O NAVEZANOSTI

Naročnik ima vnukinjo, ki si je ustvarila zvezo s simpatičnim izbrancem, s katerim sta skupaj že pet let. Ko ju opazuje, se mu postavlja vprašanje, zakaj ona v družbi ves čas išče njegovo bližino in dotik, nekako »rine« vanj, on pa se odmika in videti je, kot da mu je ob takšnem vedenju neprijetno. Kaj je v ozadju takšnega obnašanja?

Ljubezen in bližina nista nujno povezani. Lahko na primer doživimo bližino s popolnim neznancem v neki situaciji (vožnja z avtobusom, skupno druženje). Takšen dogodek je rezultat nezavedne ocene druge osebe, nekakšna projekcija, da nas bo drugi za kratek čas povsem sprejel in razumel. Za pravo bližino pa mora obstajati odnos ljubezni, ki je okvir za intimnost. Ko ljubimo, si želimo, da bi bil drugi ob nas. Vendar se ljudje razlikujemo po tem, koliko blizu je dovolj blizu.

PSIHOLOŠKE IGRE

Z naročnico sva se pogovarjali o tem, da pride med njo in sodelavko pogosto do nesporazumov. Gre za različne dogodke, vedno pa se njun odnos konča z užaljenostjo ali prizadetostjo ene ali druge. Rada bi razumela, kaj se med njima dogaja.

Berne, utemeljitelj transakcijske analize, pravi, da so psihološke igre »serija vzporednih in skritih psihičnih izmenjav, ki potekajo v smeri predvidljivega konca«. Ljudje jih pogosto igramo, ne da bi se tega zavedali. Igre izhajajo iz nerazrešenega sekundarnega simbiotičnega odnosa in so poskus osebe, da bi ta odnos ponovno vzpostavila. Imajo svojo notranjo strukturo in intenzivnost, namen igranja pa je biti slišan, opažen in upoštevan, žal pa ta način ni dolgoročno uspešen.

MAMIN SIN

Z naročnico sva se pogovarjali o sinu in njegovem odnosu do nje. Vedno je bil pozoren in pripravljen ustreči, kadar koli je kaj potrebovala. V zadnjem letu pa je našel partnerico, s katero načrtuje zakonsko zvezo, in nenadoma odnos mama-sin ni več na prvem mestu, kar sogovornica zelo težko prenaša.

Ko otrok odraste, morajo starši prej ali slej sprejeti dejstvo, da so se okoliščine spremenile in bo treba sprejeti partnerja svojega otroka. S tem nastane pomembna sprememba v njihovem odnosu. Odrasli sin ali hčerka se zdaj znajde v dveh vlogah, po eni strani čuti navezanost na starše, po drugi strani pa na partnerja. V obeh primerih gre za ljubezen in naklonjenost, pojavlja pa se vprašanje, kateri od teh dveh odnosov je pomembnejši.

Pomirjujoč gel po sončenju Sun 360 takoj pomiri kožo, izpostavljeno soncu. Vsebuje ledeniško vodo in vlažilni izvleček barjanskih robid, ki zagotavljata dolgotrajni hladilni učinek. Hitro se vpije v kožo, ta je po uporabi navlažena in osvežena.

Med tistimi, ki boste navedli dve sestavini gela po sončenju, bomo izžrebali pet nagrajencev in jim po pošti poslali nagrado podjetja Oriflame.

Odgovor nam skupaj s svojimi podatki  do 1. avgusta pošljite na dopisnici na naslov: Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, s pripisom »Za nagrado«, ali izpolnite obrazec na www.vzajemnost.si

MASKE

Ko se pogovarjam z ljudmi, pogosto slišim, kako različna mnenja imajo o posameznikih. Za ene velja, da so samozavestni, močni in se v življenju zelo dobro znajdejo, za druge pa, da so nemočni, tihi in večne žrtve v odnosih z drugimi. Prava resnica je daleč od tega, kar ljudje kažemo drugim, nosimo namreč maske, s katerimi ščitimo svoj ranljivi notranji čustveni svet.

Namreč velika razlika je med tem, kakšen je človek v resnici, in med tem, kako se predstavlja drugim. Gre za dve različni situaciji: za bližnje odnose in javnost. S tistimi, s katerimi smo si blizu, se obnašamo pristno, smo takšni, kot smo v resnici, z vsemi dobrimi in slabimi platmi. V javnem prostoru pa velja, da se je do drugih vljudno obnašati ljubeznivo, saj s tem kažemo, da nam je mar zanje in za to, kako se počutijo. Vljudna komunikacija upošteva čustva drugih, potrudimo se, da jih ne užalimo in nismo vsiljivi. Nekateri ljudje ne delajo razlik med zasebnim in javnim in so ponosni na to, da vsakomur povedo vse v obraz. Trdijo, da niso dvolični, vendar s tem načinom kažejo svojo grobost in neotesanost do drugih. Ljudje nismo v javnem življenju povsem iskreni tudi zato, ker ščitimo svoj notranji svet, svojo zasebnost. Vsak ima svoje skrivnosti in ima do tega vso pravico.

O NAPAKAH

Čeprav si ljudje prizadevamo v življenju sprejemati najboljše odločitve in delati čim pravilnejše stvari, vseeno naredimo tudi napake. Zaradi storjenega se lahko jezimo, počutimo krive, se znašamo nad drugimi ljudmi ali pa se iz tega naučimo kaj novega in dobrega.

Ko razmišljamo o napakah, je zelo pomembno, da že v izhodišču razlikujemo med vedenjem in dejanjem ter posameznikom kot osebnostjo. Nekdo nekaj naredi narobe, vendar zato še ni slab človek. Marsikdo si očita, da je neumen ali nesposoben, predvsem pa, da ga bodo takega videli drugi ljudje. Če se posameznik poistoveti s svojim dejanjem, potem razmišlja: če sem ravnal prav, sem dober človek, če ne, sem slab. Pri takem dojemanju sebe je velika verjetnost, da bo enako razmišljal tudi o drugih ljudeh.

PRETIRANO DELO

Naročnik je prišel na svetovanje v stiski, ker se je nepričakovano spremenil njegov življenjski slog. Vedno je bil delaven, zaradi česar so ga hvalili tako domači kot sodelavci. Nenadna hujša bolezen pa mu je čez noč preprečila, da bi nadaljeval življenje, kot ga je bil vajen, zato je tesnoben.

V naši kulturi je delo visoko cenjena vrednota. Na podlagi pregovora, kdor ne dela, naj ne je, se ocenjuje vrednost človeka, s tem pa se povezuje tudi pravica do življenja. Ljudje se tako naučijo delati in zmanjšajo željo po počitku. Čeprav ne občutijo utrujenosti, ta obstaja, vendar je potisnjena v nezavedno. Ker tak človek iz dneva v dan premalo počiva, se začne v njem razraščati »podzavestna utrujenost«. Tako vedenje vodi v izčrpanost, kar je zagotovo samodestruktivno. Zato bi morali spremeniti življenjski slog in več počivati. Toda marsikdo tega ne zmore.

ZDRAV ODNOS

Poklicali sta me naročnici v zvezi s svojima odraslima sinovoma. Eden se je ravnokar ločil in bivša partnerka ga toži zaradi neprimernega vedenja. Drugi je izgubil službo in tudi njemu v zakonu škriplje. Oba sta depresivna, zaprta vase ali pa občasno vzkipljiva, po mnenju njunih mam stvari ne rešujeta konstruktivno. Zato sta povsem obupani, ne vesta, kako bi pomagali.

Odnos med mamo in otrokom je že med nosečnostjo in v prvih letih malčkovega življenja izjemno povezan. Imenujemo ga simbiotični odnos. To pomeni, da je mama zelo občutljiva za počutje otroka, takoj zazna, ko ga kaj boli ali kaj čustveno ali telesno potrebuje. Temu lahko rečemo tudi naravni nagon, saj je namenjen preživetju ter zaščiti potomca in ohranitvi vrste. Z odraščanjem pa je nujno potrebno, da mame počasi prerežejo nevidno popkovino, ki jih veže z otroki. To pomeni, da čustveno prenesejo situacije, ki bodo za njihove potomce neprijetne.

SPREMINJANJE NA BOLJŠE

Človeška družba je v zadnjih dveh, treh desetletjih doživela izjemno veliko sprememb v primerjavi s stoletji prej. Naš um se temu še zna prilagajati, vendar se naše telo obnaša drugače. To nam pokaže z različnimi simptomi, na primer s tesnobo, depresijo, bolečinami v telesu, in nam prigovarja, naj se vendar že začnemo poslušati in upoštevati dejstva, da je nekaj v našem načinu življenja narobe.

Terapevtsko delo je usmerjeno k ciljem – spreminjanju naših prepričanj in vzorcev, ki so nastali v zgodnjem otroštvu in nam v odraslem življenju ne služijo več dobro. Zato je pomembno, da s pomočjo terapevta prepoznamo simptome, kar je še najlažji del poti. Potem poskušamo   razumeti posamezne neustrezne vedenjske vzorce in navade ter disfunkcionalno mišljenje. Osredotočimo se na otroštvo, na pomembne spomine, občutke in informacije. Močni neugodni občutki, ki smo jih takrat doživeli, so se zgodili na nivoju telesa, saj otroški možgani takrat...

PREOKVIRJANJE

Za nami so prazniki, med katerimi smo si zaželeli, da bi bilo leto, v katero smo vstopili, boljše kot lansko. Pa vendar je samo od nas odvisno, kako bomo doživljali in sprejemali prijetne in manj prijetne dogodke, ki jih bo življenje prineslo.

Zgodba o stričku Vuju govori o kmetu, ki je živel pred več stoletji. Imel je konja, ki mu je bil v veliko pomoč, a je nekega dne izginil. Sosedje so ga prišli tolažit zaradi nesreče, ki ga je doletela. Modri kmet je dejal, da to, kar se je zgodilo, ni nujno slabo. Zavračal je žalovanje, rekoč: »Samo nebo ve, kaj je dobro in kaj slabo.« Konj se je naslednji dan vrnil v družbi krasnega divjega žrebca in tako povečal kmetovo blaginjo. Sosedje so mu zavidali, a on je pripomnil le, da nikoli ne moreš trditi, kaj je dobro in kaj ne.