Jesen je in kmalu bomo jesenska oblačila začeli nadomeščati z zimskimi in z veseljem bomo stopili v ogrevane prostore. Pravijo, da bo huda zima, dolga, polna snega in varčevanja s kurjavo.

Pri nas živimo zelo različno – po pokrajinah pa deželi in mestih, po hišah in blokih – in zelo različno se nas dotika vprašanje mraza in toplote. Poznala sem filozofa, ki je sanjal, kako bi za vedno zapustil Evropo in odšel v tople kraje v kolibo ob daljnem morju, kjer bi od jutra do jutra premišljeval vredne misli.

Tisto nedeljo je naneslo, da je peljala vnuka in njegovega sošolca na nekakšen tabor v COŠD Radenci Stari trg. »Ali gremo proti Mariboru? Saj so tam Radenci, ne?« je vprašal sošolec in babica se je smejala: »Ja, res so, ampak mi gremo v Stari trg, zakaj je pa ime centra obšolskih dejavnosti Radenci, pa ne vem! Stari trg je pri Ložu in gremo proti Cerknici, prav v nasprotno smer.« In so šli. Ampak mladina zna s telefoni, kmalu se oglasi šoferki za hrbtom: »Radenci so vas pri Starem trgu ob Kolpi.«

Z MOJEGA OKNA

Muha je brenčala tako zoprno okoli njegovih ušes, da je moral odpreti oči. Vse ga je bolelo, kot bi padel po stopnicah, in tudi muhe ni bilo nikjer. Brenčalo je v njegovi glavi in mučno je bilo ugotavljati, kateri dan je in kje sploh je. Soba je bila tuja, postelja poleg njegove je bila prazna in praznina je bila tudi v njem. Šele kovček pred posteljo ga je spomnil, da je vendar na dopustu na morju.

Seveda, tako je Zora želela vsako leto. On sam ni maral ne dopustov ne morja: zgodaj zjutraj tek ob obali, zajtrk, odhod na plažo in poležavanje na brisači, razgrnjeni po vročem betonu. No, ta del mu je bil všeč, saj je, medtem ko je Zora lepo namazana s sončnimi kremami počivala, lahko on sam skočil do kioska po časopis – in mimogrede pogledal še v bife, ali je kaj novega. Ko se je vrnil k njej, je šla v vodo in tudi to je bilo dobro, Zora je rada dolgo in daleč plavala, on pa ne, in ko jo je čakal na obali, je lahko stopil do prodajalca sadja na začetku plaže – in tudi ta pot je vodila mimo bifeja.

Z MOJEGA OKNA

Srečali sta se pred trgovino. Kar dolgo se nista videli in Zdenka se je spraševala, ali tudi Ana pri njej opazi bolj utrujeno sklonjenost hrbta in previdnejši korak, kot je ona sama videla pri sošolki. Ogledalo doma sicer jasno odseva podobo, resnico pa zagledaš šele v podobi vrstnice …

»Greva na kavo?« In sta sedli za mizico ob robu parka in igrišča, v jutranjem miru je tu lepo, ves prostor je na razpolago za klepete upokojencev.

 »Kako ti gre?«

»Dobro, jamrala ne bom.«

Pogledali sta se v oči in se nasmejali. Že zdavnaj sta ugotovili, kako so se pogovori kar naenkrat začeli vrteti okoli zdravja. Kolikokrat sta že ponovili odločitev o tarnanju, pa vendar je treba vsaj v obrisih poročati o spremembah – in v življenju upokojencev je kar naprej kakšna sprememba predvsem glede zdravja.

Ko tole pišem, se volitve šele približujejo. Nerodna reč: prezreti tako pomemben dogodek bi bilo res smešno, ko vendar volitve trepetajo v zraku in ljudeh. In še bolj nerodno je pisati o rečeh, ki šele bodo: ko vi tole berete, so volitve že za nami, zdaj že vsi vemo, kaj se je zgodilo. Le jaz zdaj, ko pišem, še ne vem, kaj se bo zgodilo.

Kakor koli, po dveh pomladih, ki sta bili zaradi korone polni omejitev in neznanega, je v tej novi pomladi z nami vojna na evropskih tleh, tako rekoč pred našim pragom. Ta prinaša mnogo neznanega in gotovo tudi mnogo omejitev in upajmo, da se še virus ne vrne z vso močjo ...

Ko sem bila otrok, sem iz vseh pravljic spoznavala osnovno misel: da zlo sicer obstaja, da pa obstajajo tudi plemenitost, dobrota in pravičnost in da dobro na koncu vedno zmaga. Razumela sem, kadar je kakšna mis sveta izjavila, da si najbolj od vsega želi mir na svetu. »Mir, vse drugo bomo že!« Nikoli nisem razumela, zakaj se ji malo posmehujejo ...

No, miru na svetu ni, čeprav je človek baje že tako zelo napredoval in ve, da se vsi dogovori sklenejo za mizo, ne na bojišču.

Moja generacija v Evropi je imela srečo, vojne so se v našem času dogajale drugje. Nekako smo upali, da bi bilo mogoče med civiliziranimi vzpostaviti trajen mir, saj se je ubogi človek vendar že dovolj naužil gorja in groze vojn! Naivnost in občutek varnosti so potem odnesle grozote na Balkanu, tu, med našimi ljudmi. Neznosno težko se je bilo sprijazniti z vojno v Jugoslaviji, tisti strašni občutek, da so se še včeraj skupaj veselili na paradah mladosti, danes pa se gledajo preko puškinih cevi!

Z mojega okna

» … vzemi še mene v šopek med cvetke ...« si je Marjeta staro otroško voščilo za mamice ponavljala že od jutra, ko je lepo počasi, kot se za babico spodobi, zamesila testo za pito. Po službi gotovo pridejo otroci voščit ...

Vse dopoldne so se ji misli vračale v preteklost in pregledovala je mladost ter preštevala dragocene spomine svojega zakona. Kajti kadar je mislila nase kot na žensko, je zdaj mislila predvsem na moža in otroke in na spremembo, ki se ji je z materinstvom zgodila.

»Poglej, Lojze spet nekaj pametuje na Facebooku,« je slišala glas svojega dragega iz dnevne sobe. Pripravljala je malico – točno ob času kot je treba – in ni hotela komentirati tega o prijateljevi dejavnosti na družbenih omrežjih, saj sta imela z Alešem že brez drugih sama dovolj težav. No, ona je imela težave s prenašanjem njegovega načina življenja.

Prej se nista kaj preveč ukvarjala z mislijo, kako bo na stara leta. Ko ne bo treba v službo, ko ne bo nobenih obveznosti, ko se ne bo nobenemu od njiju nikamor mudilo, ko bosta končno imela čas in mir zase. Ho, na to nista nikoli zares pomislila ... Kaj je to »zase«?

Po praznikih so imeli navado, da so se srečali in skupaj pojedli ostanke sarm in pečenk – včasih so ženske za velike družine nakuhale veliko hrane in je je vedno tudi veliko ostalo. Zdaj so bili zmernejši, niso več potrebovali takih pojedin, saj staremu človeku preveč hrane obleži v želodcu. Navada pripovedovanja načrtov za leto, ki prihaja, pa je med njimi ostala. Dobro se še spomni časov, ko so tako zelo delali, načrtovali, urejali ... ja, včasih tudi tekmovali, kdo bo prej in bolje poskrbel za dom, za otroke, za vse ...

Videle so sestro Joži, kako hiti po hodniku, in so se oddahnile: »Vrnila se je!« Joži je namreč kar hudo zbolela za to nesrečno korono, zato je zelo dolgo ni bilo v službo. Ženske kofetarskega krožka so jo zelo pogrešale, saj je bila Joži še bolj zabavna kot one in tudi edina, ki je vedno razumela njihove domislice. Tudi zaradi Joži se jim je zdelo življenje tu, v domu, ne samo znosno, ampak kar zabavno.

Ko so ustanavljale krožek, so sledile izreku: Ne čakaj, kaj lahko domovina naredi zate, ampak premisli, kaj ti lahko narediš za domovino.