O NAPAKAH

Čeprav si ljudje prizadevamo v življenju sprejemati najboljše odločitve in delati čim pravilnejše stvari, vseeno naredimo tudi napake. Zaradi storjenega se lahko jezimo, počutimo krive, se znašamo nad drugimi ljudmi ali pa se iz tega naučimo kaj novega in dobrega.

Ko razmišljamo o napakah, je zelo pomembno, da že v izhodišču razlikujemo med vedenjem in dejanjem ter posameznikom kot osebnostjo. Nekdo nekaj naredi narobe, vendar zato še ni slab človek. Marsikdo si očita, da je neumen ali nesposoben, predvsem pa, da ga bodo takega videli drugi ljudje. Če se posameznik poistoveti s svojim dejanjem, potem razmišlja: če sem ravnal prav, sem dober človek, če ne, sem slab. Pri takem dojemanju sebe je velika verjetnost, da bo enako razmišljal tudi o drugih ljudeh.

PRETIRANO DELO

Naročnik je prišel na svetovanje v stiski, ker se je nepričakovano spremenil njegov življenjski slog. Vedno je bil delaven, zaradi česar so ga hvalili tako domači kot sodelavci. Nenadna hujša bolezen pa mu je čez noč preprečila, da bi nadaljeval življenje, kot ga je bil vajen, zato je tesnoben.

V naši kulturi je delo visoko cenjena vrednota. Na podlagi pregovora, kdor ne dela, naj ne je, se ocenjuje vrednost človeka, s tem pa se povezuje tudi pravica do življenja. Ljudje se tako naučijo delati in zmanjšajo željo po počitku. Čeprav ne občutijo utrujenosti, ta obstaja, vendar je potisnjena v nezavedno. Ker tak človek iz dneva v dan premalo počiva, se začne v njem razraščati »podzavestna utrujenost«. Tako vedenje vodi v izčrpanost, kar je zagotovo samodestruktivno. Zato bi morali spremeniti življenjski slog in več počivati. Toda marsikdo tega ne zmore.

ZDRAV ODNOS

Poklicali sta me naročnici v zvezi s svojima odraslima sinovoma. Eden se je ravnokar ločil in bivša partnerka ga toži zaradi neprimernega vedenja. Drugi je izgubil službo in tudi njemu v zakonu škriplje. Oba sta depresivna, zaprta vase ali pa občasno vzkipljiva, po mnenju njunih mam stvari ne rešujeta konstruktivno. Zato sta povsem obupani, ne vesta, kako bi pomagali.

Odnos med mamo in otrokom je že med nosečnostjo in v prvih letih malčkovega življenja izjemno povezan. Imenujemo ga simbiotični odnos. To pomeni, da je mama zelo občutljiva za počutje otroka, takoj zazna, ko ga kaj boli ali kaj čustveno ali telesno potrebuje. Temu lahko rečemo tudi naravni nagon, saj je namenjen preživetju ter zaščiti potomca in ohranitvi vrste. Z odraščanjem pa je nujno potrebno, da mame počasi prerežejo nevidno popkovino, ki jih veže z otroki. To pomeni, da čustveno prenesejo situacije, ki bodo za njihove potomce neprijetne.

SPREMINJANJE NA BOLJŠE

Človeška družba je v zadnjih dveh, treh desetletjih doživela izjemno veliko sprememb v primerjavi s stoletji prej. Naš um se temu še zna prilagajati, vendar se naše telo obnaša drugače. To nam pokaže z različnimi simptomi, na primer s tesnobo, depresijo, bolečinami v telesu, in nam prigovarja, naj se vendar že začnemo poslušati in upoštevati dejstva, da je nekaj v našem načinu življenja narobe.

Terapevtsko delo je usmerjeno k ciljem – spreminjanju naših prepričanj in vzorcev, ki so nastali v zgodnjem otroštvu in nam v odraslem življenju ne služijo več dobro. Zato je pomembno, da s pomočjo terapevta prepoznamo simptome, kar je še najlažji del poti. Potem poskušamo   razumeti posamezne neustrezne vedenjske vzorce in navade ter disfunkcionalno mišljenje. Osredotočimo se na otroštvo, na pomembne spomine, občutke in informacije. Močni neugodni občutki, ki smo jih takrat doživeli, so se zgodili na nivoju telesa, saj otroški možgani takrat...

PREOKVIRJANJE

Za nami so prazniki, med katerimi smo si zaželeli, da bi bilo leto, v katero smo vstopili, boljše kot lansko. Pa vendar je samo od nas odvisno, kako bomo doživljali in sprejemali prijetne in manj prijetne dogodke, ki jih bo življenje prineslo.

Zgodba o stričku Vuju govori o kmetu, ki je živel pred več stoletji. Imel je konja, ki mu je bil v veliko pomoč, a je nekega dne izginil. Sosedje so ga prišli tolažit zaradi nesreče, ki ga je doletela. Modri kmet je dejal, da to, kar se je zgodilo, ni nujno slabo. Zavračal je žalovanje, rekoč: »Samo nebo ve, kaj je dobro in kaj slabo.« Konj se je naslednji dan vrnil v družbi krasnega divjega žrebca in tako povečal kmetovo blaginjo. Sosedje so mu zavidali, a on je pripomnil le, da nikoli ne moreš trditi, kaj je dobro in kaj ne.

PRAZNIKI

Z naročnico sva se pogovarjali o smiselnosti praznikov. Živi sama, nima sorodnikov in dela proste dni doživlja kot obremenitev. Na živce ji gre, da si ljudje vse povprek voščijo, kupujejo po njenem mnenju nepotrebna darila in se veselijo tja v en dan. Sama praznike najraje prespi.

Za praznike čestitamo z izrazi, s katerimi želimo nekaj dobrega. Ravno lepe želje so bistvo voščilnic. Že če nekomu zaželimo dobro jutro, mu privoščimo, da bi čas, ki je pred njim, preživel lepo, ali lahko noč, da nekomu spanja ne bi zmotile nočne more. Ko drugim povemo, da jim želimo dobro, jim pokažemo, da nam je mar za odnos.

 LAŽJE UČENJE

Z naročnikom sva se pogovarjala o učni pomoči vnuku. Obiskuje četrti razred osnovne šole in učenje mu ne gre dobro od rok. Dedek bi mu rad pomagal, a ne ve, kako, zato me je prosil za nasvet.

Pri učenju je spomin pomemben, a ne gre vedno samo za zapomnjenje, ampak tudi druge tehnike in strategije. Miselni vzorci predstavljajo učinkovit sistem zapisovanja, kjer je sredi lista papirja napisana osrednja misel, snov ali tema, o kateri se učimo. Ključna beseda priklepa nase veliko majhnih kljuk – miselnih vezi. Takšen zapis besed je učinkovit, ker je usklajen z načinom mišljenja in delovanjem naših možganskih vzorcev. Prednosti so v možnem barvnem zapisovanju, lažjem pomnjenju, ločevanju bistva od nebistva, razvijanju sposobnosti...

ZAUPANJE V PRIHODNOST

Naročnici je po štiridesetih letih skupnega življenja nepričakovano umrl mož. Po dveh letih intenzivnega žalovanja se je njeno življenje počasi začelo umirjati, in ker je še relativno mlada, se boji, da bo ostala sama. Ni namreč vajena ednine, dvojina je bila zanjo nekaj samoumevnega. Pravi, da se počuti »brez kompasa«, kar jo straši in navdaja s tesnobo.

Občutek varnosti je osnovna človeška potreba. Odrasli ljudje se moramo sprijazniti z dejstvom, da sta varnost in prihodnost dva izključujoča se pojma. Prihodnost vseh nas je nepredvidljiva, razlikujemo pa se po stopnji čustvene zrelosti, kako se s tem spopadamo. Ali nas paralizira in prestraši ali pa relativno dobro prenašamo nepredvidljivo. Govorimo lahko o splošnem zaupanju v življenje, o optimizmu ali pesimizmu. Tisti z zmanjšano zmožnostjo prenašanja negotovosti življenja so preobremenjeni predvsem s skrbjo in negativnimi vidiki, kar stopnjuje tesnobo. Če smo pretežno negotovi in zaskrbljeni, moramo spremeniti okvire svojega razmišljanja in predvsem poiskati varnost znotraj sebe. Težko je, če ljudje večino svojega življenja varnost prelagajo v roke drugih. Ko zunanja opora izgine, se zruši skrbno sestavljena struktura, ki nam je pomagala živeti.

SMISEL ŽIVLJENJA

 Z naročnico sva se med terapijo dotaknili tudi vprašanja, ki jo zadnje čase muči. Na poklicnem področju ni dosegla takšnega uspeha kot nekateri posamezniki, s katerimi se primerja, in očita si, da je pomemben del svojega življenja zanemarila in se ni dovolj potrudila. Zdaj, ko je upokojena, pa je že prepozno, zaradi česar je zagrenjena.

Za njenim obžalovanjem za zamujenim je skrita jeza in ogorčenje nad sabo, ker ni bila dovolj zagnana, delavna, vztrajna in ambiciozna. Slikarka, ki se ni znala odločiti, katera je temeljna usmeritev v njenem ustvarjanju, je begala iz enega načina v drugega, nikjer pa zares izpopolnila in poenotila svojega dela. Ko pogleda na svojo preteklo življenjsko pot, ugotavlja, da ne bo za seboj pustila nobene pomembne sledi. Določa jo samo povprečno in dokaj nepomembno življenje v anonimnosti. Pa je to res tako?

OBŽALOVANJE

60-letni naročnik je prišel na pogovor zaradi neprijetnih občutkov, ki ga prevevajo v zadnjem času. Predvsem mu je žal za nekatere odločitve v življenju, ki jih je sprejel. Na primer, da je ostal v zakonu z ženo, ki je ves čas nezadovoljna, kar se z leti samo stopnjuje. Zaradi otrok je potrpel. Danes bi naredil povsem drugače.

Kaj ljudje najpogosteje obžalujejo? Nekateri obžalujejo, da so svoje življenje usmerili pod pritiskom staršev, drugi, da so izbrali poklic zaradi možnosti dobrega zaslužka, ne pa zato, ker bi si to res želeli delati, tretji, da so izbrali napačnega partnerja, četrti, da niso več tvegali in so ostajali v varnem in poznanem okolju. Kolikor je ljudi, toliko je možnosti obžalovanj. V bistvu jih lahko razdelimo tako, da obžalujemo tisto, kar smo naredili, ali tisto, česar nismo naredili.