določena dela.

Upokojenci s ponovno aktivacijo na trgu dela ter dodatnega zaslužka na ta način ohranjajo tudi družbeno in individualno udejstvovanje ter delovanje. »Upokojena oseba lahko dela tudi potem, ko je že uveljavila pravico do pokojnine, pri čemer določene vrste dela ne vplivajo na samo uživanje pokojnine niti se zanje ne zahteva vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Take vrste dela so delo: v okviru drugega pravnega razmerja, pogodbe civilnega prava (na primer avtorska pogodba), začasnega in občasnega dela, osebnega...

Uspešna vrnitev divjih konj

Przewalski konji, znani tudi kot mongolski divji konji, so azijski predstavniki stepskih konj, ki so v naravi že skoraj izumrli. Ime so dobili po ruskem raziskovalcu Nikolaju Mihajloviču Przewalskem, ki jih je odkril in natančno popisal na svojih odpravah v drugi polovici 19. stoletja. Veljajo za prve konje, ki jih je človek pred 5500 leti udomačil v prostranih travnatih stepah srednje Azije. V severnem Kazahstanu so jih vzrejali in jahali vsaj 2000 let prej, kot se pojavijo prvi zapisi o udomačenih konjih v Evropi.

Anketa

Kam se radi odpravite na krajši izlet ali na daljše počitnice?

Mojca Ožir, kmečka upokojenka, Dobrič pri Polzeli: »Le redkokdaj sem šla na izlet, nikoli na počitnice, za to ni bilo ne časa ne denarja. Morje sem prvič in zadnjič videla leta 1976, ko so me v okviru akcije Novega tednika in Radia Celje izžrebali za brezplačni dvodnevni izlet članic društev kmečkih žena. Z možem sva šla včasih na Kope nabirat zdravilna zelišča. Odkar je mož umrl, sem najraje doma.«

Sabina Curk, ekonomska tehnica, Ljubljana: »Živim v centru Ljubljane, zato rada hodim v naravo, vsaj na sprehod na Rožnik ali v Tivoli. Občasno s prijateljicami odidemo na enodnevni pohodniški izlet. Prav tako je prijeten obisk muzeja, koncerta ali razstave, tudi v zamejstvu. Sem ter tja poskrbim za zanimivo pustolovščino z vnuki. Peljemo se z vlakom ali po Ljubljanici z ladjico. Potem pa pride čas za daljše počitnice ob morju ali v gorah.«