Podporna vsakdanja opravila pri sodobni dolgotrajni oskrbi
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Podobni zakoni o dolgotrajni oskrbi v evropskih državah opredeljujejo pravice do pomoči pri osnovnih in podpornih vsakdanjih opravilih. V prejšnji številki smo spoznali osnovna opravila, danes bomo predstavili podporna. Znanje o enih in drugih je bil pogoj, da so države uzakonile pravice do javne pomoči pri oskrbi in da po sprejemu zakona star človek in njegovi svojci te pravice uporabijo.
Podporna vsakdanja opravila so kompleksne spretnosti in znanja, ki jih potrebujemo za uspešno samostojno življenje (mednarodna kratica zanje je IADL – Instrumental Activities of Daily Living). Uporabljajo tudi tujko instrumentalna opravila; slovenski zakon ima ustrezen strokovni pojem »podporna«, namesto jasnejše besede »vsakdanja« pa uporablja »vsakodnevna« (vsakdanje opravilo je redno, dnevno pa je predvsem nasprotje nočnemu). Podpornih vsakdanjih opravil se človek nauči večinoma v obdobju mladosti – so nadgradnja osnovnih. Za zdravje in blagostanje posameznika so manj bistvena kot osnovna, vendar jih potrebuje vsak človek, ker zagotavljajo samostojno in varno življenje v domačem ali drugem okolju.
Osnovna vsakdanja opravila pri sodobni dolgotrajni oskrbi
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Ob staranju prebivalstva se naglo večajo potrebe po oskrbi. Težave pri tem rešujejo v evropskih državah že četrt stoletja s sodobnimi zakoni o dolgotrajni oskrbi. Zadnja leta se tudi slovenske vlade odločajo, da bomo začeli reševati naše pereče probleme pri oskrbi onemoglih ljudi. Skupno izhodišče vseh sodobnih zakonov o dolgotrajni oskrbi je javna pomoč pri vsakdanjih opravilih.
Zakoni zagotavljajo različne oblike pomoči pri osnovnih in podpornih vsakdanjih opravilih – danes se ustavimo pri osnovnih. Nabor osnovnih vsakdanjih opravil je čedalje bolje opredeljen (mednarodna kratica zanje je ADL, včasih BADL – Basic Activities of Daily Living). Njihova opredelitev v zakonih o dolgotrajni oskrbi je kriterij za posameznikovo upravičenost do javne pomoči. Tudi zato je njihovo poznavanje pomembno. V sodobni nabor osnovnih vsakdanjih opravil spada naslednjih sedem.
Validacija je najboljša metoda za pogovor z vsakim
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
V slovenski in drugih družbah, kjer smo deležni dolgega življenja, imamo veliko obolelih za demenco – v Sloveniji nad 30.000. V visoki starosti je demenca zelo pogosta. V naslednjih letih se bo število ljudi, starih nad 85 let, povečevalo, s tem pa tudi število obolelih za to možgansko boleznijo. Vso zgodovino so družbe ob težavah naredile ustvarjalni razvojni korak ali pa nazadovale. Množična demenca je huda težava, slovenski in vsej evropski kulturi pa daje tudi razvojne možnosti. Eno od njih bomo pogledali v tem članku.
Validacija – metoda za pogovor ob demenci (2)
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Zadnje mesece se v rubriki o dolgotrajni oskrbi mudimo pri demenci. Ta bolezen najhuje prizadene svojce, ker ne razumejo čudnega očetovega ali materinega vedenja. Z njima se ne morejo normalno sporazumevati. Učinkovita metoda za komuniciranje ob demenci je validacija, ki jo je pred desetletji izumila ameriška negovalka Noami Fail. Validacijo v knjigi Zid molka opisuje avtorica Astrid van Hülsen, ki je v Evropi razvila to dragoceno metodo za komuniciranje z bolnikom, ki ima demenco. Validacijskega pogovora se lahko nauči vsakdo; veliko pomaga že, če usvojimo njegove osnove.
Validacija – metoda za pogovor ob demenci (1)
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Za svojce bolnika, ki ima demenco, je najhuje razumeti njegovo čudno govorjenje in vedenje in se nanju prav odzivati. Pred pol stoletja je Naomi Feil, ki je negovala take bolnike, izumila validacijo – metodo za sporazumevanje z njimi. Beseda validacija je latinskega izvora in pomeni dati veljavo: tisto, kar bolnik reče, ima zanj veljavo, čeprav je za druge nelogično. Za svojimi neumnimi besedami in vedenjem doživlja in se spominja nečesa smiselnega, ob tem pa močno čuti neko svojo potrebo.
Sporazumevanje s človekom z demenco in po kapi
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Pri demenci odmirajo možgani, zato bolnik čedalje manj prepoznava realnost; na primer mati ne pozna več svoje hčere ali sina, ker so odmrle možganske celice s to njeno izkušnjo ali pa povezava do njih. Po kapi, kjer odmre možganski center za govor, bolnik ne more nič povedati, čeprav se vsega zaveda. Nemoč, da bi se sporazumevali s človekom z demenco, hudo prizadene svojce, po kapi pa tudi bolnika. Primeri z naših tečajev za svojce, ki take bolnike doma oskrbujejo, odražajo njihove stiske in zgrešene odzive ter tudi njihove ustvarjalne rešitve.
-
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Ali ste se že srečali z demenco pri starem človeku? Če se niste, se lahko kmalu, saj ima to bolezen v Sloveniji več kot 30.000 ljudi – z njo se torej srečuje vsaj 100.000 njihovih najbližjih. Zanje je to nerazumljiva bolezen; mama jih na primer dolži, da ji ne dajo jesti. Danes bomo demenci pogledali v obraz, da bi jo razumeli, naslednjič pa spoznali sodobne metode za uspešno sporazumevanje in ravnanje s takim bolnikom.
Demenca je bolezen, ki postavi življenje v družini na glavo (podobno kot kap), z vidika sožitja v družini pa še huje. Pri kapi se to zgodi v trenutku, pri demenci pa človeku um počasi peša – ta bolezen se od nastanka do smrti lahko razvija več kot desetletje. Vedenje obolelega se vztrajno spreminja. Čim višjo starost ljudje dosežejo, tem pogosteje obolijo za demenco. Sam človek ne prepozna svoje bolezni. Ko skuša reševati svoje spominske in druge težave, ki se mu pojavljajo, se za druge obnaša nerazumljivo; brez zunanjega vzroka se razjezi, je malodušen ali obupan. Tudi svojci ne prepoznajo demence pri mami ali očetu, če nimajo o njej osnovnega znanja. Čedalje teže pa obvladujejo sožitje in prilagajajo svoje obveznosti bolezni, na koncu se marsikateri počutijo bolj bolne kot mama ali oče z demenco. Ob kapi je vsakemu jasno, da je to bolezen, demenco pa ljudje doživljajo kot starostno hudobijo – »žlehtnobo« ali odvratno »norost«.
-
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Prejšnji mesec smo na tej strani govorili o kapi, ki zadene možgane kot strela z jasnega. To je v razvitem svetu najpogostejši vzrok za pohabljenost ljudi v zrelih letih. Štirikrat pogosteje prizadene levo možgansko poloblo in onesposobi center za govor. Ameriška znanstvenica Jill Bolte Taylor, ki je proučevala možgane, je pri 37 letih preživela hudo možgansko kap. Po njej se je v osmih letih rehabilitacije znova naučila govoriti in vsega drugega, da nadaljuje znanstveno delo. O doživljanju svoje kapi in okrevanju je napisala izjemno koristno knjigo Kap spoznanja.
Kap zadene možgane kot strela z jasnega
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Malo stvari postavi življenje v družini tako na glavo kot takrat, ko starejšega člana zadene kap. Do danes je stara mama skrbela zase in priskočila na pomoč mladi družini pri gospodinjstvu in varstvu otrok. Ob možganski kapi je ostala živa, toda ne zna več govoriti, hoditi, jesti, se obleči … Poleg zdravniške pomoči potrebuje stalno oskrbo kot majhen otrok. Družina se v trenutku znajde pred najtežjimi nalogami. Možnosti, da bo spet govorila, hodila, jedla, skrbela zase in pomagala drugim, so lahko zelo dobre, potrebna pa je dolgotrajna in skrbna rehabilitacija. In ... treba je vsaj malo poznati delovanje možganov.
Starejši človek, ki ga oskrbujemo, ni otrok
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Po hiši, kjer je star onemogel človek, neredko odmeva svarilo: »Mama, ne!« Pred hranjenjem 90-letne samske intelektualke v domu za starejše ljudi pa slišiš: »Mam'ca, zdajle bova pa popapcali tole najino dobro kosilce!« Hčerka nima namena žaliti svoje mame, prav tako pa tudi poklicna oskrbovalka nima namena žaliti priletne gospe, njuno govorjenje pa je neustrezno. Če s starim človekom, ki je odvisen od naše pomoči, govorimo ali ravnamo, kot bi bil otrok, smo do njega nasilni – večinoma nehote in nevede. Ta vrsta trpinčenja starih ljudi je trdovratna, zato je odločilno vprašanje, kako ga preprečevati.
