Z mojega okna

Spomnila sem se tiste sobote, ko sem prvič oblekla lepo obleko, ki je že dolgo čakala. Bila je nekaj posebnega, prepotovala je namreč pol sveta v časih, ko pri nas še ni bilo običajno, da čez pol sveta potujejo vsi, ki si to želijo.

Bila je to navadna obleka, kakršne nosijo žene podsaharske Afrike, preprosta, pa vendar prava umetnina, le da prodajalec na tržnici tega ni vedel in jo je prodajal poceni, pač tako kot se prodajajo reči za vsakdanjo rabo. Zame pa je bila zelo dragocena. 

 Pričakovala sem obiske in sem jo oblekla.

Z mojega okna

Že ko se je zbudila, je bila prva misel težka, pa tudi noge so bile težke. Pravzaprav jo je vse bolelo. Joj, da nisem kaj zbolela zdaj, ko letajo virusi okoli ...

Počasi in previdno, da je ne zagrabi kakšen krč, je poskusila čim bolj po tihem zlesti iz postelje. Njen dragi je še spal spanje pravičnega in utrujenega upokojenca, ki mu počitek po napornem življenju seveda pripada. Joj, kaj je danes z mano, da so moje misli že navsezgodaj temne in hudobne?

Odtihoplazila se je v kopalnico in odsev v ogledalu je sprožil tretji joj: Joj, kakšna pa sem, poglej te podočnjake! Spomnila se je napisa, ki ga je nekoč našla na ogledalu pri sinu: Staranje je za pogumne! Pha, lahko je to napisala njena lepa snaha, stara niti pol milijarde let! Takrat se ji je to zdelo domiselno in tudi res pogumno od mlade žene, danes pa je jezna na ogledalo, saj njej kaže zgubano in visečo kožo. Starost! Te spremembe, ki te opozarjajo, da čas teče, in veš, da bo podoba samo vsak dan slabša. Hitro je odšla izpred ogledala, tega ji res ni treba gledati.

Z mojega okna

Ko nam je pogorela hiša, so s samokolnico vozili na tovornjak vse, kar je ostalo, ko je ogenj ugasnil. Knjige s požganimi hrbti so letele po zraku čez balkonsko ograjo in morala sem stran od tam, ker bi vsako vzela nazaj in ji odstranila uničene platnice, saj bi se dalo še kaj prebrati ...

Mislila sem, da je vse šlo z ognjem ... Mlada snaha, ki je ravno nekaj dni prej obesila nove zavese, je stala v sami spalni srajci na pločniku in držala v naročju štirimesečnega dojenčka. Rekla sem ji: »Zdaj si pa vse izgubila!« Ona pa se je naslonila na mojega sina in odgovorila: »Vse moje je tukaj.« Tega ne bom nikoli pozabila in neskončno jo imam rada: tako mlada je bila, pa tako dobro je vedela, kaj v življenju res šteje.

Z mojega okna

Spet je prišlo poletje in z njim znano vprašanje, ki razgreje vagabunde in dopustnike vseh vrst in vseh starosti: kam pa letos?

Svet je pisan in nebo prostrano in človek lahko poletni čas porabi na nešteto načinov. Vsaj najskromnejše počitnice bi morali imeti vsi ljudje — proste dneve, ko počivajo od vsakdanjosti, dneve, ki so drugačni od večine dni. Čas, ko se človek odmakne od resničnosti, utrujenosti in skrbi. Kako na različne načine smo porabljali dragoceni čas!

Študentje z nahrbtnikom in dvignjenim palcem za cesto so zdaj kar izginili, zelo malo jih je. Čeprav je avtostop prinašal mnoge dogodivščine, včasih tudi nova poznanstva, ki so obstala.

»Dober dan, Marjana tukaj. Kaj delaš v torek popoldne?«

»Halo?«

»Marjana, sošolka, se spomniš?«

Seveda se je spomnila Marjane, morda najljubše sošolke, potem pa sta se kar izgubili.

»Halo? Si tam?«

»Ja, seveda, slišim te.«

»V torek te povabim na kavo.«

Marjane ni slišala od zadnje velike obletnice mature – to bo zdaj že skoraj devet let.

»Odločila sem se, da bi te rada srečala, tebe in druge sošolke. Prideš?«

Rekla je samo: »Se je zgodilo kaj posebnega?« Ob tem navadnem stavku pa je v resnici pomislila: »Da ni Marjana kaj zbolela in nas hoče še zadnjič videti ...«

Z mojega okna

Prebrala je, da bi znanstveniki radi ustavili razvoj umetne inteligence. Zastrigla je z ušesi. Kajti tale babica se je od nekdaj zanimala za čudne, nenavadne in skrivnostne reči in rada je imela znanstveno fantastiko. Ne sanj o tehniki, kajti že od Verna je vedela, da bo človek naredil vse stroje, ki si jih bo zamislil. 

Če bi se za hip vrnil na zemljo njen pradedek, ne bi mogel verjeti, v kakšnem svetu živimo. Vsi ti stroji, ki vsepovsod delajo namesto človeka. Grejejo in hladijo, perejo in pomivajo, vozijo po zemlji, pod vodo in po zraku, prenašajo glas, sliko in znanje vsega človeštva kar v majhno škatlico, ki jo drži v roki že vsak otrok … In znanstvena fantastika je kot pogled v jutrišnji dan.

Z mojega okna 

»A se nisi ti zadnjič hvalila, da si dobila posebno priznanje za vožnjo?« je Sabina vprašala sošolko.

»Ja, prijavila sem se na akcijo Osvežitvena vožnja za starejše in bila izžrebana.«

»In? Si ga zelo lomila?«

»Otroci so se veliko smejali na račun posebne pohvale učitelja vožnje, ki sem jo dobila.«

»To pa res ni prijazno od njih!«

»No, oni vedo za vse moje napake. Ker pa mi zaupajo svoje otroke, moje vnuke, da jih vozim, je bil to gotovo prijazen smeh.«

»Kako pa pravzaprav voziš?«

»Hm ... Plaketa ima štiri poudarke in za tri sem dobila posebno pohvalo: za pogum, preudarnost in vozniški bonton. Sem kar ponosna na to! Pohvalil je mojo varnostno razdaljo, razdaljo do kolesarjev, tekočo vožnjo in da nimam noge stalno na sklopki. No, vsekakor je mladenič rekel, da se je počutil v mojem avtu varno in prijetno. Sem si takoj zapisala vse te pohvale.«

Literarno ustvarjanje

Bil je praznik in iz nekakšnega starega občutka se je oblekla praznično, malo omahovala, potem pa vzela tudi ogrlico in si jo nadela. Bila je njena najljubša, čeprav so bili biseri umetni in ni bila veliko vredna, če merimo v denarju. Toda ona ni mogla meriti drugače kot z ljubeznijo, s katero je bila obdana tistega davnega dne, ko jo je dobila v dar.

»Ni imel denarja, da bi mi kupil prave bisere,« ga je v srcu ljubeče opravičevala. Tudi takrat je bil praznik in šla sta na koncert, da ne bi na kakšni praznični prireditvi kakšne slovesne besede boleče zadele v njeno rano. Ni bil samo ljubeč in sočuten, bil je tudi pameten, ta njen mož.

Z mojega okna

Pozvonilo je in prijeten ženski glas je zapel: »Anketo delam, bi odgovarjali?«

Pa bi, zakaj pa ne, pravzaprav me malokdaj kdo vpraša, kaj si mislim. Odprla sem vrtna vrata, in ker vedno zgrešijo moj vhod, dala navodilo: »Pred hišo zavijte levo. Levo! Leva roka je tista, ki ima palec na desni strani.«

Slišala sem smeh in radovedno čakala, kdo pride in kaj bo.

Simpatična anketarica, kot je rekla sama sebi, je zbirala odgovore na premnoga preprosta in zapletena vprašanja o življenju in družbi. »Kako ste zadovoljni s svojim preteklim življenjem – zelo, malo, sploh ne?« Nekaj takega mislim, da je bilo prvo vprašanje. Hm, zdaj, ko sem že stara in sem se že kar izmodrila, vsaj upam, sem zelo zadovoljna s svojim preteklim življenjem, saj sem samo po tej poti lahko prišla do vseh spoznanj in izkušenj, ki sem jih potrebovala, da sem postala to, kar sem zdaj: zadovoljna starka, ki se vsak dan veseli življenja. Ja, zadovoljna sem s svojo sedanjostjo, kako torej ne bi bila hvaležna za preteklost, ki me je oblikovala?

Navsezgodaj sta se v mrzli jutranji megli srečali sredi polja za vasjo. »Dobro jutro! Novoletna zaobljuba?« je zaklicala Zinka sosedi Maji, kajti vedela je, kako si Maja prizadeva, da bi naredila red v svojem življenju, in kolikokrat je že začela te jutranje teke, pa jih je vedno opustila. »Ko se vrneš, priteci do mene,« je zaklicala za njo. In res je čez dobre pol ure Maja odložila palice pred Zinkinim vhodom in stopila na toplo, sedla k mizi in čakala, da voda zavre.

»Je obljuba?« se je smejala Zinka.