V ljubljanskem Živalskem vrtu bodo tudi letos uprizorili glasbeno scenski dogodek z naslovom Božična zgodba. Posebnost »živih jaslic« je ta, da v njih sodelujejo zaposleni in živali: kameli Sepo in Karamela, kobila Zira, oslica Drobtinica, vol Tar ter mini ovce in mini koze. Otroci se lahko po prireditvi pomešajo med ognjišča, pastirje in njihove živali ter v hlevčku obiščejo sveto družino.

Posebno vzdušje bodo pričarali svetlobni efekti in božične pesmi, ki jih bodo izvajali Mladinski pevski zbor župnije Vič ter mezzosopranistka Mirjam Kalin.

Jožico Čečelič je težko najti doma, na Brodarjevem trgu v ljubljanskih Fužinah. Ni rada v stanovanju, sploh pa ne mara sedeti pred televizijo. Komaj najde čas, da prelista Vzajemnost in še nekaj revij, na katere je naročena, pa jo že vleče ven. Vsak dan ne glede na letni čas ali vreme prehodi najmanj šest kilometrov, skoraj vsak konec tedna se z družbo odpravi v hribe. Dejstvo, da ima diabetes in mora jemati inzulin, je pri tem prav nič ne ovira.

»Septembra je bilo 30 let, kar so mi odkrili sladkorno bolezen tipa 1. Takoj so me dali na inzulin in vsak dan sem si dajala po štiri injekcije. Kamorkoli sem šla, sem jih imela pri sebi. Zadnjih šest let imam črpalko, pa je veliko laže. Vsako slabo stvar je treba sprejeti, sicer te pobere. Nikoli se nisem spraševala, zakaj imam sladkorno, pač pa živim z njo,« pove živahna gospa, ki je v Ljubljano prišla kot mlado dekle. Odraščala je v Jurkloštru in se v Celju izučila za trgovko. Spominja se, kako zlahka je v Ljubljani, kjer je že živela njena sestra, dobila službo v Delikatesi. Tudi do stanovanja ni bilo težko priti in kmalu si je ustvarila družino. Z možem, Belokranjcem, sta dobila sina in hčer. Ko se je rodil še tretji otrok, je bila že zaposlena na tedanji SDK in so ji takoj ponudili večje službeno stanovanje …

Kronični bolniki so se razveselili obnovljive naročilnice za medicinske pripomočke, ki jo je uvedel Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Tako jim ne bo treba vsakih nekaj tednov k zdravniku po novo naročilnico, kar pa bo razbremenilo tudi zdravnike splošne  in družinske medicine ter nekatere zdravnike specialiste. Doslej je bilo možno predpisati pripomočke na naročilnico za največ devetdeset dni, odslej pa lahko bolnik enako količino in  z isto naročilnico prevzame štirikrat v letu. Enak sistem že nekaj časa velja za obnovljive recepte.  

V družbi, ki je vse bolj naravnana v tekmovanje, konkurenco, na več, hitreje, še več …, bolj kot kadarkoli doslej potrebujemo oporo v ljudeh, ki so nam blizu. Družina ima v tudi v sodobni družbi pomembno in veliko vlogo, še posebej taka, v kateri skupaj živijo različne generacije. Res pa se moramo skupnega življenja naučiti na novo. Sočutje, pomoč, solidarnost, spoštovanje – na tem mora temeljiti odnos med nami, pravi Gabi Čačinovič Vogrinčič, psihologinja, doktorica znanosti, profesorica na fakulteti za socialno delo ljubljanske univerze in družinska terapevtka. Veliko lahko naredimo na osebni, človeški ravni, sami med seboj, a nujen je tudi družbeni dogovor o spoštovanju starosti.

Zagotovo ni veliko upokojencev, ki še niso obiskali »svojega« hotela Delfin v Izoli. V dvaintridesetih letih je iz manjšega počitniškega doma upokojencev, ki so ga zgradili na pobudo ZDUS, prerasel v sodoben hotel s tremi zvezdicami. Urejenost, dobra hrana in prijazno osebje so razlog, da se številni gosti leto za letom vračajo vanj. 

Med njimi so v veliki večini upokojenci iz vse Sloveniji, saj lahko uveljavljajo popust. A Delfin obiskujejo tudi družine, tuji turisti in drugi gostje, nekateri se pripeljejo samo na kopanje s kosilom. V hotelu je 291 lepo urejenih sob, dvoposteljnih in enoposteljnih, prav vse pa imajo balkon. Pet sob je prilagojenih invalidom. Številne slike, ki visijo po vseh stenah, so prispevali udeleženci likovne kolonije ZDUS, ki jo že 16 let prirejajo v Delfinu.

Zagotovo nimamo veliko naročnikov, h katerim bi se odpravili na obisk tako visoko v hribe. Velika planina, planota v Kamniško –Savinjskih Alpah se namreč razprostira na dobrih 1500 metrih nadmorske višine. In tja gor, v pravi planinski raj nas je povabil Peter Erjavšek, ki je tu planšar že skoraj četrt stoletja. Zgovoren in vedno nasmejan odlično skriva svojih 75 let. Skrbi za ohranjanje planšarske tradicije in rad se obleče v tradicionalno pastirsko opravo s platneno srajco, volnenimi nogavicami, coklami, na glavo si povezne klobuk s...