Potovanja
-
POLETNA PRILOGA
Ob vstopu v Mursko Soboto obiskovalci že z avtoceste vidijo ogromno leseno stavbo Expano, ki predstavlja turistično, rekreacijsko in informacijsko vstopno točko, imenovano Vrata v Pomurje.
Stoji ob Soboškem jezeru, ki na tem območju predstavlja prostor športa in rekreacije za vse generacije. Današnje umetno jezero je nastalo z revitalizacijo ob nekdanji gramoznici, nekoč degradiranem območju, obsega kar 65 hektarjev, največjo globino doseže na desetih metrih. V njem in ob njem živijo številne živalske vrste, našteli so kar 50 različnih vrst ptic in ogromno rib. Okrog jezera vodi lepo urejena sprehajalna pot, dolga štiri kilometre. Čeprav jezero nima statusa kopalne vode in je v njem plavanje na lastno odgovornost, se poleti spremeni v pravo kopališče za staro in mlado. Poleg tega se je po njem mogoče popeljati s supom, čolnom, kajakom in kanujem. Ob plaži so nameščena igrala in posebni piknik prostori za druženje.
-
POLETNA PRILOGA
Kali so bolj ali manj naravne kotanje v kraških tleh, ki so jih ljudje obložili z glino, nekatere tudi poglobili in obzidali – vse z namenom, da so v bližini svojih domov, pašnikov ali vinogradov zadržali vodo na površju. Vodo so uporabljali za gospodinjstvo, pranje perila, napajanje živine, namakanje pridelka, pripravo škropiva, gašenje apna, tudi za kopanje in pozimi za drsanje.
Marsikje so v kalih lomili led in ga shranjevali v ledenice, globoke obzidane kotanje, da so ga lahko poleti prodajali v mestih in gostilnah. V grobem ločimo kale, ki so položne kotanje, kjer je imela živina dostop do vode, od lokev, kotanj s strmimi bregovi, pogosto obzidanimi, kjer živina ni mogla do vode. V Breginjskem kotu poznajo pačale, na Banjški planoti močila, v Istri predvsem puče, polno je še mlak, kaluž, luž, vašk. Vse to bogastvo izrazja kaže na velik pomen, ki ga je imela oskrba z vodo.
Zelena svežina ob Kočevskem jezeru
POLETNA PRILOGA
Kočevsko jezero je v zadnjih letih postalo priljubljena točka ne samo lokalnih in okoliških prebivalcev, ampak tudi številnih obiskovalcev iz vse Slovenije in tujine.
Umetno jezero je nastajalo med leti 1973 in 1978, ko se je kotanja dnevnega kopa rjavega premoga začela polniti z vodo, ki je prihajala iz Rudniškega potoka. Od tod njegovo drugo ime – Rudniško jezero, na rudarsko zgodovino pa spominjajo še krajevna imena okrog jezera, kot sta Festunga in Kipa, ter nekateri opuščeni objekti. Danes se jezero polni s podtalnico, nekaj vode priteka iz okoliških studencev, višek vode pa odteka v reko Rinžo.
Za sprehajalce, ribiče in kopalce
POLETNA PRILOGA
V vročih poletnih dneh pogosto razmišljamo, kje bi našli blagodejen hlad in osvežitev v vodi, in hkrati tudi o tem, kje bi obšli gnečo na prepolnih cestah. Za prebivalce osrednje Slovenije je vedno dobra izbira Gradiško jezero blizu Lukovice, le 25 kilometrov oddaljeno od Ljubljane.
Do njega pridemo tako, da avtocesto Ljubljana–Celje zapustimo na izvozu Lukovica, nato sledimo usmerjevalnim tablam za Gradišče oziroma Gradiško jezero. Na voljo je urejeno brezplačno parkirišče, čeprav je običajno gneča večja in avtomobili stojijo tudi vzdolž ceste. Ob njej stoji velika informativna tabla z zemljevidom in opisom zanimivosti v lukoviški občini.
Svete Višarje in Belopeška jezera
GREMO NA IZLET
V soboto, 23. avgusta 2025
Vstopna mesta: *Maribor, *Celje, Ljubljana, Škofja Loka, Kranj, Radovljica, Jesenice
Odhod ob 8. uri pri Hali Tivoli v Ljubljani. Vožnja čez Gorenjsko do Trbiža. Z gondolsko žičnico se bomo povzpeli na Svete Višarje na 1766 metrov nadmorske višine, kjer je leta 1360 neki pastir našel v grmu lesen kip Marije z detetom. Na tem mestu so najprej postavili kapelico, nato cerkev, ki jo krasijo Marijin kip, čudovite freske in barvna okna. Z Višarij se ponuja čudovit razgled na okolico. Po vrnitvi v dolino bo kratek postanek v Trbižu, potem si bomo ogledali Belopeška jezera pod Mangartom. Pot bomo nadaljevali do Planice, kjer je eden najmodernejših nordijskih centrov na svetu, in si ogledali eno največjih skakalnic na svetu. Izlet bomo zaključili v Kranjski Gori, kjer si bomo po želji lahko privoščili kosilo. Domov se bomo vrnili v večernih urah.
Bolje zelena in varnejša Velenjska plaža
POLETNA PRILOGA
Plaža ob Velenjskem jezeru je sredi junija zasijala v novi podobi. Utrjene poti, klančine, urejene stopnice so le del posodobitve, ki omogoča lažji in varnejši dostop tudi starejšim in gibalno oviranim osebam.
Velenjska plaža je na osnovi anket, ki jih izvaja RTV Slovenija, že sedem let zapored v samem vrhu najbolje urejenih naravnih kopališč pri nas. In tudi ena bolj obiskanih, lani so našteli več kot 120 tisoč obiskovalcev. Velenjsko jezero je sicer eno največjih jezer v Sloveniji, nastalo pa je kot posledica rudarjenja. »Mestna občina že od leta 2012 sistematično razvija Velenjsko plažo. Zato si bomo prizadevali, da zemljišča, ki so del plaže ali so v njeni neposredni bližini in so še vedno v lasti Premogovnika Velenje, ne bo prišlo v roke špekulantov z zemljišči,« poudarja župan Peter Dermol. »Kot družini prijazna destinacija smo želeli zagotoviti dostop tudi starejšim, gibalno oviranim in invalidom pa tudi mamicam z vozički. Pa ne le do plaže, pač pa tudi do lesenih pomolov, javnih sanitarij in gostinskega lokala,« je dodal.
Druženje, izleti, zabava in ples
REPORTAŽA: SREČANJE BRALCEV IN PRIJATELJEV VZAJEMNOSTI
Kar težko je verjeti, da je minil že mesec od našega druženja na Krku, saj so vtisi še precej živi. Naj tale reportaža bralce in prijatelje Vzajemnosti, ki ste bili z nami, spet spomni, kako prijetno smo se imeli na štiridnevnem oddihu. Tiste, ki ste tokrat manjkali, pa naj spodbudi, da boste prihodnje leto potovali z nami …
V Njivice na otoku Krku smo se v nedeljo, 1. junija, pripeljali s petimi avtobusi z vseh koncev Slovenije. No, pravzaprav smo tja prispeli iz Rovinja, kjer je bil naš prvi izletniški postanek. Rovinj imamo v spominu najbolj po tovarni tobačnih izdelkov, ki pa so jo pred leti preselili na obrobje mesta. Pa ste vedeli, da mu pravijo tudi mesto dimnikov? Staro mestno jedro ob morski obali se ni moglo širiti, zato so prišleki dozidavali že obstoječe hiše, vsako stanovanje pa je potrebovalo svoj dimnik. Druga zanimivost, ki je veljala v preteklosti, pa so koze. Rovinjčani so jih zelo cenili (imajo jo celo v mestnem grbu), saj so pomagale preživeti celim generacijam prebivalcev. A v času Jugoslavije so v teh krajih koze veljale za državne sovražnice, ker naj bi po mnenju takratne oblasti preveč opustošile naravo. Ljudje, ki so si drznili na skrivaj vzgojiti kakšno žival, so tvegali hudo kazen …
Dobro je biti tam, kjer je dobra voda
UVOD V PRILOGO
Ta slovenski pregovor zagotovo velja v tem delu leta, ko nenehno iščemo vodo v vseh oblikah. Ne le zato, da bi se odžejali, pač pa tudi osvežili.
Obiskali smo nekaj stoječih voda, kot se jim uradno reče, ker za jezero obstajajo posebne definicije. Najbolj klasična pravi, da je to naravna kotanja na kopnem, ki je stalno ali občasno zapolnjena s sladko ali slano vodo. Druga, nekoliko bolj zapletena, pa: jezero je vsako naravno ali umetno vodno telo s površino, večjo od enega hektarja, z enakomerno višino vodne gladine in majhnim dotokom glede na skupno prostornino vode in nima neposredne povezave z morjem. Več kot naravnih imamo pri nas umetnih jezer(c), ki so nastala v nekdanjih v peskokopih in glinokopih, z zajezitvijo rek ali zaradi ugrezanja površja nad rudniškimi rovi. Nekatera so primerna za kopanje, druga le za ribolov ali športne dejavnosti.
Bralci Vzajemnosti so letos preplavili Krk
Spomini na letošnje že 19. srečanje bralcev in prijateljev Vzajemnosti, ki smo ga imeli v začetku tega meseca v Njivicah na Krku, je še živ. Na otok Krk smo se pripeljali s petimi avtobusi iz vseh koncev Slovenije. Za organizacijo letovanja je tudi tokrat zgledno poskrbela Turistična agencija Kompas. Na poti smo si ogledali Rovinj, eno najlepših istrskih mest, v Njivicah, kjer smo bivali v hotelu Aminess Magal, pa smo vsak večer imeli kviz, kjer se je v splošnem znanju pomerilo več ekip oziroma omizij, predvsem prva dva večera pa smo tudi veliko plesali. Zjutraj smo telovadili, potem pa smo se odpravili na izlet.
-
REPORTAŽA
S sestro sva se odločili, da bi mamo Heleno, ki je lani dopolnila devetdeset let in je še vedno v dobri formi, peljali na krajše potovanje v Rim, mesto, ki si ga je vedno želela obiskati. Organizirali sva prevoz in rezervirali hotel. Nekaj dni pred odhodom sva jo vprašali: »Mami, ali si za to, da gremo za tri dni v Rim?« Vesela in presenečena nad idejo je vzkliknila: »Pa pojdimo!«
Zgodaj zjutraj smo se z avtomobilom odpeljale v Trst, parkirale ob železniški postaji in se vkrcale v sodoben rdeč vlak. Nekaj minut čez osmo uro zjutraj smo se odpeljale. Sprva se je vlak na postajah pogosto ustavljal, od Firenc do Rima pa je brzel z 285 kilometri na uro. Med vožnjo smo klepetale, privoščile smo si tudi malico. Kava iz avtomata je bila odlična, videlo se je, da aparat za vsak lonček posebej zmelje kavo. Po šestih urah vožnje smo v Rimu izstopile, vlak pa je nadaljeval vožnjo proti Neaplju.