MOJE ŽALOVANJE

Aprila bo leto dni, odkar je umrl moj mož. Skupaj sva bila štirideset let, lanskega maja bi praznovala obletnico. Smejala sva se v kuhinji, jaz sem šla k računalniku, on kosit travo. Našla sem ga ležati ob kosilnici. Nikoli ne bom pozabila njegovih široko odprtih oči, ko se mu je nepričakovano ustavilo srce. Moj svet je v trenutku razpadel in znašla sem se v temni luknji.

Žalovanje je zelo individualen proces. Tako kot dva prstna odtisa nista enaka, si tudi dve osebi nista podobni v načinu, kako se spopadata z izgubo in kako se prebijata skozi obdobje, ki je čustveno izjemno zahtevno in naporno. Če to vemo, potem ne silimo žalujočega v nekaj, česar preprosto ne zmore. V mojem primeru je to hrana. Nekateri posegajo po velikih količinah hrane in se na tak način tolažijo. Meni je mučno, ko me bližnji ves čas sprašujejo, ali sem jedla, in me celo silijo, naj kaj pojem. Ne morem, preprosto ne gre.

STRAHOVI IN NAPADI PANIKE

Na svetovanje je po dogovoru z mamo, našo naročnico, prišel njen 35-letni sin. Že leta doživlja panične napade, občutke tesnobnosti in strahove pred ljudmi in množico. Izgubil je službo in je večinoma samo doma. Izogiba se javnim mestom, trgovinam, spoznavanju novih ljudi. Je potrt, obupan in utrujen, zato se je trdno odločil poiskati pomoč, saj tako ne more več živeti. Rad bi premagal strahove, izboljšal svoje počutje, našel zaposlitev in partnerko.

Panični napadi so izredno intenzivna doživetja strahu, ki se nepričakovano pojavijo v obliki pospešenega bitja srca, potenja, tresenja, občutka dušenja in strahu, da se bo posamezniku zmešalo oziroma bo izgubil kontrolo nad seboj. Oseba, ki je kdaj doživela napad, se boji ponovnega, zato razvije taktiko izogibanja vsem tistim krajem, kjer se mu je kaj takšnega že primerilo, navsezadnje se najvarnejše počuti le doma.

UČINKI UPORABE TEHNOLOGIJE

Z naročnikom sem se pogovarjala o učinkih tehnologije na otroke. Opazuje vnuke, ki so večino dneva zaposleni z delom na telefonih in računalnikih. Sprašuje se, kako to vedenje vpliva na njihove možgane in spomin. Zdi se mu, da ničesar več ne znajo na pamet, tudi računati ne brez pomoči tehničnega pomagala.

Človeško telo je sestavljeno tudi iz mišic, ki imajo pomembno vlogo pri delovanju celotnega organizma. Vemo, da mišico treniramo in bo v dobrem stanju, če jo uporabljamo, če ne, bo slabotna in slabo uporabna. Ena od mišic so tudi naši možgani. Če določena dejanja pogosto ponavljamo, se povečuje tudi število povezav med živčnimi celicami in le-te se bolje povezujejo. Pred nastopom tehnologije so ljudje pisali z roko in računali peš, uporabljajoč le svinčnik in papir.

O ZAMERAH

Naročnica je prišla na svetovanje v zvezi s težavo, ki jo bremeni že dolgo časa. Pred leti sta se sporekli s sestro in od takrat ne govorita več druga z drugo. Neprijetni občutki zamere pa ne ponehajo in ji grenijo življenje. Rada bi našla notranji mir in sestri odpustila.

V življenju velikokrat naletimo na okoliščine, ko ena oseba želi nekaj, druga pa ji ne ustreže. Vse je odvisno od tega, kako razumemo nastalo situacijo. Če znamo ločiti, da nas drugi ne zavrača kot osebo, pač pa samo ni pripravljen na to, da nam ne ustreže v vedenju, potem je vse v redu. Tak nesporazum lahko presežemo in nadaljujemo odnos še naprej. V nasprotnem primeru pa se zavrnjena oseba počuti izigrano, prevarano in globoko razočarano. Začne verjeti, da je drugi nepravičen, in s tem nastane zamera. Ta ne vpliva le na medčloveški odnos, ampak tudi na čustveno življenje tistega, ki zameri. Čustvena vsebina tega počutja je mešanica jeze, razočaranja in tudi žalosti zaradi izgubljenega odnosa. Prvi kazalnik takšnega novonastalega razmerja je distanca, ki jo prizadeta oseba vzpostavi do drugega. Bolj ko je odnos pomemben, bolj boli zamera, ki lahko traja leta. Lahko se pojavita celo sovraštvo in želja po maščevanju.

OTROŠKA LJUBOSUMNOST

Naročnica je prišla na svetovanje, ker težko gleda, kaj se dogaja v hčerini družini. Živijo skupaj in štiriletna vnukinja je zelo ljubosumna na mlajšega bratca, enoletnika. Če le more, ga naskrivaj uščipne, da začne jokati, ga udari z igračko ali pa terja pozornost zase s čustvenimi izbruhi takrat, ko se mamica posveča bratcu. Kako pomagati?

Staršem je treba razložiti, da morajo prvega otroka vnaprej pripraviti na prihod novega družinskega člana. Tisti, ki so bili edinci, te izkušnje nimajo. Pri starejšem otroku se zagotovo takoj pojavi ljubosumje, saj se je pozornost staršev, ki so jo prej imeli samo zanj, porazdelila. Če sta otroka istega spola in če je med njima majhna starostna razlika, je to čustvo še toliko bolj izraženo. Zato je pomembno, da se znata starša na to že vnaprej pripraviti in odreagirati na najboljši mogoč način. Izziv je v tem, da otroci starševsko vedenje povezujejo s seboj. Če torej mama gleda mlajšega otroka in do starejšega ni pozorna, pomeni, da ga nima rada in da zanjo ni pomemben. Tukaj je ključ pravilnega ravnanja, da se starši tega zavedajo in se tudi vedejo tako, da s svojim vedenjem in besedami starejšemu otroku vedno znova zagotavljajo, da je ljubljen in nič manj pomemben kot drugorojenec.

KORONAVIRUS IN STRAHOVI

Naročnica je prišla na pogovor, ker težko prenaša vse, kar se dogaja v zvezi s posebno situacijo v zadnjih mesecih. Nenehen strah, da bi se okužila, samoosamitev, dnevne novice, v katerih naštevajo število obolelih, negotovost, kdaj se bo vse skupaj končalo, če sploh, jo neprijetno vznemirjajo.

Prepričana sem, da kar veliko ljudi čuti podobno kot sogovornica. Preplavljajo jih strah, tesnoba, zaskrbljenost. Ker se poskušajo izogniti neprijetnim čustvom, uporabljajo različne načine tolažbe, ki niso nujno koristni. Prenajedanje je vedenje, ki ga lahko opišemo kot beg pred živčnostjo in napetostjo. V času osamitve in prepovedanih socialnih stikov pa so v ozadju še občutki dolgočasja, osamljenosti … Dobro je ločiti med čustveno in pravo lakoto in ustrezno ukrepati. Tesnobnost je občutek, ki ga doživljajo ljudje, ko niso kos življenjskim razmeram, ki se dogajajo zdaj. Tudi zaskrbljenost je upravičena, saj je v tem trenutku prihodnost negotova. 

KAKO BITI SPROŠČEN

Naročnica je prišla na svetovanje zaradi notranje stiske. Je poročena, ima dva odrasla otroka in štiri vnukinje. Rada poskrbi za vse, jim skuha, jih razvaja, a ko najde kakšen trenutek zase ali zvečer pred spanjem, nastopijo strahovi. Ves čas razmišlja o problemih, o tem, kaj še mora narediti, ali se bo vse izšlo, kot se mora, in kaj bo, če ne bo šlo po njenih načrtih. Zaradi hude notranje napetosti je tudi fizično zbolela. Rada bi se naučila biti sproščena in uživati v majhnih stvareh brez neprestanih skrbi.

KAKO REČI NE

Po pomoč je prišel šestdesetletni moški. Po upokojitvi je večino časa doma in njegova žena pričakuje, da bo ves čas na voljo in bo naredil to in ono, tudi znanci in prijatelji se obračajo nanj, ker je vešč dela z orodjem in zna marsikaj postoriti. Ne razumejo, da bi rad delal, ko bo njemu do tega. Zato je večinoma tiho, dokler se v njem ne nabere preveč vsega, potem pa besedno izbruhne in v stiski prizadene druge. Rad bi se naučil postavljati meje drugim na ustrezen način, da jih ne bi prizadel.

MEJNA OSEBNOSTNA MOTNJA

Pomoč je poiskala hčerka našega naročnika. Stara je 37 let, visoko izobražena, občasno zaposlena, v nestabilnem razmerju s partnerjem in slabih odnosih z drugimi ljudmi. Rada bi si uredila družino, vendar se temu partner izogiba, češ da je preveč posesivna, da je hitro užaljena za vsako najmanjšo stvar, zato ima občutek, da ga razmerje duši. Večkrat mu je že zagrozila s samomorom, če bi jo zapustil. Velikokrat jo popade zelo močna jeza, ki jo stežka ukroti. Rada bi našla notranji mir in se bolje počutila v svoji koži.

POGOVOR Z OTROKI O RAKU

Naročnikova hči je zbolela za rakom. Z možem imata dva otroka, stara 5 in 8 let. Nihče v družini ne ve, kako naj jima sporočijo slabo novico. Razmišljajo, ali je bolje, da jima ničesar ne povedo, saj bi ju radi zaščitili pred boleznijo, bolečimi mislimi in čustvi. Katera pot je prava, se sprašujejo.

Prava pot je vedno v odkriti komunikaciji, torej ne v skrivanju dejstev, naj bodo še tako neprijetna. Od staršev in starih staršev je odvisno, kako bo otrok dojel bolezen in kako se bo počutil. Jim je pa dobro povedati, kaj se dogaja, ker so zelo občutljivi in čutijo, da nekaj ni v redu. Resnico izvedo od bližnjih, ni nujno od obolelega. Če jim ne povemo, bodo razmišljali po svoje, se okrivili, da so oni kaj naredili narobe; ko bodo nekoč izvedeli, kaj se je dogajalo, bodo lahko jezni, ker so bili izključeni iz pomembnega dogajanja v prostoru, ki je zanje najvarnejši, izgubili bodo zaupanje.