Zgodovina
Z lastnim zaslužkom do svobode
Iz zgodovine
Razstava Ne/vidne ženske Istre: Istranke, potovke, Šavrinke, ki je na ogled v Muzejski galeriji Pokrajinskega muzeja Koper odstira zanimiv pogled in dragocena pričevanja o ženski iznajdljivosti in podjetnosti nekoč v Istri.
Avtorica Tina Novak Pucer iz Pokrajinskega muzeja Koper je razstavo zasnovala v sodelovanju s Pomorskim muzejem Sergej Mašera Piran in Etnografskim muzejem Istre, zato so razstavni plakati bogati z reprodukcijami starih fotografij, pričevanji žensk in številnimi zanimivimi informacijami. Med drugim izvemo, da so bile v Istri Šavrinke znane kot potujoče prodajalke, prihajale pa so iz Šavrinije, slovenskega dela Istre. »Krušarice, mlekarice, jajčarice in perice so bile neke vrste posrednice med tradicionalnim vaškim svetom in obalnimi mesti, od koder so domov poleg blagovnih dobrin prinašale tudi številne novosti,« zapiše avtorica. »Vsem je bilo skupno, da so obrt večinoma prevzele od matere, tašče ali kakšne druge sorodnice in so jo začele opravljati že kot mlada dekleta,« navaja.
Praznik naj le odstopa od vsakdana
december '23Ljudje Zgodovina Kultura
Naš pogovor
Obredno življenje utrjuje, potrjuje in na novo vzpostavlja skupnosti in odnose znotraj nje. In čeprav se je pomen marsikatere šege ali obreda izgubil v zgodovini, bodo rituali – v taki ali drugačni obliki – vedno obstajali, zatrjuje Ambrož Kvartič, doktor etnologije in kulturne antropologije ter raziskovalec sodobne pripovedne folklore. V obsežni knjigi z naslovom Od imena do spomina, ki je pred kratkim izšla pri Založbi Mladinska knjiga, predstavlja šege, navade in obrede, kot s(m)o jih poznali nekdaj, in tiste, ki nastajajo v sodobnem času. Knjiga je bila nominirana za knjigo leta na nedavnem Slovenskem knjižnem sejmu.
-
Nekoč smo imeli
Triindvajsetega septembra 2019 je posadka Adrie Airways na jutranjem letu Ljubljana–Bruselj v evropski zračni prostor ponesla poseben pozivni znak: Adria4ever. Nekaj dni pozneje se je s stečajem končala 58-letna zgodovina slovenskega letalskega prevoznika, ki nam je dal krila.
S temi besedami se začenja serija pogovorov, ki jih je v posebnem podkastu za Val 202 v letih 2019 in 2020 pripravila novinarka Tatjana Pirc. Zbrala je množico različnih sogovornikov, ki so »bili Adria«, ki so skrbeli za to, da je naš nacionalni prevoznik, naš letalski ponos, dolga leta uspešno prevažal potnike po vsem svetu. In nato žalostno končal, tako kot množica uglednih in uspešnih podjetij. A prav potop Adrie se je v naš skupni spomin zarezal kot največja poosamosvojitvena gospodarska tragedija, kajti letališče in domači letalski...
-
Prosti časdecember '23Zgodovina
Dobre stare viže
Ljudske pevke Vesele Ribnčanke delujejo pod okriljem Društva podeželskih žena Ribnica, začetek njihovega delovanja pa sega v leto 2002, ko so prvič pripravile velikonočno razstavo s kulturnim programom. Prvi pevski nastop jih je spodbudil, da so društveno dejavnost – poleg peke in različnih izobraževalnih tečajev – nadgradile še s pesmijo. Začele so redno vaditi in se poimenovale Vesele Ribnčanke.
Marinka Vesel, ki vodi tako Društvo podeželskih žena Ribnica kot tudi Vesele Ribnčanke, se rada pošali, da jim je bilo ime pred 20 leti v vseh pogledih pisano na kožo, še posebej njej, ki je rada vedno dvakrat »vesela« – tako s priimkom kot z dejanji. Pove, da rade prepevajo stare ribniške ljudske in narodne pesmi, s katerimi si polnijo dušo in srce. Prepevajo po spominu, po posluhu in brez not, tako kot so nekoč prepevale njihove mame in babice ob delu doma ali na polju ter na drugih družabnih srečanjih. Pesmi, ki jih pojejo, so zbirale po ustnem izročilu in so se pogosto učile druga od druge. Najraje prepevajo pesmi, ki opevajo nekdanje kmečko življenje in življenje preprostih ljudi na vasi, njihovo delo in medsebojno ljubezen do rodne zemlje in domovine. Skupino z igranjem na citre spremlja Tanja Zalokar iz Šentjerneja, rade pa sodelujejo tudi z violinisti ribniške glasbene šole.
-
Vas, ki leži v eni najlepših uval pri nas
ODSTRTE PODOBE – RETJE
Gručasta vas je eno od sedemnajstih naselij v občini Loški Potok, ki so jo ustanovili leta 1994 in se razprostira na območju, velikem 134,5 kvadratnega kilometra. Z okrog 1800 prebivalci (od teh je 382 Retjancev) spada med najredkeje naseljene slovenske občine. Retje ležijo v podolgovati kraški dolini – Retijški uvali, ki je med najlepšimi uvalami pri nas. Dolga je 1,7 kilometra, široka 250 metrov, njena nadmorska višina pa je med 705 in 900 metri. Dno uvale pokrivajo travniki, pašniki in njive, medtem ko je strmejši obod poraščen pretežno z iglastimi gozdovi. »Jedro naselja leži v dnu uvale in se imenuje Vas, na pobočju nad vasjo je Rebar, ob cesti proti Sodražici pa so Male Retje,« nam je pojasnila 67-letna upokojena medicinska sestra in ljubiteljska raziskovalka krajevne zgodovine Anica Car, ki se je rodila na Učarjevi kmetiji na Rebru, zdaj pa živi v Vasi.
Breza iz Auschwitza v slovenski zemlji
Kam nas pelje življenje
Pred šestdesetimi leti je Slavka Jerman obiskala koncentracijsko taborišče Auschwitz in od tam prinesla sadiko bele breze ter jo v spomin na številne Slovence, umrle v tem taborišču, posadila v takrat nastajajočem Vrtu spominov in tovarištva v Prekmurju.
Šestdeset let kasneje je breza zrasla v mogočno drevo, Vrt spominov in tovarištva na Petanjcih v občini Tišina pa je postal eden najbolj obiskanih zasebnih arboretumov pri nas. Slavki Jerman, ki je letos dopolnila 91 let, pa se je s pomočjo prijateljev izpolnila želja, da je vrt po dolgih letih ponovno obiskala in se čudila, kakšno drevo je zraslo iz tiste nežne sadike.
-
ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV
Danes je Ptuj manjše mesto in težko si predstavljamo, da je bil v času svojega nastanka – v rimskem času – ena od metropol antičnega sveta in je v njem živelo več prebivalcev kot danes. Imel je strateško pomembno lego ob prehodu čez reko Dravo na križišču dveh starih magistral: jantarjeve poti, ki je povezovala severnojadranski prostor z Baltikom, in poti po Dravi.
Območje Ptuja je bilo v 1. st. pr. n. št. del noriškega kraljestva, ki je zajemalo Vzhodne Alpe z obrobjem, v katerem so imeli vodilno vlogo Kelti. Na Ptuju je takrat stalo več manjših naselij. Noriško kraljestvo so Rimljani leta 15 pr. n. št. priključili svojemu rastočemu imperiju. Na novih ozemljih so bile ustanovljene province.
Tri desetletja dolenjskega ljudskega radia
Prosti časdecember '23Zgodovina Razvedrilo
Večina slovenskih radijskih postaj je povezanih v radijske mreže, Radio Sraka pa vztraja na svoji poti. Ponaša se z dobro poslušanostjo in je še vedno v družinski lasti. Je dolenjski ljudski radio, ki ga radi poslušajo tudi drugje po Sloveniji, zahvaljujoč internetu, pa je priljubljen tudi med rojaki in zdomci po svetu. Prvega decembra 1993 ga je ustanovil Novomeščan Drago Vovk, ki je v prizidku družinske hiše uredil studio in od tam oddaja še danes.
Leta 1988 je v domači hiši na Valantičevem najprej odprl snemalni studio Sraka, kjer so snemali mnogi ustvarjalci rock, pop ter narodnozabavne glasbe in tudi ljudski godci in pevci: od citrarja Karlija Gradišnika, harmonikarja Tineta Lesjaka do godca na bršljanov list Tončka Pluta. Sraka je bila tudi založniška hiša, ki je izdala številne kasete in CD-je.
-
Prosti časdecember '23Zgodovina
Reportaža
Letos mineva 800 let, odkar je sv. Frančišek Asiški v votlini v italijanskem kraju Greccio postavil prve jaslice. Navada se je razširila po vsem svetu in jaslice so sčasoma postale najbolj prepoznan simbol božičnega praznovanja. V muzeju jaslic na Brezjah jih je na ogled več kot petsto z vseh celin.
Uprizarjanje Jezusovega rojstva se je začelo s freskami v srednjem veku, figure se pojavijo šele mnogo kasneje. Na Slovenskem se je postavljanje jaslic razmahnilo s prihodom jezuitov po letu 1604, sprva v cerkvah in mestnih središčih, na podeželje pa se je razširilo v začetku 19. stoletja. »Ločimo orientalske jaslice s podobo Betlehema in alpske, ki so bolj značilne za naše kraje,« pove dr. Andreja Eržen Firšt, direktorica Romarskega urada Brezje, moja vodnica po muzeju, ki je urejen v nekdanjem samostanskem hlevu. Prostori, v katerih so ohranili prave jasli, ustvarjajo posebno vzdušje, ko se sprehajamo med jaslicami iz kar 80 držav sveta. Nekatere so lastniki ali avtorji podarili, druge so narejene po naročilu, mnoge so prinesli misijonarji ali predstavniki tujih držav. »Jaslice so simbol družine, ki je vrednota za vsakega izmed nas, verujočega ali neverujočega. So nekaj lepega, kar govori samo po sebi, in mnogi obiskovalci so po ogledu prav ganjeni.«