Naslov ne bi bil nič posebnega, če ne bi šlo za nekdanjega potapljača. Že ko nam je Andrej Brodarič poslal v objavo nekaj starih fotografij, nam je njegova življenjska zgodba vzbudila zanimanje. Številne tečajnike iz različnih držav je naučil varnega potapljanja in marsikateremu poškodovanemu potapljaču rešil življenje. V vodi, najsi bo v morju ali rekah, je preživel številne ure – zdaj pa se ji izogiba, če je le mogoče …

Mama je bila Ljubljančanka, oče pa iz Krope. Tudi sam se ima še vedno za Belokranjca, čeprav je rodno Metliko zapustil zelo mlad. Dobršen del življenja je preživel na Hrvaškem, že kar nekaj let pa živi v Celju. »V Kolpi sem preživel ure in ure, potapljal sem se in lovil ribe. Takrat pa je bil za nas mulce zelo zanimiv most med Metliko in Jurovskim Brodom – zdaj ga ni več. Bil sem eden redkih, ki si je upal skočiti celo z vrha železne ograje, ki je bila postavljena nad mostom, kakih 20 metrov visoko.

Prehranska strokovnjakinja in sodelavka Vzajemnosti Marija Merljak, univ. dipl. inž. živ.teh., že nekaj časa sodeluje tudi v oddaji DOBRO JUTRO Televizije Slovenija. Njeni prispevki, ki jih ob petkih pripravlja  kar med ljudmi na osrednji ljubljanski tržnici, so postali že stalnica oddaje. Vabi pa vse upokojenke in upokojence, da se ji pridružite ta petek, 8. januarja 2016, od 8.30 do 10. ure na dogodku z naslovom »Juhe z določenim namenom“. Poudarek bo na sezonskih in tradicionalnih juhah v mesecu januarju:  smukavc, krompir na žup', ričet, posukana župa in druge tradicionalne jedi.

Po nekaterih podatkih vsak posameznik razpolaga z najmanj petimi kilogrami še uporabnih izdelkov na leto, ki jih odvrže na odlagališče. Marsikaj pa bi komu drugemu prišlo zelo prav, kdo drug pa bi stvari popravil ali predelal in ponovno uporabil. Zbrali smo nekaj namigov, kam z odvečnimi stvarmi.

Dobro ohranjena oblačila, otroško opremo in igrače, gospodinjske potrebščine, posteljnino ali kak kos pohištva bodo (po predhodnem dogovoru) sprejeli v različnih dobrodelnih organizacijah (Rdeči križ Slovenije, Slovenska karitas, Društvo Adra, Zveza prijateljev mladine Slovenije …), zavetiščih za brezdomce ali v materinskih hišah. Za naslove povprašajte na bližnjem centru za socialno delo. Če ne gre drugače, jih oddajte v zabojnike za oblačila, ki so postavljeni po nekaterih krajih, bolje kot da jih odvržete med mešane odpadke … Ponekod...

Sodobna tehnologija dovoljuje ponarejanje skoraj vseh stvari in izdelkov, med njimi so tudi zdravila in celo kontaktne leče. Razmah spletne trgovine omogoča, da lahko ponarejena zdravila kupimo praktično kjer koli – enostavno, poceni in brez recepta. Vendar pa je tako ravnanje tvegano: napačen odmerek, neznane sestavine ali neustrezno razmerje učinkovin imajo lahko resne posledice za zdravje bolnikov, tudi srčni zastoj, komo, anafilaktični šok ali smrt.

Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je na razvitih trgih do približno odstotka ponarejenih zdravil, na nekaterih območjih Azije, Afrike in Latinske Amerike pa celo do 30 odstotkov, predvsem na račun ponaredkov zdravil za infekcijske bolezni (protimikrobna sredstva in antimalariki). Največ ponaredkov izdelajo v Pakistanu, kjer izkoriščajo najrevnejše prebivalce, da jih izdelujejo v umazanih prostorih in nečloveških razmerah, ponarejevalci pa z njimi odlično služijo. Na spletu pogosto zdravila kupujejo ljudje, ki ne želijo k zdravniku, ki iščejo čim bolj poceni zdravila ali so pripravljeni preizkusiti tudi neregistrirane izdelke. A previdnost ne bo odveč tudi pri nakupu v lekarnah: v državah, kjer nimajo državne mreže lekarn, na primer v Bosni, kjer so lekarne le zasebne, je večja možnost, da kupite ponaredek, saj se ponarejevalci vpletajo že v uradne dobavne poti.

 V Gorici pri Slivnici sta se 25. februarja 1935 poročila Neža in Konrad Lesjak. Fotografijo hrani njuna edina hči Minka, ki je na začetku januarja praznovala 80. rojstni dan. 

Danes 97-letna Slavka Štrukelj iz Domžal se je leta 1964 fotografirala v Parizu. Ob njej sta »le Père Noël« in bodoči mož Jean Maurice. Še vedno živita v Franciji. Fotografijo hrani vnukinja Vanda Klopčič.

Upokojeni železničar Viktor Kotar iz Velenja še hrani fotografijo sodelavcev, ki je nastala leta 1963 na postaji v Prelogah pri Velenju. Čepijo z leve: Franc Koren (vozopisec), Jože Špiljak (prometnik) in Maks Jagorin (premikač). Stojijo z desne: Maks Klenovšek (kurjač na parni lokomotivi), Ivan Grobelnik (premikač), Ivan Rožič (vozopisec), Viktor Kotar (kretničar), Jože Podgoršek (vodja premika), Franc Pajtler (vlakovodja), Jože Meh (premikač) in Jože Robert (strojevodja parne lokomotive).

Edvard Strmole iz Zagradca je prej kot čopič v rokah držal mizarsko orodje. Čeprav le občasno. Izučeni mizar se je namreč ob delu izšolal za komercialista, potem pa je 20 let, do upokojitve, delal kot računovodja. Šele v pokoju si je izpolnil mladostno željo in se vpisal v slikarski krožek na ljubljanski univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, kjer je takrat živel z družino. Kar nekaj let ga je obiskoval, vmes pa se je dodatno uril še pri krajših tečajih slikanja. Najraje slika motive iz narave v vseh letnih časih. Pravi, da zadnja leta slika sicer nekoliko manj, a za svojo dušo. S čopičem v roki je laže premagoval tudi žalost ob ženini smrti pred šestimi leti.