Starejši človek, ki ga oskrbujemo, ni otrok
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Po hiši, kjer je star onemogel človek, neredko odmeva svarilo: »Mama, ne!« Pred hranjenjem 90-letne samske intelektualke v domu za starejše ljudi pa slišiš: »Mam'ca, zdajle bova pa popapcali tole najino dobro kosilce!« Hčerka nima namena žaliti svoje mame, prav tako pa tudi poklicna oskrbovalka nima namena žaliti priletne gospe, njuno govorjenje pa je neustrezno. Če s starim človekom, ki je odvisen od naše pomoči, govorimo ali ravnamo, kot bi bil otrok, smo do njega nasilni – večinoma nehote in nevede. Ta vrsta trpinčenja starih ljudi je trdovratna, zato je odločilno vprašanje, kako ga preprečevati.
Od koga naj pričakujem dobro oskrbo?
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Mi, ki smo se rodili prvi dve desetletji po vojni, smo najštevilčnejši. Zdaj se staramo socialno bolje preskrbljeni, bolj zdravi in aktivni, kot so se naši predniki. Skrbi nas dejstvo, da v visoki starosti večina potrebuje pomoč pri vsakdanjih opravilih.
Po Evropi so si države že pred četrt stoletja zadale za prednostno nalogo razvoj kakovostne oskrbe za današnje potrebe. Pred pol leta je tudi slovenski parlament sprejel zakon o dolgotrajni oskrbi. Glede svoje oskrbe, ko jo bom v bolezni ali onemoglosti potreboval, pa sem glavni, ki lahko nanjo misli in jo načrtuje, jaz sam. O tem si postavljam tri vprašanja. Kaj lahko naredim sam za svojo kakovostno oskrbo v bolezni in starosti? Kaj lahko pričakujem od svojih najbližjih: družine, prijateljev, sosedov in prostovoljcev v krajevni skupnosti? Katere pravice do oskrbe mi zagotavljata naša država in moja občina?
V zakonu je občina priložnost in past
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Sodobni evropski zakoni o dolgotrajni oskrbi poverjajo njeno organizacijo občinam, kajti samo občinska politika in uprava, lokalne stroke in občani čutijo potrebo, da prav poskrbijo za svoje bolne in starostno opešane ljudi. Slovenski zakon, ki so ga sprejeli pred meseci, je zadržal večino organizacijskih dolžnosti v pristojnosti države. Lokalnemu razvoju pa je napol odprl vrata.
Občina, ki si bo kot prioriteto zastavila vzpostaviti krajevno mrežo integrirane oskrbe, bo z uveljavljanjem novega zakona lahko v nekaj letih dosegla sodobno evropsko raven; občina, ki bo to nalogo prepuščala državi ali kapitalu, bo pri oskrbi svojih nemočnih občanov še bolj zaostajala.
Oskrba naj bo doma, če se le da!
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Zakon o dolgotrajni oskrbi uvaja tudi v Sloveniji sodobno integrirano oskrbo na domu. To je osnovni program sodobne oskrbe. Je tudi glavni način razbremenilne pomoči neformalnim družinskim oskrbovalcem. Pri evropskih sosedih je oskrba na domu v zadnjih desetletjih postala srce in ožilje celotnega sistema oskrbe. Pri nas bo ta pravica začela veljati 1. julija 2024. Zamenjala bo sedanjo pomoč na domu.
Odpira nam sodobno smer po načelu: oskrba naj bo doma, če se le da. Da se bo tudi v Sloveniji uveljavila in ustvarjalno razvijala, jo moramo dobro poznati.
Zaposlitev oskrbovalca družinskega člana
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Pred kratkim sprejeti zakon uvaja novo možnost za najtežji dve od petih kategorij dolgotrajne oskrbe, in sicer da bo družinski član polno zaposlen kot oskrbovalec družinskega člana. Doma bo oskrboval svojca, plačo bo prejemal iz javne blagajne pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije v višini 1,2-kratnika minimalne plače v RS. Javni stroški bodo podobni, kot če bi upravičenca oskrbovala ustanova. S to pravico zakon sledi današnji potrebi ljudi po večji izbiri oskrbe, zlasti neinstitucionalne. Leto 2022 je čas priprave na uvedbo te nove pravice, zato jo je dobro podrobneje spoznati.
Denarni prejemek pri neformalni oskrbi
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
V Zakonu o dolgotrajni oskrbi, ki je bil sprejet 9. decembra lani, je nova pravica do denarnega prejemka. Prejemali ga bodo mesečno tisti, ki se bodo po uveljavitvi zakona odločili za domačo neformalno oskrbo v lastni režiji. Evropske države imajo že desetletja dobrih izkušenj z denarnim prejemkom za domačo oskrbo. Ta pravica prinaša več daljnosežnih učinkov za razvoj sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe v Sloveniji – čim bolj jih bomo poznali, tem večjo korist bomo imeli.
-
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Devetega decembra je slovenski parlament sprejel Zakon o dolgotrajni oskrbi. Z njim tudi Slovenija začenja razvoj sodobnega sistema integrirane lokalne dolgotrajne oskrbe, ki ga evropske države razvijajo zadnje četrt stoletja. Ta korak je slovenska politika naredila v času, ko je epidemija covida-19 najbolj prizadela starejše onemogle ljudi, naši domovi pa so nosili nepredstavljive obremenitve. Ker je bila pri nas do zdaj vsa javna pozornost glede oskrbe usmerjena na domove, se sprašujemo, kaj pomeni sodobni sistem in zakon o dolgotrajni oskrbi za razvoj naših domov.
-
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Zakon o dolgotrajni oskrbi je v parlamentarni razpravi. Po dveh desetletjih neizpolnjenih političnih obljub kaže, da bomo tudi Slovenci dobili ta steber socialne varnosti. Slovenski predlog zakona eni hvalijo, drugi mu nasprotujejo, marsikateri pa odrivajo pod preprogo vsako misel o svoji onemoglosti ter osebnem razvoju in sožitju ob njej. Šibke točke v sedanjem predlogu zakona me zelo bolijo, zlasti dve, tri. Toda ob dejstvu, da idealnega zakona ni, se ga veselim. Ob tem mislim, da bomo lahko z njim v Sloveniji naredili korak naprej za svojo humano, finančno in kadrovsko vzdržno dolgotrajno oskrbo.
Pomoč domačim oskrbovalcem v sodobnih zakonih
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je v slovenskem parlamentu pred obravnavo, bo skušal tudi v Sloveniji zagnati razvoj celovitega sistema za oskrbo vseh, ki so odvisni od pomoči pri vsakdanjih opravilih. Ti zakoni so po evropskih državah sprožili sistematično pomoč neformalnim družinskim oskrbovalcem, ki nosijo na svojih plečih tri četrtine oskrbe v državi.
Po evropskih državah so razširjene štiri vrste javne in strokovne pomoči neformalnim oskrbovalcem. Njihov namen ni nadomestiti domače družinske oskrbe, ampak ji pomagati, da lažje in bolje opravlja to delo – poskrbeti za nemočne svojce je namreč značilnost, ki odlikuje človeka pred drugimi živimi bitji. Javna in strokovna pomoč domačim, neformalnim ali družinskim oskrbovalcem se strokovno imenuje razbremenilna pomoč.
Kako porazdeliti breme oskrbovanja?
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Oskrbovanje dolgotrajno bolnega ali starostno opešanega družinskega člana običajno prevzame eden izmed sorodnikov – največkrat ostareli zakonec ali odrasla hči. Da v to zahtevno družinsko nalogo vključi tudi druge domače in zunanje ljudi, je enako potrebno, kot da pri gospodinjskem delu sodelujejo žena, mož in otroci. Nekaterim je to uspelo – njihove izkušnje nam kažejo, koga je mogoče vključiti v pomoč pri oskrbovanju in kako to storiti.
V Sloveniji je v domači družinski oskrbi dobrih 60.000 starostno opešanih in kronično bolnih ljudi. To so trije odstotki prebivalstva, en odstotek pa v domovih za stare ljudi. Takšno je tudi evropsko povprečje potrebe po dolgotrajni oskrbi. Evropski podatki kažejo, da te tri odstotke prebivalstva v domači oskrbi oskrbuje kar deset odstotkov prebivalstva – vsakega torej povprečno več kot trije družinski člani. Še nadaljnjih deset odstotkov prebivalstva pa so sorodniki in ožji prijatelji teh, ki so v domači oskrbi – ti ne sodelujejo pri sami oskrbi, ampak morda oskrbovanca kdaj obiščejo, vsekakor pa so seznanjeni z njegovo odvisnostjo od pomoči. Podatke o oskrbovalcih zbira Eurocarers, evropsko združenje družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev. Z njimi se ujemajo tudi slovenske raziskave: 200.000 ljudi pri nas torej redno sodeluje pri domači družinski oskrbi, nadaljnjih 200.000 je čustveno ali socialno povezanih s svojcem v domači oskrbi.
