»Na radiu sem poslušal razpravo o bogastvu – anketirani so naštevali, da je največje bogastvo zdravje, pa to, da imaš dovolj časa, in šele na tretjem mestu so navedli materialne dobrine. Zdravja sicer nimam, imam pa dovolj časa – torej sem zelo bogat!« Danilo Musar ima majhno pokojnino – tako majhno, da je dobil regres. Pa vendar s tem denarjem, predvsem pa s svojimi idejami ustvarja čudeže.

Pravo bogastvo pa je tudi Danilov blagi karakter. Marsikdo bi na njegovem mestu tarnal, Danilo pa – kljub hujši obliki diabetesa, ob dejstvu, da je bil operiran na hrbtenici in da je preživel infarkt – vidi predvsem lepe plati življenja in ga zajema z veliko žlico.

Alenka Mežnaršič je najzaslužnejša za zaščito belokranjske pogače, njena hčerka Mojca pa kot podpredsednica Društva kmečkih žena Metlika skrbi za promocijo te in drugih tradicionalnih jedi. Obe pa tudi literarno ustvarjata.

Alenka se je pred skoraj 75 leti rodila v Ljubljani, očitno zelo ljubljena, saj sta ji starša dala dvoje ljubkih imen – Alenčica in Dragica. Toda vojna je grobo posegla v njihovo družino; oče, mama ter sestra so umrli, štiriletna Alenka pa je po spletu okoliščin ostala živa. Pri osmih letih jo je sorodnik odpeljal v Metliko na veliko kmetijo k teti Mici. »Teta je bila stroga, toda pravična,« pravi Alenka. Ko se danes ozira nazaj v svoje otroštvo, so spomini zamegljeni, vendar še vedno zatrepeta, ko sliši majhne otroke spraševati po mamici. Zamisli se, kako je njeno srce zaman klicalo mamo in očeta, kako se je znašla v novem in povsem drugačnem okolju … Šok je bil zelo hud.

Prva svetovna vojna in soška fronta, zle slutnje, pa vera, trpljenje in upanje … vse to se je prepletalo v Posočju, kjer »kmetje še vedno na poljih naletijo na kako človeško kost ali pa na kos vojaške menažke …,« pripoveduje gostinec in slikar Martin Berginc. »Zato smo tudi v našem gostišču eno od sob posvetili spominu na tiste čase,« še doda. Na stenah so njegove slike – poleg portreta očeta tudi slike Soče in hribov v vseh letnih časih - pa pozornost pritegneta dve osrednji sliki ruskega avtorja, in to portret cesarja Franca Jožefa ter »soškega leva«, generala Svetozarja Borojevića, ki je z dvanajsto soško bitko omogočil prodor avstroogrske vojske vse do reke Piave.

Gospa Verena Tepeš pravi, da ima pri svojih sedeminsedemdesetih smučarskih skokov že čez glavo, a vseeno ne zamudi nobenega prenosa. Dobrih štirideset let že živi s tem športom, saj sta bila oba njena sinova skakalca, Miran pa je že od 15. leta tekmoval v članski konkurenci, pri šestnajstih letih je bil uspešen na državnem prvenstvu, nato že v svetovnem pokalu. S tem pa nadaljujejo tudi vsi trije Miranovi otroci – Jurij in Anja imata za seboj že veliko uspehov, skače pa tudi najmlajši Jon.

Vinska hiša Vino Kupljen stoji sredi idilične pokrajine Jeruzalemsko-Svetinjskih goric. Začetki tradicionalnega družinskega vinogradniškega posestva segajo v leto 1836. Jože Kupljen je med prvimi profesionalnimi vinarji pri nas že leta 1976 stekleničil in etiketiral svoja vina v buteljke. Njegova vina so prejela najvišja priznanja na mnogih domačih in tujih ocenjevanjih, predvsem na najprestižnejšem Decanterju v Londonu in največjem AWC na Dunaju.

»V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bile razmere za mlade podobno brezperspektivne kot so danes. Zato mi je oče svetoval, naj grem v tujino in tam skušam doseči svoje cilje,« pripoveduje 67-letni Jože Kupljen. Izhaja iz meščanske družine v Ljutomeru; starša sta bila mojstra svojih poklicev - mama šivilja, oče pa krznar. Sam pa je odraščal tudi ob obdelovanju vinogradov. Njihovo vinogradniško družinsko posestvo ima korenine že v letu 1836, zato ne preseneča, da je Jože želel študirati vinarstvo in postati vrhunski...

Priimek Vodeb je zaščitni znak za čevljarsko obrt, za katero pa se mladi, žal, odločajo le poredko. V Ljubljani pa je bilo nekoč na obeh straneh Ljubljanice veliko čevljarjev, a zdaj so tam le še Vodebovi. Oče Ivan se je na to lokacijo preselil leta 1973; kot samostojni obrtnik pa je leta 1966 začel na Gornjem trgu. Njegovo obrt je prevzel sin Vladimir, ki tudi že ima naslednika. »Prvi par čevljev sem si naredil že kot vajenec,«se spominja Vladimir Vodeb.

Fanika Požek že od leta 1962 piše besedila za narodno zabavno glasbo. Uglasbenih pa je že več kot 600, za marsikaterega izmed njih je prejela nagrado. Pisala pa je tudi kratke zgodbe in scenarije. Njen dom v Črnomlju je ves v cvetju. Tudi na mizi v njenem kabinetu je šopek cvetja poleg Slovenskega pravopisa, ki je zanjo kot Biblija. Na stenah so številna priznanja za njena besedila, v vitrini pa veliko pokalov; ob tem nerodno vprašam, ali je tudi športnica: »Ob pokalih marsikdo pomisli na šport, toda tudi pisce besedil nagrajujejo s...