Živa Agrež iz Ljubljane si je kruh dolgo služila s pisanjem, saj je po diplomi iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine delala kot novinarka na Radiu Ljubljana, pri časopisu Delo in reviji Jana. Po upokojitvi leta 2004 pa se je posvetila slikanju. Znanje si je (in si ga občasno še vedno) nabirala pri različnih akademskih slikarjih. Do zdaj je naslikala približno 300 slik in imela že vrsto skupinskih in samostojnih razstav.

Narava ji pomeni neizčrpen vir motivov, a jih pogosto stilizira. Določeni motiv, ki ji je ljub, rada upodobi v ciklu, ki lahko vsebuje tudi do 25 slik. Ne ubada se z detajli, pač pa barvo nanaša z energičnimi potezami, zato namesto čopičev večinoma uporablja lopatice. Njene slike so svetle in barvite, iz njih vejeta optimizem in življenjska radost. Vidi se, da v slikanju res uživa, in to želi tudi drugim: »Vsakemu človeku, ki se upokojuje, bi privoščila, da najde nekaj, kar ga veseli in daje smisel njegovim dnevom. Potem res lahko rečeš, da je to najboljše obdobje tvojega življenja – živiš za tisto, kar imaš rad.«

ŽALEC

Tretji avgustovski četrtek je v Letnem gledališču Limberk potekalo tradicionalno srečanje članic in članov občinskih upokojenskih društev Zveze društev upokojencev Žalec. Okrog 400 upokojencev in gostov je pozdravila Danica Vončina Veligošek, predsednica Društva upokojencev Griže-Zabukovica, ki je organiziralo srečanje. Za njo pa še podpredsednica Zveze društev upokojencev Žalec Mira Vidrih. Srečanje je bogatil pester kulturni program, ki so mu dajali vsebino Matevž Čadej in Ivan Črešnovar s harmoniko, mešani pevski zbor Društva upokojencev Šempeter pod vodstvom Bojane Hrovat, njihov ansambel Šembis (Šempetrski biseri), ki igra na posebna ljudska glasbila, in Olga Markovič kot čistilka Marija. 

V luči prihajajočega mednarodnega dneva starejših je potekal pogovor z Jožico Puhar na temo pravic starejših, zagovorništva in njene aktivnosti v kampanji ADA, ki jo Zdus izvaja že nekaj let. Povzetek pogovora bo objavljen tudi v eni izmed prihodnjih izdaj mesečnika v angleškem jeziku HelpAge International.

Mednarodni dan starejših oseb je edinstvena priložnost, da Zdus kot največja nevladna organizacija in predstavnica starejših opozori splošno javnost na pomembnost spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin starejših oseb. Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov pred sedemdesetimi leti sprejela na zasedanju v Parizu, vsekakor ostaja eden največjih civilizacijskih prispevkov k celostnemu urejanju človekovih pravic. Enajst let kasneje je bila sprejeta tudi deklaracija o pravicah otrok. In kje smo leta 2018?

Na fotografiji je med uradniki takratnega Zavoda za socialno zavarovanje v Ljubljani ravnatelj dr. Jože Bohinjec. Oktobra mineva 130 let od rojstva tega vsestransko dejavnega pravnika, ki je bil tudi ustanovitelj protituberkulozne zveze. Fotografijo hrani njegova nečakinja Helena Kralj iz Lesc.  

Na fotografiji so učenci, ki so leta 1936 obiskovali osnovno šolo v Ribnici na Pohorju. Z njimi so še priljubljena učiteljica Pavla Štuhec, ravnatelj šole in župnik iz Ribnice. Deklica, ki drži tablico, je Mija Pokeršnik iz Ljubljane, ki nam je poslala fotografijo.

Letošnje poletje nas je narava spet bogato obdarila s sadjem. Podobno je bilo tudi pred leti, ko me je ob sladkanju z breskvami, nektarinami in marelicami ter ob ogledovanju njihovih umetelno oblikovanih koščic prešinilo, da jih je škoda zavreči. Začela sem jih čistiti in sušiti na okenski polici z namenom, da jih uporabim pri oblikovanju čisto posebnega venčka.

Za venček sem uporabila slamnat obod, koščice marelic, breskev, nektarin, suho cvetje vijoličaste mrežice in pistacijeve luščine. Vsako sadno koščico sem s pomočjo lepilne pištole pritrdila na slamnat obod tako, da je na njem nastala najprej vrsta mareličnih, nato pa še breskovih in nektarininih koščic. Postopek sem ponovila še enkrat in nastale so štiri vrste, s katerimi sem popolnoma prekrila obod. Ko sem preštela vse koščice, sem bila nemalo presenečena – bilo jih je blizu sto. Delo bi lahko že zaključila, a sem se odločila, da nadaljujem in venček okrasim še z nekaj dodatki. Izbrala sem suha vijoličasta socvetja mrežic in jih enakomerno nalepila po venčku. Za popestritev sem dodala še polovičke pistacijevih luščin. Nastal je venček, v katerem bodo še dolgo shranjeni spomini na slastne poletne darove narave. Obešen na vhodna vrata mi je še »poziral«, da ga lahko zdaj vidite na fotografiji.