Literarno ustvarjanje

Bil je praznik in iz nekakšnega starega občutka se je oblekla praznično, malo omahovala, potem pa vzela tudi ogrlico in si jo nadela. Bila je njena najljubša, čeprav so bili biseri umetni in ni bila veliko vredna, če merimo v denarju. Toda ona ni mogla meriti drugače kot z ljubeznijo, s katero je bila obdana tistega davnega dne, ko jo je dobila v dar.

»Ni imel denarja, da bi mi kupil prave bisere,« ga je v srcu ljubeče opravičevala. Tudi takrat je bil praznik in šla sta na koncert, da ne bi na kakšni praznični prireditvi kakšne slovesne besede boleče zadele v njeno rano. Ni bil samo ljubeč in sočuten, bil je tudi pameten, ta njen mož.

Z mojega okna

Pozvonilo je in prijeten ženski glas je zapel: »Anketo delam, bi odgovarjali?«

Pa bi, zakaj pa ne, pravzaprav me malokdaj kdo vpraša, kaj si mislim. Odprla sem vrtna vrata, in ker vedno zgrešijo moj vhod, dala navodilo: »Pred hišo zavijte levo. Levo! Leva roka je tista, ki ima palec na desni strani.«

Slišala sem smeh in radovedno čakala, kdo pride in kaj bo.

Simpatična anketarica, kot je rekla sama sebi, je zbirala odgovore na premnoga preprosta in zapletena vprašanja o življenju in družbi. »Kako ste zadovoljni s svojim preteklim življenjem – zelo, malo, sploh ne?« Nekaj takega mislim, da je bilo prvo vprašanje. Hm, zdaj, ko sem že stara in sem se že kar izmodrila, vsaj upam, sem zelo zadovoljna s svojim preteklim življenjem, saj sem samo po tej poti lahko prišla do vseh spoznanj in izkušenj, ki sem jih potrebovala, da sem postala to, kar sem zdaj: zadovoljna starka, ki se vsak dan veseli življenja. Ja, zadovoljna sem s svojo sedanjostjo, kako torej ne bi bila hvaležna za preteklost, ki me je oblikovala?

Navsezgodaj sta se v mrzli jutranji megli srečali sredi polja za vasjo. »Dobro jutro! Novoletna zaobljuba?« je zaklicala Zinka sosedi Maji, kajti vedela je, kako si Maja prizadeva, da bi naredila red v svojem življenju, in kolikokrat je že začela te jutranje teke, pa jih je vedno opustila. »Ko se vrneš, priteci do mene,« je zaklicala za njo. In res je čez dobre pol ure Maja odložila palice pred Zinkinim vhodom in stopila na toplo, sedla k mizi in čakala, da voda zavre.

»Je obljuba?« se je smejala Zinka.

Z mojega okna

 Na svetu je počasi postajalo vse narobe. Vreme, zrak, vrednost denarja, države, sistemi, politiki, morala, kultura, šolstvo, posebno pa še mladina, vse je šlo navzdol. »Mora biti konec sveta!« je kar naprej tarnala stara mama. »Ko sem bila jaz mlada, je bilo vse drugače! Poznali smo spoštovanje, poslušali smo, kaj so govorili starejši, pridno smo delali in varčevali, spoštovali smo učitelje, vedeli smo, kaj je prav in kaj ne, ubogali smo in se držali bontona glede oblačenja in vedenja, vedeli smo, kaj se spodobi ...«

Z mojega okna

Prvič ga je srečala na pokopališču ob vodovodu. Mirno je čakal, da bo napolnila svojo kanglo. Bil je kot odmaknjen od resničnosti, potrpežljiv. In tak je vzbudil njeno pozornost. Pozneje, ko ga je spoznala, je vedela, da to ni bila potrpežljivost – bilo mu je pač za vse vseeno. 

Na pokopališče je hodila skoraj vsak dan. Vleklo jo je ven iz praznega doma in sprehod ji je koristil in lepo je bilo malo pokramljati z rajnim o vsakdanjih skrbeh in se malo pritožiti. Ni je več bolelo tako neznosno kot na začetku, vendar je prihajala in skrbela, da je grob urejen. Poznala je pokopališče, navadiš se ljudi, ki jih srečuješ, beseda da besedo in tujci postanejo znanci. Tako ji je nekega dne, ko je lilo kot iz škafa, ponudil, da jo pelje domov, ponudila mu je skodelico čaja in že je sedel v njenem stanovanju. Vse, kar je vedela o njem, je bilo ime. Bil je Matej. Niti toliko se ni potrudila, da bi šla pogledat grob, ki ga je obiskoval.

Jesen je in kmalu bomo jesenska oblačila začeli nadomeščati z zimskimi in z veseljem bomo stopili v ogrevane prostore. Pravijo, da bo huda zima, dolga, polna snega in varčevanja s kurjavo.

Pri nas živimo zelo različno – po pokrajinah pa deželi in mestih, po hišah in blokih – in zelo različno se nas dotika vprašanje mraza in toplote. Poznala sem filozofa, ki je sanjal, kako bi za vedno zapustil Evropo in odšel v tople kraje v kolibo ob daljnem morju, kjer bi od jutra do jutra premišljeval vredne misli.

Tisto nedeljo je naneslo, da je peljala vnuka in njegovega sošolca na nekakšen tabor v COŠD Radenci Stari trg. »Ali gremo proti Mariboru? Saj so tam Radenci, ne?« je vprašal sošolec in babica se je smejala: »Ja, res so, ampak mi gremo v Stari trg, zakaj je pa ime centra obšolskih dejavnosti Radenci, pa ne vem! Stari trg je pri Ložu in gremo proti Cerknici, prav v nasprotno smer.« In so šli. Ampak mladina zna s telefoni, kmalu se oglasi šoferki za hrbtom: »Radenci so vas pri Starem trgu ob Kolpi.«

Z MOJEGA OKNA

Muha je brenčala tako zoprno okoli njegovih ušes, da je moral odpreti oči. Vse ga je bolelo, kot bi padel po stopnicah, in tudi muhe ni bilo nikjer. Brenčalo je v njegovi glavi in mučno je bilo ugotavljati, kateri dan je in kje sploh je. Soba je bila tuja, postelja poleg njegove je bila prazna in praznina je bila tudi v njem. Šele kovček pred posteljo ga je spomnil, da je vendar na dopustu na morju.

Seveda, tako je Zora želela vsako leto. On sam ni maral ne dopustov ne morja: zgodaj zjutraj tek ob obali, zajtrk, odhod na plažo in poležavanje na brisači, razgrnjeni po vročem betonu. No, ta del mu je bil všeč, saj je, medtem ko je Zora lepo namazana s sončnimi kremami počivala, lahko on sam skočil do kioska po časopis – in mimogrede pogledal še v bife, ali je kaj novega. Ko se je vrnil k njej, je šla v vodo in tudi to je bilo dobro, Zora je rada dolgo in daleč plavala, on pa ne, in ko jo je čakal na obali, je lahko stopil do prodajalca sadja na začetku plaže – in tudi ta pot je vodila mimo bifeja.

Z MOJEGA OKNA

Srečali sta se pred trgovino. Kar dolgo se nista videli in Zdenka se je spraševala, ali tudi Ana pri njej opazi bolj utrujeno sklonjenost hrbta in previdnejši korak, kot je ona sama videla pri sošolki. Ogledalo doma sicer jasno odseva podobo, resnico pa zagledaš šele v podobi vrstnice …

»Greva na kavo?« In sta sedli za mizico ob robu parka in igrišča, v jutranjem miru je tu lepo, ves prostor je na razpolago za klepete upokojencev.

 »Kako ti gre?«

»Dobro, jamrala ne bom.«

Pogledali sta se v oči in se nasmejali. Že zdavnaj sta ugotovili, kako so se pogovori kar naenkrat začeli vrteti okoli zdravja. Kolikokrat sta že ponovili odločitev o tarnanju, pa vendar je treba vsaj v obrisih poročati o spremembah – in v življenju upokojencev je kar naprej kakšna sprememba predvsem glede zdravja.