LAŽJE UČENJE

Z naročnikom sva se pogovarjala o učni pomoči vnuku. Obiskuje četrti razred osnovne šole in učenje mu ne gre dobro od rok. Dedek bi mu rad pomagal, a ne ve, kako, zato me je prosil za nasvet.

Pri učenju je spomin pomemben, a ne gre vedno samo za zapomnjenje, ampak tudi druge tehnike in strategije. Miselni vzorci predstavljajo učinkovit sistem zapisovanja, kjer je sredi lista papirja napisana osrednja misel, snov ali tema, o kateri se učimo. Ključna beseda priklepa nase veliko majhnih kljuk – miselnih vezi. Takšen zapis besed je učinkovit, ker je usklajen z načinom mišljenja in delovanjem naših možganskih vzorcev. Prednosti so v možnem barvnem zapisovanju, lažjem pomnjenju, ločevanju bistva od nebistva, razvijanju sposobnosti...

ZAUPANJE V PRIHODNOST

Naročnici je po štiridesetih letih skupnega življenja nepričakovano umrl mož. Po dveh letih intenzivnega žalovanja se je njeno življenje počasi začelo umirjati, in ker je še relativno mlada, se boji, da bo ostala sama. Ni namreč vajena ednine, dvojina je bila zanjo nekaj samoumevnega. Pravi, da se počuti »brez kompasa«, kar jo straši in navdaja s tesnobo.

Občutek varnosti je osnovna človeška potreba. Odrasli ljudje se moramo sprijazniti z dejstvom, da sta varnost in prihodnost dva izključujoča se pojma. Prihodnost vseh nas je nepredvidljiva, razlikujemo pa se po stopnji čustvene zrelosti, kako se s tem spopadamo. Ali nas paralizira in prestraši ali pa relativno dobro prenašamo nepredvidljivo. Govorimo lahko o splošnem zaupanju v življenje, o optimizmu ali pesimizmu. Tisti z zmanjšano zmožnostjo prenašanja negotovosti življenja so preobremenjeni predvsem s skrbjo in negativnimi vidiki, kar stopnjuje tesnobo. Če smo pretežno negotovi in zaskrbljeni, moramo spremeniti okvire svojega razmišljanja in predvsem poiskati varnost znotraj sebe. Težko je, če ljudje večino svojega življenja varnost prelagajo v roke drugih. Ko zunanja opora izgine, se zruši skrbno sestavljena struktura, ki nam je pomagala živeti.

SMISEL ŽIVLJENJA

 Z naročnico sva se med terapijo dotaknili tudi vprašanja, ki jo zadnje čase muči. Na poklicnem področju ni dosegla takšnega uspeha kot nekateri posamezniki, s katerimi se primerja, in očita si, da je pomemben del svojega življenja zanemarila in se ni dovolj potrudila. Zdaj, ko je upokojena, pa je že prepozno, zaradi česar je zagrenjena.

Za njenim obžalovanjem za zamujenim je skrita jeza in ogorčenje nad sabo, ker ni bila dovolj zagnana, delavna, vztrajna in ambiciozna. Slikarka, ki se ni znala odločiti, katera je temeljna usmeritev v njenem ustvarjanju, je begala iz enega načina v drugega, nikjer pa zares izpopolnila in poenotila svojega dela. Ko pogleda na svojo preteklo življenjsko pot, ugotavlja, da ne bo za seboj pustila nobene pomembne sledi. Določa jo samo povprečno in dokaj nepomembno življenje v anonimnosti. Pa je to res tako?

OBŽALOVANJE

60-letni naročnik je prišel na pogovor zaradi neprijetnih občutkov, ki ga prevevajo v zadnjem času. Predvsem mu je žal za nekatere odločitve v življenju, ki jih je sprejel. Na primer, da je ostal v zakonu z ženo, ki je ves čas nezadovoljna, kar se z leti samo stopnjuje. Zaradi otrok je potrpel. Danes bi naredil povsem drugače.

Kaj ljudje najpogosteje obžalujejo? Nekateri obžalujejo, da so svoje življenje usmerili pod pritiskom staršev, drugi, da so izbrali poklic zaradi možnosti dobrega zaslužka, ne pa zato, ker bi si to res želeli delati, tretji, da so izbrali napačnega partnerja, četrti, da niso več tvegali in so ostajali v varnem in poznanem okolju. Kolikor je ljudi, toliko je možnosti obžalovanj. V bistvu jih lahko razdelimo tako, da obžalujemo tisto, kar smo naredili, ali tisto, česar nismo naredili.

DOBRI ODNOSI, DOBRO ZDRAVJE

Naročnica je na srečanju potožila o osamljenosti, ki jo pesti zadnja leta. Mož je umrl, otroci so zaposleni in nimajo časa zanjo. Dnevi ji minevajo tako, da ureja vrt in okolico hiše, gre na sprehod s kužkom, vendar je vse to premalo, da bi se ji življenje zdelo izpolnjeno.

V neki raziskavi so vprašali starejše ljudi, kako ocenjujejo zadovoljstvo s svojim življenjem v otroštvu in mladosti, zrelih letih in zdaj na starost. Pokazalo se je, da so najbolj nezadovoljni ravno v zadnjem obdobju življenja. Vendar ni nujno, da bi tako ostalo. Ključ do lepega življenja je v rokah vsakega posameznika, pravzaprav v kakovosti odnosov, ki jih ima z drugimi. Ljudje, ki imajo dobre čustvene odnose, so bolj zdravi in dokazano dlje živijo. Tudi če zbolijo, bolezen prenašajo bolje kot tisti, ki se počutijo osamljene.

OPUŠČANJE ZAMER

Poklicala je naša naročnica in prosila, ali ji lahko s kratkim telefonskim pogovorom pomagam glede zamer, ki jih ne more preboleti, in krivic, ki so se ji zgodile že pred leti. Sporekla se je z bratom, izrečene so bile besede, ki še vedno neprijetno zaznamujejo njeno sedanjost in negativno vplivajo na kakovost njenega življenja.

Vsak človek, ki se ozre nazaj v svoje življenje, se bo spomnil dogodkov ali okoliščin, v katerih se je počutil neprijetno. Lahko je šlo za ločitev, smrt, zamere, razočaranja. Pri tem so bila prisotna čustva, kot so žalost, jeza, občutek manjvrednosti, tesnoba... Vendar ni pomembno, kaj se je zgodilo, temveč kako v zvezi s takim dogodkom posameznik ukrepa. Ali vse skupaj predela, racionalizira in postavi v kot ali pa pusti, da obstoječa občutenja ostanejo nedokončana, kar občuti kot neke vrste obtežitev v svojem čustvenem svetu.

PRETIRANO SOČUTJE IN EMPATIJA

Na svetovanje je prišla hčerka naše naročnice, ki je učiteljica v osnovni šoli. Slabo se počuti, je tesnobna, nespeča in ima občasno panične napade. Njene težave so povezane s preveliko težnjo po popolnosti pri delu in pretiranim sočutjem, ki ga izraža v odnosu do učencev, ki imajo težave, kar jo je pripeljalo na rob izgorelosti.

Sočutje je sestavni del odnosa do ljudi okoli nas. Če nam je nekdo pomemben, nam ni vseeno, kako se počuti. Z njim se poistovetimo, občutimo njegovo veselje, a tudi žalost in stisko. Ali bomo z nekom sočustvovali, je odvisno od nezavednega procesa, ki mu pravimo poistovetenje. Bolj ko v nekom vidimo sebe, bolj verjetno je, da bomo sočutni. Ta način odzivanja je v naravi človeškega bitja. Pa vendar mora obstajati meja, da nam takšen način ne postane preveliko breme. Empatija je pomembna sposobnost in del čustvene ter socialne inteligence.

Poklicala me je gospa, ki se ne želi vmešavati v vnukinjin partnerski odnos, vendar ji je hudo, ko vidi, kaj se dogaja. Prosila je, ali lahko dekle pride na pogovor. Izkazalo se je, da že osem let živi s partnerjem, ki je do nje nasilen, žaljiv, ljubosumen, tudi fizično agresiven. Poskuša biti potrpežljiva, verjame, da se bo spremenil na bolje, zato prenaša grobo in neprimerno obnašanje in za njegovo ravnanje vedno najde opravičilo. Rada ga ima in brez njega ne more.

O tem, da drugih ljudi ni mogoče spreminjati, ne gre izgubljati besed. Osredotočila sem se na vnukinjo, predvsem na njeno samopodobo in občutek lastne vrednosti. Ključnega pomena je namreč vprašanje, zakaj si dovoli, da partner ravna z njo na takšen način.

MOJE ŽALOVANJE

Aprila bo leto dni, odkar je umrl moj mož. Skupaj sva bila štirideset let, lanskega maja bi praznovala obletnico. Smejala sva se v kuhinji, jaz sem šla k računalniku, on kosit travo. Našla sem ga ležati ob kosilnici. Nikoli ne bom pozabila njegovih široko odprtih oči, ko se mu je nepričakovano ustavilo srce. Moj svet je v trenutku razpadel in znašla sem se v temni luknji.

Žalovanje je zelo individualen proces. Tako kot dva prstna odtisa nista enaka, si tudi dve osebi nista podobni v načinu, kako se spopadata z izgubo in kako se prebijata skozi obdobje, ki je čustveno izjemno zahtevno in naporno. Če to vemo, potem ne silimo žalujočega v nekaj, česar preprosto ne zmore. V mojem primeru je to hrana. Nekateri posegajo po velikih količinah hrane in se na tak način tolažijo. Meni je mučno, ko me bližnji ves čas sprašujejo, ali sem jedla, in me celo silijo, naj kaj pojem. Ne morem, preprosto ne gre.

STRAHOVI IN NAPADI PANIKE

Na svetovanje je po dogovoru z mamo, našo naročnico, prišel njen 35-letni sin. Že leta doživlja panične napade, občutke tesnobnosti in strahove pred ljudmi in množico. Izgubil je službo in je večinoma samo doma. Izogiba se javnim mestom, trgovinam, spoznavanju novih ljudi. Je potrt, obupan in utrujen, zato se je trdno odločil poiskati pomoč, saj tako ne more več živeti. Rad bi premagal strahove, izboljšal svoje počutje, našel zaposlitev in partnerko.

Panični napadi so izredno intenzivna doživetja strahu, ki se nepričakovano pojavijo v obliki pospešenega bitja srca, potenja, tresenja, občutka dušenja in strahu, da se bo posamezniku zmešalo oziroma bo izgubil kontrolo nad seboj. Oseba, ki je kdaj doživela napad, se boji ponovnega, zato razvije taktiko izogibanja vsem tistim krajem, kjer se mu je kaj takšnega že primerilo, navsezadnje se najvarnejše počuti le doma.